Jedro

Stroški za pred pravdo izdelano izvedensko mnenje so potrebni, v kolikor se mnenje nanaša na dejanska vprašanja, in v tožbi drugače ni mogoče navesti vseh dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora ta izpolniti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (točka štiri izreka) glede višine stroškov spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.050,39 EUR.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko dve izreka dopolni tako, da se za drugo alinejo pika nadomesti z vejico in se v novi vrstici doda besedilo „ vse v roku 15 dni od vročitve sodbe.„.

V preostanku se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem delu in v še izpodbijani, nespremenjeni odločitvi o stroških, potrdi.

Tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, tožeči stranki pa je dolžna v roku petnajst dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 187,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko ena izreka odločilo, da se kupnina za osebno vozilo F. M. 1,9 JTD, št. motorja ..., št. šasije ... , leto proizvodnje 2001, zniža za 2.295,10 EUR (550.000,00 SIT). Pod točko dve izreka je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.295,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 550.000,00 SIT od 30.5.2006 do 31.12.2009 (prva alineja) in od zneska 2.295,10 EUR od 1.1.2007 do plačila (druga alineja). Pod točko tri izreka je sodišče presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod točko štiri izreka je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.955,75 EUR v roku petnajst dni po prejemu sodbe, po poteku navedenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka sodbo izpodbija v odločitvi o stroških postopka pod točko štiri izreka, tožena stranka pa v prisodilnem delu (točki ena in dve izreka) ter odločitvi o stroških pod točko štiri izreka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP in navaja, da se sicer strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, v zvezi s katerim posebni stroški niso nastali in da ji je zato tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka na podlagi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP. Ne strinja pa se z odmerjenimi in priznanimi stroški. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo priglašeno izvedenino za izvedenca D. P., kateremu je bila priznana nagrada v višini 750,10 EUR, tožeča stranka pa je zanj založila predujem v višini 800,000 EUR. Prav tako sodišče prve stopnje ni priznalo sodne takse za tožbo in sodbo ter stroške pričnin. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo strošek sestave predpravdnega zahtevka z dne 29.3.2006, glede katerega pritožba navaja, da se po ustaljeni sodni praksi takšni stroški priznavajo in da gre za potrebne stroške, ker se s predpravdnim postopanjem teži k reševanju sporov po mirni poti. Tožeča stranka še navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni priznalo stroškov za pristop na narok dne 15.1.2010. Glede obrazložitve sodišča, da tožeči stranki ni priznalo dvakrat prijavljenih stroškov za narok dne 26.9.2008, tožeča stranka pojasnjuje, da je prišlo do očitne napake, saj je razumljivo, da je tožeča stranka priglasila stroške za pristop na narok dne 15.10.2008 in ji je zato potrebno te stroške priznati. Tožeča stranka se tudi ne strinja z nepriznanjem potnih stroškov za potovanje na narok dne 21.11.2008, kateri je bil isti dan preklican. Navaja, da je bil narok razpisan ob 9.45 uri in da je bil pooblaščenec tožeče stranke, ki je iz Ljubljane, v trenutku, ko je sodišče javilo preklic obravnave, že na poti, zaradi česar je navedeni strošek upravičen in ga je potrebno priznati. V zvezi s priznanimi potnimi stroški pa navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki za vsak prevožen kilometer priznati 0,37 EUR, ne pa le 0,33 EUR, kot je to upoštevalo sodišče. Tožeča stranka meni, da je skupaj upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 3.975,16 EUR, zato bi ji sodišče ob upoštevanju že dosojenih 1.955,75 EUR moralo prisoditi še pravdne stroške v znesku 2.019,41 EUR. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe pod četrto točko izreka tako, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške v skupnem znesku 3.975,16 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka priglaša tudi pritožbene stroške.

