Jedro

V tem primeru je pravna podlaga za vse premoženjske premike med pravdnima strankama odpadla zaradi odprave upravne odločbe o razlastitvi sporne nepremičnine tožnikov (kar pomeni, da to velja tudi za morebitne dajatve toženke nasproti tožnikom in tako ne pride v poštev, čeprav le iz razloga smotrnosti, uporaba določila 42. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - naprej ZR - kot sta to menili sodišči nižjih stopenj). Korist, ki jo je toženka prejela od tožnikov leta 1983 to je vrednost hiše po cenitvenih razmerah 31.3.1994 v višini 3.148.400,88 SIT ni sporna (okolnost, kaj je toženka s to hišo pozneje počela, ni pravno pomembna). Tožniki so bili solastniki sporne hiše do določenih deležev. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi iz premoženjske sfere toženke prešla kakšna korist v premoženjsko sfero 1. tožnika in 3. tožnice, je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da mora toženka tema dvema tožnikoma plačati 1.180.650,00 SIT oziroma 787.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 dalje.

Iz premoženjske sfere 2. tožnika kot solastnika 3/8 sporne hiše je prešla v korist toženke po cenitvenih razmerah 31.3.1994 vrednost 1.180.650,00 SIT. Toženka je temu tožniku leta 1983 dodelila drugo primerno najemno stanovanje (v smislu določb prvega odstavka 42. člena ZR). Drugi tožnik je z dodelitvijo stanovanja dobil položaj imetnika stanovanjske pravice po takrat veljavnih določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) in je po uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ) in že po tem, ko je bila pred tem odpravljena razlastitvena odločba, odkupil stanovanje od toženke. Kakor koli se že ocenjuje pogoje za odkup stanovanj po določbah SZ in tudi 2. tožniku dodeljenega, je 2. tožnik (torej ne glede na stvarno višino kupnine) v celoti odplačno pridobil lastninsko pravico na tem stanovanju. Položaj toženke v razmerju do 2. tožnika glede stanovanja ni bilo v ničemer drugačno kot v vseh primerih, ko je stanovanje v družbeni lastnini dodelila drugim imetnikom stanovanjske pravice in ki so ta stanovanja od nje po uveljavitvi SZ tudi odkupili (pri čemer je zmanjšanje kupnine za 30% po določilu prvega odstavka 42. člena ZR mogoče primerjati s plačilom lastne udeležbe po določilih 47. in 48. člena tedaj veljavnega ZSR, ki se je ob odkupih stanovanja vračunala v kupnino).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati 1. tožniku 1.180.650,00 SIT, 2. tožniku 826.455,00 SIT in 3. tožnici 787.100,00 SIT, ker je ugotovilo, da je toženka kot razlastitveni upravičenec porušila 2.794.205,00 SIT vredno razlaščeno stavbo tožnikov, da pa je bila pozneje odločba o razlastitvi razveljavljena in da mora zato toženka povrniti tožnikom vrednost stavbe, pri čemer je bila od vrednosti solastniškega deleža 2. tožnika odbita vrednost 30%, ker je ta tožnik dobil po razlastitvi nadomestno stanovanje od toženke. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke, ki je zahtevala zmanjšanje vrednosti za 30% od celote, potrdilo odločbo o glavni stvari, razveljavilo pa je le odločbo o stroških postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodba razveljavi. V reviziji pobija stališče nižjih sodišč, da je obremenitev na račun pridobitve drugega stanovanja v smeri znižanja odškodnine dopustna le pri tistem solastniku, ki je drugo nadomestno stanovanje tudi dobil. Po njenem mnenju je uporabljena razlaga določb 42. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini nepravilna. Zakon izrecno govori, da se za vsako razlaščeno stanovanje zmanjša odškodnina za 30%. Stranke so se dogovorile, kdo bo dobil nadomestno najemniško stanovanje in če bi obveljalo stališče nižjih sodišč, potem toženka ne bi imela interesa kupiti nadomestno stanovanje enemu tožniku ter bi se odločila za izplačilo odškodnine vsem upravičencem. Zato solastninski deleži med solastniki ne morejo imeti vpliva na višino odškodnine.

