Jedro

T oženec je bil obsojen v kazenskem postopku, kar pomeni, da je bil v času storitve kaznivega dejanja prišteven, saj je prištevnost sestavni del storilčeve krivde. Ker je pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, pomeni, da je vezano na ugotovitev, da je toženec kriv in tudi, da je bil prišteven. S sklicevanjem na neprištevnost oziroma na nerazsodnost v tem (pravdnem) postopku toženec tako ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4024/2014 s 16. januarja 2014 ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter tožencu naložilo v plačilo 992,48 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče sicer pravilno navedlo določbo 14. člena ZPP, ki govori o vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, a to ne pomeni, da sodišče ne bi moglo ali smelo upoštevati t. i. deljene krivde. Kazensko sodišče ugotavlja, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje ali ne. Prav iz razloga, da se ugotovi nakazana problematika in obstoj toženčeve deljene krivde ter razsvetlijo vse potrebne okoliščine, je toženec pravočasno predlagal zaslišanje sodne izvedenke, vendar sodišče tega odločilnega dokaza ni izvedlo, češ da je nerelevanten. A temu ni tako, sploh pa sodišče zavrnitve dokaza ni ustrezno obrazložilo. Predlagala razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno (niti ni bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje), da je bil toženec s kazensko sodbo pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja požiga, ki ga je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ker je 18. 5. 2013 zanetil požar na podstrešju večjega gospodarskega poslopja (hleva) ter pod kmetijskimi stroji v lasti svojega sina. Nepremičnine in premičnine so bile zavarovane pri tožeči stranki. Oškodovanec je škodo prijavil, tožeča stranka pa mu je izplačala 13.085,28 EUR za poškodbe traktorja in delovnih strojev ter 11.065,14 EUR za poškodbe na gospodarskem poslopju.

6. Toženec je podal ugovor neprištevnosti (136. člen OZ), s čimer izpodbija krivdo kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti(1). Toda ker je bil toženec obsojen v kazenskem postopku, pomeni, da je bil v času storitve kaznivega dejanja prišteven, saj je prištevnost sestavni del storilčeve krivde (primerjaj 24. člen KZ-1 in prvi odstavek 29. člena KZ-1). Ker je je pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča tudi glede kazenske odgovornosti (14. člen ZPP), je vezano na ugotovitev, da je toženec kriv, torej tudi, da je bil v času (kaznivega/škodnega dejanja) prišteven. To pa pomeni, da toženec s sklicevanjem na neprištevnost v tem (pravdnem) postopku ne more uspeti, zato je dokaz z zaslišanjem izvedenke iz kazenskega postopka v zvezi z dokazovanjem neprištevnosti pravno neodločilen.

7. Drugi odstavek 136. člena OZ omogoča razbremenitev odškodninske odgovornosti osebam, ki bi trdile, da so se v stanju prehodne neprištevnosti/nerazsodnosti(2) (in ne bistveno zmanjšanje prištevnosti) znašle brez svoje krivde. Toda pravdno sodišče je, kot povedano zgoraj, vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je bil toženec prišteven (sicer bistveno zmanjšano(3), ne pa neprišteven oziroma nerazsoden), zato določba drugega odstavka 136. člena OZ v obravnavani situaciji pojmovno sploh ne more priti v poštev(4). Tudi v zvezi s tem sklopom je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem izvedenke.

8. Iz pritožbe ni jasno, kam pritožnik meni z „deljeno“ krivdo. Določba 136. člena OZ (tako prvi kot drugi odstavek) namreč krivdo povsem izključuje (govori o „neodgovornih osebah“) – seveda, če je zakonski dejanski stan v konkretnem primeru tudi ustrezno zatrjevan in dokazan. To v obravnavanem primeru, kot rečeno, ni bil. Če pa toženec s tem ugovorom meri na sokrivdo/soodgovornost zavarovanca tožeče stranke za nastalo škodo, pa je to povsem drugo (pravno) vprašanje, pri čemer toženec tudi tu ni podal nikakršnih navedb o tem, zakaj bi zavarovančevo ravnanje kakor koli sopovzročilo nastalo škodo.

9. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni našlo drugih pomanjkljivosti, na katere je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP)

10. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v zavrnitvi tožnikove pritožbe in je njena logična posledica (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločitev VS RS II Ips 261/2013 z 28. maja 2015. (2) Z nerazsodnostjo označujemo stanje, v katerem sta prav tako (kot pri neprištevnosti) prizadeti zavestna in voljna sestavina krivde, le da gre za prehodno stanje. Tako Jadek Pensa, D., Komentar OZ, 1. knjiga, str, 804. (3) Dejanje je storil zaradi znakov demence in čustvene prizadetosti.

(4) Tako tudi sodba VSL I Cp 84/2011 z 22. junija 2011.