Tudi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in navaja, da je v postopku zahtevala izločitev izvedenca D. P., vendar je sodišče prve stopnje njen predlog s sklepom z dne 15.10.2009 zavrnilo, pri čemer tožena stranka zoper tak sklep ni imela posebne pritožbe, ker pa se z njo ne strinja, jo s pritožbo zoper to sodbo izpodbija. Tožena stranka očita, da se sodišče prve stopnje do zahteve za izločitev izvedenca v sodbi ni vsebinsko opredelilo in se tudi ni opredelilo do tega, katere zaključke izvedenca je štelo kot subjektivne in izven njegove pristojnosti. Po mnenju tožene stranke stališča, ki jih sodišče zavzema na naroku ali v sklepih, zoper katere stranke nimajo pravnih sredstev, ne morejo nadomestiti vsebinske obrazložitve v sodbi. Zaradi navedenega pritožba očita podanost absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe navedbe sodišča prve stopnje, da je izvedenec podal nekatere subjektivne zaključke, ki niso v njegovi pristojnosti, potrjuje navedbe tožene stranke o pristranskosti izvedenca. Tožena stranka vztraja, da so razlogi za izločitev izvedenca podani in pri tem izpostavlja, da je že tekom postopka navajala, da se je izvedenec oprl na fotografije – prekludirane dokaze, ki mu jih je ob ogledu na CD-ROM-u izročil mož tožnice in katere niso bile predlagane kot dokaz v tem postopku, izvedenec pa je upošteval tudi domnevno zamenjane dele avtomobila, ki jih je ob ogledu predložil mož tožnice in kateri nikoli niso bili predlagani kot dokaz v tem postopku, pri čemer je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji izrecno uveljavljala prekluzijo v zvezi z navedenimi dokazi in opozorila na možnost zlorabe digitalnih podatkov in dejstvo, da gre očitno za izbrane dokaze v korist tožeče stranke. Nadalje je opozorila, da izvedenec na vprašanja tožene stranke ni v celoti odgovoril in da je podal tudi nekatere vrednostne sodbe (npr. da toženi stranki „ni mogoče verjeti“ in da je bila ob prodaji „zavajajoča predstavitev in oglaševanje“), določena dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka pa je sprejel kot dejstva (npr. zanašanje vozila, navedbe T. Š.). Po mnenju tožene stranke je glede na navedeno stališče, da je tožena stranka podala le pavšalne pripombe na prejeto izvedensko mnenje, popolnoma napačno. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da ji je onemogočilo ustrezno obravnavo pred sodiščem (8. točka drugega dostavka 339. člena ZPP), saj kljub opozorilu, da izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja, prvostopno sodišče ni ustrezno ukrepalo. Tudi po dodatni pojasnitvi pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju s strani tožeče stranke na naroku dne 15.1.2010 prvostopno sodišče njenih pripomb ni upoštevalo. Zaradi vsega navedenega tožena stranka uveljavlja kršitev 5., 8., 286. in 324. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP ter kršitev 8.,14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako uveljavlja kršitev 247. in 254. člena ZPP v zvezi z 2., 5. in 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP in prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tožena stranka prav tako meni, da je bilo dejansko stanje zmotno ali vsaj nepopolno ugotovljeno. Glede tega navaja, da je dejstvo, da je bila tožena stranka seznanjena s pomanjkljivostmi vozila in da je sodišče dokaze v zvezi s tem nekritično presojalo. Ne glede na navedeno pa je bila tožeča stranka z dejstvom karamboliranosti vozila seznanjena najkasneje 18.1.2006. Tožena stranka je z namenom, da se zadeva zaključi tožeči stranki izplačala 22.000,00 SIT oziroma 91,80 EUR, s čimer je zahtevek za znižanje kupnine zaradi karamboliranosti