Tožniki na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno sledeče dejansko stanje: z odločbo upravnega organa občine M. je bila v korist toženke dne 15.8.1983 razlaščena enostanovanjska hiša v M. s parcelo vred, ki je bila v solasti prvih dveh tožnikov vsakega do 3/8 in 3. tožnice do 2/8; toženka je hišo porušila, 2. tožniku pa je v skladu z določilom 42. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin pri družbeni lastnini (ZR) dodelila nadomestno stanovanje, ki ga je ta tožnik po določbah pozneje sprejetega stanovanjskega zakona odkupil, medtem ko kakšne druge odškodnine toženka ni plačala tožnikom; ker pa toženka razlaščene nepremičnine ni uporabila v razlastitvene namene, je upravni organ dne 13.12.1991 odpravil razlastitveno odločbo (drugi odstavek 26. člena ZR) in vrnil nepremičnino tožnikom to je samo zemljišče brez pred tem porušene stavbe; vrednost porušene stavbe na dan 31.3.1994 je bila ugotovljena v višini 3.148.400,88 SIT.

Nesporna je bila okolnost, da je toženka na račun dodeljenega nadomestnega stanovanja uveljavljala zmanjšanje svoje obveznosti do tožnikov v višini 30% (računano od celotne vrednosti sporne nepremičnine).

Ob takem dejanskem stanju sta sodišči druge in prve stopnje zavzeli pravno stališče, po katerem mora toženka plačati tožnikom vrednost porušene stavbe, zmanjšane za 30% le pri vrednostnem deležu 2. tožnika, ki je od toženke prejel nadomestno stanovanje po določbah 42. člena ZR. Zato je bilo naloženo toženki, da mora plačati 1. in 3. tožeči stranki polno vrednost njunih deležev in sicer 1. tožniku za delež 3/8 1.180.650,00 SIT, 3. toženki za 2/8 787.100,60 SIT in 2. tožniku pa le 826.455,00 SIT, kar predstavlja za 30% oziroma 354.195,00 SIT zmanjšano vrednost njegovega deleža. Sodišči nižjih stopenj sta tako odločitev utemeljevali s tem, da gre zaradi odprave razlastitvene odločbe za kondikcijsko razmerje, da morajo stranke zato vzpostaviti prejšnje stanje, da gre 1. in 3. tožeči stranki, ki od toženke nista prejeli ničesar za porušeno stavbo, polna vrednost njunih solastninskih deležev, 2. tožniku pa gre le 70% njegovega deleža, ker je toženkina obveznost do njega na podlagi 42. člena ZR zmanjšana za 30%, ker je od nje prejel nadomestno stanovanje.

