Jedro

Odlok o oskrbi z vodo Mestne občine Ljubljana (Ur.l. SRS, št. 11/87 in 23/88) v določbi 25. člena ne določa solidarne odgovornosti uporabnikov vode iz istega priključka. Solidarna odgovornost uporabnikov je podana le, če je v pogodbi (ki ni gospodarska) izrecno dogovorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (ki ga je sodišče prve stopnje sicer zmotno naslovilo kot sodbo in sklep) je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. I 2001/01331 z dne 8.3.2001 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka za 1., 3., 4., 6., 12., 14.,

17., 18., 21., 22., 23., 24., 25., 27., 28. in 29. toženo stranko ter tožbo zavrglo (1. točka izreka). Zaradi umika tožbe zoper 30. toženo stranko pa je razveljavilo citirani sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka tudi glede nje in v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti

30. toženi stranki na 80.784,00 SIT odmerjenih stroškov pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko sklepa se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep obsegu izpodbijanja ustrezno spremeni. Graja zaključek prvostopnega sodišča, češ da vtoževana obveznost ni solidarna, ampak deljiva. Po izrecni določbi 2. odstavka 25. člena Odloka o oskrbi z vodo (Ur.l. SRS, št. 11/87 in 23/88; v nadaljevanju odlok) namreč sama ni dolžna skrbeti za pravično delitev stroškov med stanovalce večstanovanjske hiše, ki uporabljajo vodo iz istega priključka. Ker gre za eno odjemno mesto, je obveznost toženih strank solidarna. Poudarja, da gre za specifično pogodbeno razmerje po 27. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89;ZOR) in da so v skladu s citiranim členom predpisi, ki določajo vsebino takih pogodb, sestavni del le-teh. V konkretnem primeru je ta predpis že navedeni odlok, ki določa solidarno obveznost uporabnikov vode iz istega priključka, zato so tožene stranke solidarno odgovorne ne glede na to, da v pogodbi to ni bilo izrecno dogovorjeno. Izpodbija pa tudi stroškovni del odločitve, saj je sodišče 30. toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške pristopa na glavno obravnavo. Če bi sodišče vlogo o umiku tožbe zoper 30. toženo stranko le-tej vročilo brez nepotrebnega odlašanja, ta na narok sploh ne bi pristopila in ji stroški v zvezi z narokom ne bi nastali.

Na pritožbo so odgovorile 1., 10., 21., 23., 24., 27. in 29. tožena stranka. Vse poudarjajo, da so svoje obveznosti do tožeče stranke poravnale, zato pritožbenemu sodišču smiselno predlagajo, naj pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da je bilo v predmetnem sporu majhne vrednosti materialno pravo na prvi stopnji v celoti pravilno uporabljeno. Pravilno je namreč pravno naziranje sodišča prve stopnje, da je lahko solidarna odgovornost toženih strank v tej pravdi (glede na to, da vtoževane obveznosti ne izvirajo iz gospodarske pogodbe ter da gre za deljivo obveznost) podana le v primeru, če bi bila takšna odgovornost s pogodbo izrecno dogovorjena (prim. 413. člen ZOR), česar pa tožeča stranka ni dokazala. Res je sicer, kot poudarja pritožba, da gre v razmerju med pravdnimi strankami za specifično pogodbeno razmerje v smislu 27. člena ZOR, saj je tožeča stranka pogodbo z uporabniki dolžna skleniti, vendar pa ta okoliščina sama zase še ne pomeni, da so že zato tožene stranke za obveznosti iz takšne pogodbe solidarno odgovorne. Solidarne odgovornosti pa tudi odlok ne predpisuje in je drugačno stališče tožeče stranke pravno zmotno. Sporna določba 25. člena odloka se glasi: "V primeru, če je v objektu več uporabnikov vode iz istega priključka, le-ti določijo z medsebojnim sporazumom, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo v objektu (1. odstavek). Interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca" (2. odstavek). Pritožnik si citirano določbo