prenehal. Sodba je v tem smislu neustrezno obrazložena in je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi, v kolikor bi bilo šteti, da je tožeča stranka upravičena uveljavljati še dodatne zahtevke, pa je primarno potrebno ugotoviti, kateri del karamboliranosti je bil s plačilom 22.000,00 SIT oziroma 91,80 EUR odpravljen. V ta namen bi bilo potrebno ugotoviti in finančno oceniti vse pomanjkljivosti, znane do 18.1.2006. Sodišče pa je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot da toženec ni ničesar poravnal na račun pomanjkljivosti. Stališče, da s plačilom 22.000,00 SIT oziroma 91,80 EUR ni bilo nič pokrito, po mnenju tožene stranke ni sprejemljivo. V tem smislu je bilo določilo 465. člena OZ napačno uporabljeno in je tudi v nasprotju s sodno prakso (npr. sodba opr. št. II Ips 272/2001 z dne 17.1.2002), pa tudi s 479. členom OZ. Po razumevanju tožeče stranke se lahko za nadaljnje pomanjkljivosti poda nov zahtevek, medtem ko se le-te odkrijejo (479. člen OZ). V tem smislu je bil 479. člen OZ napačno uporabljen. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da iz točke ena izreka ni razvidno, na katero pogodbo se nanaša kupnina, ki se znižuje, sporni avtomobil pa je bil prodan najmanj trikrat. Zato je ta del izreka preveč nekonkretiziran, da bi ga bilo mogoče preizkusiti oziroma izvršiti. V točki dve izreka pa ni določen paricijski rok. Tudi oseba J. T. s.p. po vedenju tožene stranke ne obstaja. V tem smislu je odločitev neizvršljiva. Glede po sodišču prve stopnje priznanega stroška izvedenskega mnenja tožena stranka navaja, da sodišče teh stroškov ne bi smelo priznati, saj jih tožeča stranka ni priglasila v okviru pravdnih stroškov. Tudi sicer je zahtevek v tem delu pretiran, saj so stroški izdelave izvedenskega menja znašali samo 40.000,00 SIT, medtem ko je iz stroškovnika izvedenca razvidno, da predstavlja znesek 10.000,00 SIT pregled vozila in ugotovitev tehničnega stanja na testnih napravah, 2.500,00 SIT pa pisalna sredstva. Po mnenju tožene stranke je pregled vozila in ugotovitev dejanskega stanja nujna predpostavka vsakega izvedenskega mnenja in ne more predstavljati še dodatnega izdatka. Nepojasnjen je tudi znesek 2.500,00 SIT iz naslova pisalnih sredstev, ki glede na predloženo mnenje ni bil nujen in potreben. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe, vključno z odločitvijo o stroških pod točko štiri izreka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožena stranka pritožbeno neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi svoje zahteve za izločitev izvedenca D. P. s sklepom z dne 15.10.2009. Tožena stranka je v zahtevi za izločitev izvedenca z dne 10.3.2009 navajala, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost izvedenca (6. točka 70. člena ZPP v zvezi s 247. členom ZPP). Tožena stranka v pritožbi vztraja, da so razlogi za izločitev izvedenca podani in pri tem ponavlja navedbe, ki jih je podala v zahtevi za izločitev izvedenca, in sicer, da je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval fotografije in domnevno zamenjane dele avtomobila, ki jih je izvedencu ob ogledu izročil mož tožnice, čeprav te fotografije ter zamenjani deli niso bili predlagani kot dokaz v postopku. Nadalje ponavlja navedbe, da izvedenec na vprašanja tožene stranke ni v celoti odgovoril in da je podal tudi nekatere vrednostne sodbe (npr. da toženi stranki „ni mogoče verjeti“ in da je bila ob prodaji „zavajajoča predstavitev in oglaševanje“), določena dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka, pa naj bi izvedenec sprejel kot dejstva (npr. zanašanje vozila, navedbe izvedenca T. Š., ki je izdelal predpravdno mnenje).

