Jedro

Slovensko zavarovalno združenje je do regresiranja izplačane odškodnine, vključno z zamudnimi obrestmi in stroški, upravičeno v primeru, da je zaradi nezavarovanosti vozila izpolnilo svojo obveznost plačila odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 114859/2014 z dne 3.9.2014 in zavrnilo zahtevek za plačilo 3.905,00 EUR z obrestmi in zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 637,45 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Ponavlja trditev, da je dne 15.3.2012 sklenjeno zavarovanje prenehalo veljati 14.1.2013, zato v času prometne nesreče (18.2.2013) ni obstajalo. Sklicuje se na sporazumno prenehanje zavarovalne pogodbe. Razlog za prenehanje zavarovalne pogodbe je bila prekinitev na Upravni enoti. Zavarovanec ni plačeval obrokov premije, kar je razvidno iz obvestila o prekinitvi zavarovanja. Obvestilo je bilo posredovano zavarovancu in Upravni enoti. Ker sta bila obvestili izpisani iz računalniških evidenc, nista podpisani, prav tako datum in naslov na Upravno enoto poslanega dopisa nista pravilna. Opozarja na svoj predlog, da bodo podpisani dokumenti dostavljeni, če bo sodišče to štelo za potrebno. Ker s strani sodišča ni bila pozvana, da podpisane izvode predloži, je predložene dokaze štela za popoln dokaz. Tudi Sporazum o prenehanju zavarovalne pogodbe z dne 22.1.2013 je bil natisnjen iz računalniške evidence. Ker sodišče tožene stranke ni pozvalo k predložitvi podpisanih listin, so bila kršena procesna pravila. Sodišče je verjelo lastniku vozil, da je premijo redno plačeval in da o prekinitvi zavarovanja ni bil obveščen. Opozarja na interes te priče, da v sporu uspe toženec. Ker teh navedb ni nihče potrdil, so dokazi presojeni enoznačno in pristransko. Dejansko stanje je zato nepravilno ugotovljeno. Povsem zanemarjen je izpis iz Državnega portala, ki je javna evidenca, katere resničnost in vsebina se domneva. Iz te evidence je razvidno da je bilo vozilo zavarovano le v obdobju od 15.3.2012 do 14.1.2013. Zaključek, da je bil zaznamek v evidenci narejen na podlagi obvestila z dne 19.1.2015, je napačen in nepreverjen. Preverjanje datuma prenehanja zavarovanja, ki je razviden iz javne evidence, bi morala zahtevati tožena stranka. Zaradi enotne računalniške evidence ni pomembno, kateri Upravni enoti se naznani prenehanje zavarovanja. Pomembno je trajanje zavarovalne pogodbe in ne registracija vozila, zato je nebistveno, če prometno dovoljenje zavarovanje izkazuje. Noben predpis zavarovalnici ne nalaga, da ne bi smela izdati zavarovalne police, če zavarovanje ni sklenjeno. Pozitivni predpisi določajo le sankcije zaradi neplačila premije in posledično prenehanje zavarovanja. Če zavarovanec s plačevanjem obrokov premije preneha, preneha tudi zavarovanje in kritje po polici. Takó zavarovanec razpolaga s polico, kljub temu, da je zavarovanje prenehalo. Zavarovalnica je dolžna upravno enoto obvestiti le o prenehanju zavarovalne pogodbe, ni pa dolžna zavarovanca pozvati k vrnitvi police. Avtomobilsko zavarovanje je obvezno. Sklicuje se na 41. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in trdi, da ima pravico do odškodnine, ki jo je plačala oškodovancu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno odločilno in med strankama sporno dejstvo je, ali je med A. in B d.d. v marcu 2012 sklenjena zavarovalna pogodba prenehala pred 18.2.2013, ko je nastopil zavarovalni primer. Če ni prenehala, se je tožeča stranka s plačilom zavarovalnine nepoklicano lotila tujega posla, kajti na podlagi 14. čl. ZOZP je zavarovalnino dolžna plačati le v primeru, če obvezno avtomobilsko zavarovanje ni sklenjeno. Tožeča stranka je do regresiranja izplačane zavarovalnine, vključno z zamudnimi obrestmi in stroški, upravičena zgolj v primeru, da je zaradi nezavarovanosti vozila izpolnila svojo obveznost plačila zavarovalnine (41. čl. ZOZP). Ker ni zatrjevala, da se je v izogib nastanku škode ali zamujene koristi lotila tujega posla, odločitve ni mogoče presojati na podlagi določil o poslovodstvu brez naročila (199. čl. Obligacijskega zakonika).