2. odstavka odloka napačno razlaga. Citirana določba namreč pomeni le, da upravljalec ni dolžan skrbeti za pravično delitev stroškov vode med uporabnike vode iz istega priključka, kar pa še ne pomeni solidarne odgovornosti uporabnikov. Če ti dogovora po 1. odstavku 25. člena odloka niso sklenili, lahko upravljalec od njih terja plačilo dolgovane obveznosti tako, da jo porazdeli na enake dele in od vsakega terja le del obveznosti, ki odpade nanj (prim. 2. in 3. odstavek 412. člena ZOR), ne more pa terjati plačila celotnega dolgovanega zneska od vseh uporabnikov vode solidarno. V primeru, ko uporabniki sklenejo dogovor v smislu 1. odstavka 25. člena odloka, pa je upravljalec takšen dogovor dolžan upoštevati in terjati plačilo stroškov od posameznega uporabnika glede na ključ delitve, ki so ga ti v medsebojnem sporazumu dogovorili. In ravno takšen dejanski stan (na katerega je pritožbeno sodišče vezano in se v sporu majhne vrednosti tudi ne more izpodbijati - prim. 1. odst. 458. člena ZPP) je bil na prvi stopnji ugotovljen. Zato je tudi pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da bi moral upravljalec tožiti vsakega uporabnika le za njegov del obveznosti, in ker takšnega zahtevka ni postavil, njegovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka (in ne zavrženja tožbe), vendar pa je takšna odločitev za tožečo stranko, ki se je edina pritožila, ugodnejša, zato vanjo ni posegalo (359. člen v zvezi s

366. členom ZPP). Dodati velja le še, da bi bila razlaga sporne določbe odloka, kot jo skuša uveljaviti pritožba, tudi v nasprotju z načelom enakega dostopa do javnih dobrin, ki ga Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur.l. RS, št. 32/93 s spr.; ZGJS), z uveljavitvijo katerega je Zakon o komunalni dejavnosti (Ur.l. RS, št. 8/82 s spr.; ZKD), na podlagi katerega je bil sporni odlok sprejet, prenehal veljati, v določbi 5. člena izrecno uzakonja.

Ker je bilo po povedanem materialno pravo na prvi stopnji pravilno uporabljeno, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP), se izkaže pritožba tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija 1. točko prvostopne odločitve, kot neutemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče sicer ugotovilo, da je prvostopno sodišče v njegovem izreku zmotno zapisalo, da se sklep o izvršbi razveljavi v 1. in 3. točki izreka in tožba zavrže tudi za 14. toženo stranko, katera, kot izhaja iz spisovnih podatkov (in kar je zapisalo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa), ugovora zoper sklep o izvršbi sploh ni vložila in je ta postal zanjo pravnomočen, vendar pa s tem sodišče prve stopnje kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo, temveč gre zgolj za očitno pisno pomoto v izreku izpodbijanega sklepa, katero lahko sodišče prve stopnje kadarkoli (tudi po pravnomočnosti odločbe) odpravi z izdajo popravnega sklepa (prim. 328. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija stroškovni del prvostopne odločitve. Ker ni dvoma, da so

30. toženi stranki s pristopom na prvi narok za glavno obravnavo nastali stroški, do povračila katerih je po določbah Odvetniške tarife (Ur.l. RS št. 67/03 - prim. Tar. št. 20 OT) upravičena, ji je sodišče prve stopnje tudi te utemeljeno priznalo ter jih naložilo v plačilo tožeči stranki (prim. člen 155. ZPP v zvezi s členom 158. členom ZPP). ZPP namreč ne predvideva situacije, po kateri bi stroški ene pravdne stranke bremenili sodišče, temveč jih mora vedno (bodisi po načelu uspeha bodisi po načelu krivde) kriti ena izmed pravdnih strank.

Po povedanem je bilo treba pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih stranke niso priglasile (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).