Sodišče prve stopnje je zahtevo za izločitev izvedenca, ki je bila podana po izdelanem izvedenskem mnenju, ocenilo kot pravočasno na podlagi določbe šestega odstavka 247. člena ZPP, saj je tožena stranka v zahtevi navajala okoliščine, za katere je lahko izvedela šele iz izvedenskega mnenja. Pri tem je sodišče prve stopnje zahtevo za izločitev izvedenca pravilno v skladu z določbo šestega odstavka 247. člena ZPP presojalo, kakor da bi bila izločitev zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo. Tako je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da grajanje postopanja izvedenca pri ogledu, vključno z uporabo s strani tožeče stranke predloženih fotografij ter rezervnih delov, ter grajanje samega izvedenskega mnenja ne more predstavljati razlogov za izločitev izvedenca zaradi nepristranskosti. Ne glede na navedeno pa je prvostopno sodišče pravilno ocenilo tudi, da iz pojasnila izvedenca prepričljivo izhaja, da sporne fotografije niso bile predmet dokaznega materiala in da je bilo zamenjane rezervne dele videti tudi na vozilu samem. Iz pojasnil izvedenca z dne 17.4.2009 in 15.8.2009 namreč izhaja, da je sporne fotografije (na list. št. 58 spisa ter druga in četrta slika na list. št. ... spisa) izvedenec uporabil le zaradi vizualnega pogleda na vozilo in njegove sestavne dele, svoje mnenje pa je oprl na ugotovitve ob ogledu vozila in s primerjavo dokazov v sodnem spisu. Prva izmed spornih fotografij prikazuje vozilo v garažni hiši, drugi dve pa izpadli levi sferični zglob volana, zamenjani sferični zglob pa je bilo možno videti tudi na vozilu samem. Izvedenec je pojasnil, da je ob ogledu samega vozila ugotovil, da so vsi predloženi deli na vozilu dejansko bili zamenjani in da so na vozilu še danes vidni montirani neoriginalni zamenjani deli, ugotovitve izvedenca P. pa so skladne tudi z ugotovitvami tehničnih pomanjkljivosti na vozilu izvedenca T. Š. z dne 6.2.2006. Nadalje so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da očitek, da izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja tožene stranke, predstavlja zgolj očitek nepopolnosti izvedenskega mnenja, ki prav tako ne more biti razlog za izločitev izvedenca iz razloga nepristranskosti, temveč je to lahko zgolj razlog za zahtevo po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tudi navedbe, da je izvedenec podal določene vrednostne sodbe in upošteval določena s strani tožeče stranke navedena dejstva kot dokazana. Navedeno ne predstavlja strokovnih ugotovitev izvedenca, zato sodišče na takšne ugotovitve izvedenca ni vezano, prvostopno sodišče pa je pravilno pojasnilo, da izvedensko mnenje predstavlja zgolj enega izmed dokazov v postopku in da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 15.10.2009 o zavrnitvi zahteve tožene stranke za izločitev izvedenca kot neutemeljene je tako pravilna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje do zahteve za izločitev izvedenca moralo opredeliti v sami sodbi in da obrazložitev v sklepu z dne 15.10.2009 ne more nadomestiti vsebinske obrazložitve v sodbi. Sklep, s katerim je sodišče zahtevo za izločitev izvedenca zavrnilo, ni sklep, zoper katerega stranke sploh ne bi imele pravice do pravnega sredstva, temveč zoper tak sklep na podlagi določbe petega odstavka 247. člena ZPP stranke zgolj nimajo posebne pritožbe. Zato lahko sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca na podlagi določbe petega odstavka 247. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP tožena stranka izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo. Navedeno ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje svojo odločitev, sprejeto v sklepu z dne 15.10.2009, obrazložiti v izpodbijani sodbi, ki predstavlja končno odločbo, saj je razloge o vseh pravnoodločilnih dejstvih navedlo že v obrazložitvi sklepa z dne 15.10.2009 in tako omogočilo pritožbeni preizkus. Pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Tudi glede pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, katere zaključke izvedenca je štelo kot subjektivne in izven njegove prisojnosti, je iz razlogov prvostopnega sodišča jasno razvidno, da je sodišče kot takšne štelo po izvedencu podane vrednostne sodbe (npr. da toženi stranki „ni mogoče verjeti“ in da sta bila ob prodaji „zavajajoča predstavitev in oglaševanje“) in upoštevanje s strani tožeče stranke določenih navedenih dejstev kot dokazanih (npr. zanašanje vozila, navedbe izvedenca T. Š.), ki jih je tožena stranka sama navajala kot razloge za pristranskost izvedenca.

