Jedro

Sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločilo na podlagi pravilne vrednosti spornega predmeta. Ker je kot vrednost spora upoštevalo znesek, ki ne predstavlja niti enomesečnega prikrajšanja pri plači. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno zahteva, da se stroški odmerijo od vrednosti spornega predmeta v višini dvajsetkratnika mesečne razlike.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov postopka zviša na 57,10 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 94,00 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 32,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo odločitve o stroških postopka tako, da se tožeči stranki priznajo priglašeni stroški postopka na prvi in drugi stopnji in naložijo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Navaja, da vrednost, ki jo je sodišče uporabilo za odmero pravdnih stroškov, predstavlja 10,85 EUR. Ta znesek ne predstavlja niti mesečnega prikrajšanja, saj to znaša 27,73 EUR in tudi ne celotne vrednosti spora. Vrednost spora je postala znana šele po sprejemu Zakona o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev in sicer v višini 20 mesečnega prikrajšanja, ki je v primeru tožeče stranke znašalo 554,60 EUR, kar je tudi vrednost spora. Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti vrednost spora in na tej podlagi odmeriti pravdne stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijanega dela sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo delno napačno materialno pravno odločitev.

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi je 998,28 EUR (36 x 27,73 EUR). Ker pa je tožeča stranka v umiku tožbe vrednost spornega predmeta določila na 900,00 EUR in po tej vrednosti tudi priglasila stroške postopka, bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločati v okviru postavljenih stroškov (1. in 3. odst. 163. člena ZPP).

Pritožba tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje o stroških ni odločilo na podlagi pravilne vrednosti spornega predmeta. Tožeča stranka v pritožbi zahteva, da se stroški odmerijo le od vrednosti spornega predmeta v višini 554,60 EUR (dvajsetkratnik mesečne razlike), čeprav je dejanska vrednost spornega predmeta višja. Potrebni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP) skladno z ZOdvT so: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 39,00 EUR, 20 % materialni stroški (tar. št. 6002) v višini 7,8 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znese 57,10 EUR.

Kot izhaja iz navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zvišalo na 57,10 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer stroške nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR, 20 % materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 10,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve ter sodne takse za pritožbo (20,80 EUR), kar je skupaj 94,00 EUR.