5. Tožeča stranka trdi, da je zavarovalna pogodba prenehala dne 13.1.2013 zaradi dne 22.1.2013 sklenjenega Sporazuma o prenehanju zavarovalne pogodbe (v nadaljevanju sporazum; dokaz A9). V predloženem, nepodpisanem sporazumu je kot razlog za prenehanje avtomobilskega zavarovanja navedeno: Prekinitev UE. Trditev o razlogu za prekinitev pogodbe (sklepanje sporazuma) tožeča stranka ni podala, toženec pa je zatrdil: da je sklenitelj zavarovanja (lastnik avtomobila A.) tekoče plačeval zavarovalno premijo, ki je bila plačljiva na obroke; da ni podpisal sporazuma o prenehanju zavarovalne pogodbe; da ni prejel obvestila o prenehanju zavarovanja. Oboje – sporazum in nanj naslovljeno obvestilo o prenehanju veljavnosti police obveznega avtomobilskega zavarovanja – je po toženčevih trditvah A. prvič videl kot listinske dokaze iz tega spisa.

6. Ker je trditev o prenehanju (nesporno) v marcu 2012 sklenjenega avtomobilskega zavarovanja zatrjevala tožeča stranka, je prenehanje zavarovanja dolžna tudi dokazati. Nepodpisan Sporazum o prenehanju zavarovalne pogodbe z dne 22.1.2013 ni dokaz, ki bi prenehanje zavarovalne pogodbe izkazoval. Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa tudi po tem – ko je tožeča stranka na naroku 20.1.2015 pojasnila, da je predloženi sporazum nepodpisan zaradi tiskanja neposredno iz računalniških evidenc – odločno zatrdil, da A. sporazuma ni podpisal in da tudi listin o prenehanju zavarovalne pogodbe ni prejel; pa tudi, da je zavarovalno premijo, ki je bila plačljiva obročno, tekoče plačeval. Za dokazovanje teh trditev je toženec predlagal zaslišanje A. Tožeča stranka se je na naroku dne 20.1.2015 samoiniciativno sklicevala, da bo podpisan sporazum predložila, če bo sodišče ocenilo, da je to potrebno, podpisanega sporazuma pa ni predložila. Ker je dokaze za svoje trditve dolžna predložiti stranka sama, brez posebnega pozivanja s strani sodišča, pritožba neupravičeno uveljavlja procesno kršitev, ki naj bi bila storjena, ker s strani sodišča ni bila pozvana k predložitvi podpisanega sporazuma (212. čl. ZPP). Takó navajanje dejstev kot predlaganje dokazov je, upoštevajoč razpravno načelo, v ingerenci strank (7. čl. ZPP). Ker ne gre za dokazilo, ki bi ga bilo težko pridobiti (tožeča stranka je navajala, da ga lahko predloži v roku treh dni) ali za dvom o tem, kako se določeno dejstvo dokazuje, sodišče tožeče stranke k predložitvi podpisanega sporazuma ni bilo dolžno pozivati oz. jo opozarjati na dejstvo, da nepodpisan sporazum ne dokazuje njegove sklenitve (285. čl. ZPP).

7. R. M. je izpovedal, da zavarovalna pogodba ni bila odpovedana oz. ni predčasno prenehala. Potrdil je, da je obroke zavarovalne premije tekoče plačeval in da od zavarovalnice ni prejel kakršnegakoli obvestila o prenehanju zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka dejstva, da je A. obvestilo o prenehanju zavarovalne pogodbe prejel, ni dokazovala. Iz obvestila o prenehanju zavarovanja, naslovljenega na Upravno enoto Brežice (dokaz A 13), je razvidno, da je bilo sestavljeno šele 19.1.2015 (v teku tega postopka). Na napako v zapisu datuma tega dopisa in (veljavni) naslovitvi dopisa na nepristojno upravno enoto se tožeča stranka sklicuje šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v teku tega postopka opravljen vpogled v podatke Državnega portala RS, ki izkazuje trajanje zavarovanja od 15.3.2012 do 14.1.2013, ne dokazuje da je bila zavarovalna polica veljavna do 14.1.2013. Upoštevajoč ostale dokaze, ki predčasnega prenehanja zavarovalne pogodbe ne potrjujejo, ta evidenca – ki je zbir od zavarovalnic posredovanih sporočil o sklenjenem avtomobilskem zavarovanju – tudi ni ustrezen dokaz za dokazovanje prekinitve oz. omejitve veljavnosti zavarovalne pogodbe z dnem 14.1.2013. 8. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je izplačala škodo, povzročeno z nezavarovanim vozilom, je zahtevek za povrnitev izplačane odškodnine utemeljeno zavrnjen. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).