Tožena stranka je v vlogi z dne 10.3.2009 poleg zahteve za izločitev izvedenca predlagala tudi dopolnitev izvedenskega mnenja. Tožena stranka pritožbeno izpodbija obrazložitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka podala le pavšalne pripombe na prejeto izvedensko mnenje in meni, da ji je sodišče z neupoštevanjem njenih pripomb onemogočilo ustrezno obravnavo pred sodiščem. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog z dodatnim zaslišanjem izvedenca P., ki je sicer svoje pisno mnenje tudi pisno dopolnil. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožena stranka že v zahtevi po pisni dopolnitvi mnenja (list. št. ... spisa) ni konkretizirala navedb, da mnenju vsebinsko nasprotuje, da ugotovitve izvedenca šteje za nepopolne in napačne ter da je mnenje nepopolno, ker izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče. Prav tako je pravilno ocenilo, da so pripombe tožene stranke, podane na izvedensko mnenje na zadnjem naroku dne 15.1.2010, prepozne, saj bi jih tožena stranka morala podati po prejemu prvotnega izvedenskega mnenja, ko je bila v skladu z 286.a členom pozvana na podajo pripomb v roku osem dni. Glede na navedeno pritožbeno uveljavljana kršitev po 8. točki drugega dostavka 339. člena ZPP ni podana. Ob tem je še dodati, da se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja, in sicer čez celotno izvedensko mnenje, ne pa sistematično skupaj na koncu, zaradi česar dopolnitev mnenja ni bila potrebna, izvedenec pa je svoje mnenje podal strokovno in verodostojno.

Tožena stranka v pritožbi le pavšalno navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navaja namreč, da je dejstvo, da je bila tožena stranka (verjetno tožeča stranka – op. pritožbenega sodišča) seznanjena s pomanjkljivostmi vozila in da je sodišče dokaze v zvezi s tem nekritično presojalo. Tožena stranka teh navedb, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti, po presoji pritožbenega sodišča pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje temeljita, celovita in prepričljiva ter opravljena v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Glede na navedeno tožena stranka niti s pritožbeno prvič navedeno in prav tako podrobneje neobrazloženo trditvijo, da je bila tožeča stranka z dejstvom karamboliranosti vozila seznanjena najkasneje 18.1.2006 (ko je na toženo stranko naslovila prvi dopis v zvezi z odkritimi napakami – op. pritožbenega sodišča), ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za dejstvo, da je bilo vozilo karambolirano in obravnavano kot totalka, ter za tiste napake, ki v dopisu z dne 18.1.2006 niso bile zajete, izvedela šele kasneje ob nadaljnji uporabi vozila in kasneje opravljenih pregledih le-tega.

Zato je prvostopno sodišče ob pravilni uporabi določbe 479. člena OZ (ki določa, da sme kupec, ki je že dosegel znižanje kupnine zaradi kakšne napake, v primeru, če se pozneje odkrije še kakšna druga napaka, od pogodbe odstopiti ali zahtevati ponovno znižanje kupnine) tudi pravilno zaključilo, da s plačilom zneska 22.000,00 SIT oziroma sedaj 91,80 EUR na podlagi z dopisom z dne 18.1.2006 toženi stranki reklamiranih napak na vozilu, zahtevek za znižanje kupnine zaradi karamboliranosti in kasneje odkritih napak ni mogel prenehati in tožena stranka tožeči stranki s plačilom zneska 22.000,00 SIT oziroma sedaj 91,80 EUR svojih obveznosti iz naslova reklamacije tudi ni v celoti izpolnila. Nasprotne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