Toženka je v pritožbenem postopku tako kot v reviziji uveljavljala le zmotno uporabo materialnega prava. Zavzemala se je za stališče, da bi se morala njena obveznost zaradi porušene hiše zmanjšati na podlagi določb 42. člena ZR za 30% od celotne vrednosti hiše in ne le od vrednostnega deleža 2. tožnika, ki je prejel od nje nadomestno stanovanje (kar predstavlja po odbitku v breme 2. tožnika že upoštevanih 354.195,00 SIT še 590.325,00 SIT od celotnih 944.520,00 SIT, ki je bila predmet pritožbenega postopka - listna številka 101). Po oceni revizijskega sodišča je bilo materialnopravno izhodišče sodišč nižjih stopenj, da je potrebno pravno razmerje pravdnih strank reševati po določbah o neopravičeni pridobitvi (od 210. člena dalje Zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR), pravilno. Tako četrti odstavek 210. člena ZOR določa, da nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V tem primeru je pravna podlaga za vse premoženjske premike med pravdnima strankama odpadla zaradi odprave upravne odločbe o razlastitvi sporne nepremičnine tožnikov (kar pomeni, da to velja tudi za morebitne dajatve toženke nasproti tožnikom in tako ne pride v poštev, čeprav le iz razloga smotrnosti, uporaba določila 42. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - naprej ZR - kot sta to menili sodišči nižjih stopenj). Korist, ki jo je toženka prejela od tožnikov leta 1983 to je vrednost hiše po cenitvenih razmerah 31.3.1994 v višini 3.148.400,88 SIT ni sporna (okolnost, kaj je toženka s to hišo pozneje počela, ni pravno pomembna). Tožniki so bili solastniki sporne hiše do določenih deležev in med postopkom ni bilo ničesar takega ugotovljeno, kar bi kazalo na sklepanje, da so tožniki solidarni upniki nasproti toženki (med postopkom namreč toženka ni dokazala trditve o pogodbeni podlagi za dodelitev stanovanja drugemu tožniku, dejanskega stanja s pritožbo ni pobijala, v zvezi s postopkom pa v reviziji tudi ni uveljavljala kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je v korist toženke (glede na vrednost sporne hiše po cenitvenih razmerah 31.3.1994) prešla naslednja vrednost iz premoženjskih sfer posameznih tožnikov: 1. in 2. tožnika v višini po 1.180.650,00 SIT, 3. tožnice pa v višini 787.100,00 SIT. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi iz premoženjske sfere toženke prešla kakšna korist v premoženjsko sfero 1. tožnika in 3. tožnice, je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da mora toženka tema dvema tožnikoma plačati 1.180.650,00 SIT oziroma 787.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 dalje. Revizijsko sodišče ocenjuje, da med postopkoma na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ne daje nobene pravne podlage za v reviziji uveljavljeno toženkino stališče, da lahko tudi v breme 1. tožnika in 3. tožnice uveljavlja (del) vrednosti svoje izpolnitve od še sporne terjatve v višini 590.325,00 SIT (na račun 2. tožniku dodeljenega stanovanja). Revizijo toženke zoper odločitev, ki se nanaša na terjatvi 1. tožnika in 3. tožnice, je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Iz premoženjske sfere 2. tožnika kot solastnika 3/8 sporne hiše je prešla v korist toženke po cenitvenih razmerah 31.3.1994 vrednost 1.180.650,00 SIT. Toženka je temu tožniku leta 1983 dodelila drugo primerno najemno stanovanje (v smislu določb prvega odstavka 42. člena ZR). Drugi tožnik je z dodelitvijo stanovanja dobil položaj imetnika stanovanjske pravice po takrat veljavnih določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) in je po uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ) in že po tem, ko je bila pred tem odpravljena razlastitvena odločba, odkupil stanovanje od toženke. Kakor koli se že ocenjuje pogoje za odkup stanovanj po določbah SZ in tudi 2. tožniku dodeljenega, je 2. tožnik (torej ne glede na stvarno višino kupnine) v celoti odplačno pridobil lastninsko pravico na tem stanovanju. Položaj toženke v razmerju do 2. tožnika glede stanovanja ni bilo v ničemer drugačno kot v vseh primerih, ko je stanovanje v družbeni lastnini dodelila drugim imetnikom stanovanjske pravice in ki so ta stanovanja od nje po uveljavitvi SZ tudi odkupili (pri čemer je zmanjšanje kupnine za 30% po določilu prvega odstavka 42. člena ZR mogoče primerjati s plačilom lastne udeležbe po določilih 47. in 48. člena tedaj veljavnega ZSR, ki se je ob odkupih stanovanja vračunala v kupnino). Na podlagi navedenih razlogov je po presoji revizijskega sodišča zaključiti, da toženka od 2. tožnika na račun dejstva, da mu je leta 1983 dodelila primerno najemno stanovanje, potem ko je od nje to stanovanje v celoti odplačno pridobil, ne more iztoževati od tega tožnika sporno razliko (590.325,00 SIT) kot korist na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR. Materialno pravo zato tudi v tem delu odločitve sodišč druge in prve stopnje ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je zato toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno tudi v tem delu (člen 393 ZPP).