Jedro

Če izdelek ni izdelan v R Sloveniji, država izvora izdelka pa ima predpise o potrjevanju unikatnosti v njej izdelanih izdelkov, so za ugotavljanje unikatnosti merodajni njeni predpisi (načelo največje koneksitete).

Izrek

I./ Tožbi se delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 6.6.1996 delno, v kolikor je bila z njo zavrnjena pritožba proti odločitvi v točki: I/1 izreka odločbe prve stopnje glede obveznosti: - plačila prometnega davka v znesku 299.329,60 SIT - plačila zamudnih obresti v znesku 124.510,40 SIT, - obračuna in plačila zamudnih obresti od zneska 299.329,60 SIT od 16.11.1995 dalje do plačila; I/2 izreka odločbe prve stopnje v celoti, o d p r a v i. II./ V ostalem delu (glede zavrnitve pritožbe kot neutemeljene proti odločitvi v točki I/1 izreka odločbe prve stopnje o obveznosti plačila prometnega davka v znesku 450.309,60 SIT, zamudnih obresti v znesku 142.147,50 SIT in obračuna zamudnih obresti od zneska 450.309,60 SIT od 16.11.1995 dalje do plačila) se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožeča stranka v letu 1994 nabavljala od juvelirja nakit in ga v večjem številu prodajala končnim potrošnikom kot unikate. Pri tem je plačala davek od prometa proizvodov po 5% davčni stopnji iz tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov (v nadaljevanju: tarifa). Po tej davčni stopnji pa bi ga lahko plačala samo pod pogoji iz 16. točke tarifne številke 3 tarife. Ker ti pogoji niso bili izpolnjeni, bi morala tožeča stranka plačati prometni davek po 32% davčni stopnji iz tarifne številke 4 tarife. Ker ga ni tako plačala, ji je organ prve stopnje naložil v plačilo še nadaljnjih 1.040.125,00 SIT prometnega davka z zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka odločbe prve stopnje).

Nadalje je organ prve stopnje ugotovil, da je tožeča stranka preko komisionarja prodajala izdelke iz zlata in ure za nadaljnjo prodajo brez obračuna in plačila prometnega davka, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za fakultativno davčno oprostitev. Zato je tožeči stranki naložil v plačilo prometni davek v znesku 749.639,20 SIT z zamudnimi obrestmi (točka I/1 izreka odločbe prve stopnje).

Pritožbo tožeče stranke proti odločbi organa prve stopnje je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je delno utemeljena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka prodajala kot unikate izdelke iz zlata, uvožene iz Švice.

Od prodaje izdelkov iz zlata se praviloma plačuje prometni davek po 32% davčni stopnji (tar. št. 4 tarife). Če pa so predmet prodaje unikatni izdelki iz zlata, se plačuje prometni davek po 5% davčni stopnji (16. točka tar. št. 3 tarife). Da lahko obračuna in plača prometni davek po tej nižji davčni stopnji, mora davčni zavezanec izkazati, da gre res za unikate. Kako to izkaže, določa 16. točka tar. št. 3 tarife. Eden od dveh predvidenih načinov je certifikat ustreznega umetniškega združenja (drugi način v obravnavanem primeru ne pride v poštev).

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je izdal potrdila, da gre za unikate, njihov izdelovalec v Švici. Z njimi je tožeča stranka dokazovala unikatnost izdelkov, sklicujoč se na švicarske predpise, po katerih naj bi izdelovalci sami izdajali potrdila, da gre za unikate. Teh potrdil tožena stranka ni upoštevala zato, ker zahteva 16. točka tar. št. 3 tarife certifikat ustreznega umetniškega združenja.

Glede na 16. točko tar. št. 3 tarife je treba za uporabo 5% davčne stopnje vsekakor izkazati unikatnost izdelka. Če izdelek ni izdelan v R Sloveniji, država izvora izdelka pa ima predpise o potrjevanju unikatnosti v njej izdelanih izdelkov, pa so za ugotavljanje unikatnosti merodajni njeni predpisi (načelo največje koneksitete). Zato za uporabo nižje davčne stopnje ni mogoče vztrajati na predložitvi certifikata ustreznega umetniškega združenja, če se po predpisih države izvora izdelka potrjuje njegova unikatnost na drug način.

V obravnavani zadevi je treba za pravilno odločitev upoštevati švicarske predpise o ugotavljanju unikatnosti izdelkov. Zato bi jih moral organ, ki je odločal na prvi stopnji, ugotoviti na enega od načinov iz 163. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo: Ur. list SFRJ štev. 47/86). Ker tega ni storil, ampak je uporabil slovenski predpis, je sodišče tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v vseh tistih odločitvah, v katerih je za odločanje pomembno, ali bi morala tožeča stranka plačati prometni davek po 32% davčni stopnji ali samo po 5% davčni stopnji.

V nadaljnjem postopku bo upravni organ na enega od predpisanih načinov ugotovil, ali po švicarskih predpisih res izdelovalci sami potrjujejo unikatnost izdelkov. V primeru pozitivnega odgovora tožeči stranki ne bo mogoče od prodaje unikatnih izdelkov naložiti plačila prometnega davka po 32% davčni stopnji, če pa bo odgovor negativen, bo odločitev enaka, kot je bila sedaj.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče v celoti odpravilo izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena pritožba zoper odločitev v točki I/2 izreka prvostopne odločbe. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se ta del odločitve v celoti nanaša samo na prodajo izdelkov, ki naj bi bili unikati, končnim potrošnikom.

Sodišče je delno odpravilo izpodbijano odločbo tudi v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena pritožba zoper odločitev v točki I/1 izreka prvostopne odločbe. Ta se nanaša tako na prodajo unikatnih izdelkov kot tudi na prodajo ur. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da pogoji za uveljavitev fakultativne davčne oprostitve niso izpolnjeni (o tem v nadaljnji obrazložitvi). Toda v primeru prodaje izdelkov, glede katerih zatrjuje tožeča stranka, da gre za unikate, velja isto kot zgoraj. Če gre res za unikate, bo mogoče tožeči stranki naložiti plačilo prometnega davka samo po 5% davčni stopnji, sicer pa po 32% davčni stopnji. Ker pa izhaja iz obrazložitve prvostopne odločbe, da se nanaša na izdelke, ki naj bi bili unikati, obveznost plačila prometnega davka samo v znesku 299.329,60 SIT in obveznost plačila zamudnih obresti samo v znesku 124.510,40 SIT, je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo, v kolikor se nanaša na odločitev v točki I/1 izreka prvostopne odločbe, samo v tem delu, v ostalem delu pa je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, in sicer iz sledečih razlogov.

Prodaja proizvodov (v tem primeru ur) po 1. točki 1. odst. 6. člena Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92...57/97; v nadaljevanju ZPD) se ne šteje za prodajo za končno potrošnjo, od katere je treba plačati davek od prometa proizvodov (4. člen ZPD), če so za to izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predpisuje ZPD oziroma na podlagi njegovega 79. člena izdani podzakonski predpisi. Ti pogoji pa morajo biti izpolnjeni tako, kot določa zakon, in ne drugače, poleg tega pa takrat, ko nastane davčna obveznost. Iz dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, pa izhaja, da v obravnavanih primerih pogoji za davčno oprostitev niso bili izpolnjeni iz razlogov, ki jih je pravilno navedel in upošteval organ, ki je odločal v upravnem postopku. Zato je sodišče tožbo glede odločitve, nanašajoče se na prodajo ur, zavrnilo kot neutemeljeno.