Prav tako tožena stranka pritožbeno neutemeljeno navaja, da bi bilo potrebno s strani tožene stranke plačan znesek 22.000,00 SIT oziroma sedaj 91,80 EUR odšteti od prisojenega zneska, pred tem pa ugotoviti, kateri del karamboliranosti je bil s plačilom 22.000,00 SIT odpravljen. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala znižanje kupnine za sporno vozilo v višini 550.000,00 SIT oziroma sedaj 2.295,10 EUR zaradi napak, ki jih je na vozilu odkrila po 18.1.2006. Pred 18.1.2006 odkrite napake, ki jih je tožeča stranka po lastni izpovedbi, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, štela le za manjše napake (npr. problemi s centralnim zaklepanjem, termostatom, osvetlitvijo v kabini...) v okviru tožbeno uveljavljanih napak niso zajete in tudi po izvedencu P. ugotovljena vrednost preplačila spornega avtomobila v višini 578.270,61 SIT oziroma sedaj 2.413,57 EUR ne temelji na oceni teh napak, temveč na oceni stroškov, ki so nujno potrebni za odpravo tistih napak, ki jih je potrebno odpraviti za varno in funkcionalno uporabo vozila, in sicer: zamenjava originalne PVC obloge sprednjega branika in leve ter desne meglenke, zamenjava nihalne roke sprednje preme, zamenjava leve pogonske polosi vozila s homokinetičnim zglobom, zamenjava hladilnika vstopnega zraka – INTERCOULER in njegova pravilna pritrditev, zamenjava levega sferičnega zgloba volana, zamenjava sprednjega levega in srednjega varnostnega pasu, ureditev kontrole in popravilo AIRBAGA, zamenjava kompletne PVC obloge pod motorjem ter že izvedena menjava rabljene zamašene sprednje leve zavorne cevi. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena. Dodati je le, da je tudi sicer tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 550.000,00 SIT (sedaj 2.295,10 EUR) za več kot 22.000,00 SIT (sedaj 91,80 EUR) nižji od ugotovljene vrednosti preplačila.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno navedlo, da tožena stranka kot komisionar odgovarja za stvarne napake na prodanem vozilu, saj na podlagi določbe prvega odstavka 788. člena OZ v pravno razmerje s tretjo osebo (v konkretnem primeru s tožečo stranko kot kupcem vozila) vstopi samo komisionar, na pa komitent. Ob dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe za karamboliranost vozila vedela oziroma bi zanjo ob ustrezni skrbnosti morala vedeti, česar pritožba niti ne izpodbija, je sodišče prve stopnje nadalje pravilno uporabilo določbo 465. člena OZ. Ta določa, da v kolikor je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana, kupec ne izgubi pravice sklicevati se na napako niti tedaj, kadar ni izpolnil svoje obveznosti, da bi stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za presojo v tej zadevi ni bistveno, ali je tožeča stranka vozilo ob prevzemu pregledala, ali je ravnala z ustrezno skrbnostjo in ali so bile napake pravočasno uveljavljane.

Pritožbene navedbe tožene stranke o neizvršljivosti točke ena izreka niso utemeljene. V obravnavanem sporu je tožbeni zahtevek tožeče stranke dajatveni zahtevek, saj tožeča stranka zahteva od sodišča, naj toženi stranki naloži, da v korist tožeče stranke nekaj da. Izrek sodbe pod točko ena, ki ustreza točki ena tožbenega zahtevka, pa predstavlja ugotovitveni del izreka oziroma zahtevka, ki je v tem dajatvenem sporu za znižanje kupnine in povračilo drugih nastalih stroškov nepotreben. Po določbi tretjega in četrtega odstavka 324. člena ZPP izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, medtem ko obrazložitev obsega navedbo zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, ter dokaze in predpise, na katere je sodišče sodbo oprlo. Na katero pogodbo se nanaša kupnina, ki se znižuje, in ostale navedbe o dejstvih, ki so pravno pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ter za njegovo individualizacijo, so zato stvar obrazložitve (in glede individualizacije tudi uvoda sodbe).

Tožena stranka pritožbene navedbe, da oseba J. T. s.p. po njenem vedenju ne obstaja, ne konkretizira. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pritožbe izhaja, da je tožena stranka sebe na pritožbi označila kot J. T., J. A. s.p., G. ..., Š. V zvezi s tem je pojasniti, da predstavlja besedna zveza „J. A.“ dodatno sestavino firme samostojnega podjetnika posameznika, ki skupaj z ostalimi sestavinami tvori polno firmo (prvi odstavek 72. člena Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju: ZGD-1), medtem ko za označbo stranke v pravdnem postopku zadošča tudi navedba skrajšane firme samostojnega podjetnika posameznika, ki jo sestavljata ime in priimek podjetnika ter oznaka s.p. (drugi odstavek 72. člena ZGD-1). Nadalje je pojasniti, da je po določbi šestega odstavka 3. člena ZGD-1 lahko samostojni podjetnik posameznik le fizična oseba, ki za obveznosti iz poslovanja odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato tudi morebitno prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti na pasivno legitimacijo tožene stranke ne vpliva.

Tožena stranka pritožbeno prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o priznanju stroškov izvedenskega mnenja izvedenca Š., ki ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo. Izdatki tožeče stranke za plačilo stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja so izdatki, ki so nastali zaradi postopka in spadajo po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP med pravdne stroške (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 144/2008), o njih pa se odloča kot o akcesorni terjatvi (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 263/2005). Sodišče prve stopnje je navedene stroške, ki ne morejo biti predmet samostojne pravde, pravilno priznalo v okviru povrnitve pravdnih stroškov, samostojni tožbeni zahtevek za njihovo povračilo pa pravilno zavrnilo. Dejstvo, da tožeča stranka teh predpravdnih stroškov ni uveljavljala v okviru zahtevka za povrnitev stroškov, temveč kot samostojni del tožbenega zahtevka, na odločitev o utemeljenosti njihovega priznanja ne more vplivati. Pomembno je namreč zgolj to, da stranka predpravdne stroške opredeljeno in pravočasno (163. člen ZPP) uveljavlja v postopku, v katerem oziroma zaradi katerega so ti stroški nastali, ne pa tudi, da njihovo pravno naravo pravilno opredeli kot akcesorno. Stroški za pred pravdo izdelano izvedensko mnenje pa so potrebni (155. člen ZPP), v kolikor se mnenje nanaša na dejanska vprašanja, in v tožbi drugače ni mogoče navesti vseh dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek (enako stališče je zavzeto v N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 39). Prvostopno sodišče je tako pravilno presodilo, da so bili stroški predpravdnega mnenja za konkretno pravdo potrebni, saj je mnenje predstavljalo del trditvene podlage tožbenega zahtevka in tožeča stranka brez pridobitve predpravdnega mnenja ne bi mogla oblikovati tožbenega zahtevka z navedbo vseh pravnoodločilnih dejstev. Pritožba prav tako neutemeljeno graja višino priznanih stroškov za navedeno mnenje. Za priznanje stroškov izdelave izvedenskega menja v višini 40.000,00 SIT oziroma sedaj 166,91 EUR, za pregled vozila in ugotovitev tehničnega stanja na testnih napravah v višini 10.000,00 SIT oziroma sedaj 41,72 EUR in za pisalna sredstva v višini 2.500,00 SIT oziroma sedaj 10,43 EUR je namreč podana pravna podlaga, tako po temelju kot po višini, v določbah 41., 46.a in 47. člena v času izdelave mnenja veljavnemu Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki določa, da ima izvedenec pravico tako do nagrade za delo kot do povračila stroškov.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da v točki dve izreka paricijski rok ni določen. Čeprav v izreku rok za prostovoljno izpolnitev ni določen, se po določilu drugega odstavka 313. člena ZPP šteje, da ta rok znaša petnajst dni. Zato lahko navedeno pomanjkljivost odpravi pritožbeno sodišče samo. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in točko dve izreka sodbe dopolnilo z dodajo paricijskega roka petnajst dni, ki teče od naslednjega dne od vročitve prepisa sodbe toženi stranki (tretji odstavek 313. člena ZPP). Zaradi neutemeljenosti ostalih pritožbenih razlogov tožene stranke in ker ni podana kakšna od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem prisodilnem delu in v po toženi stranki izpodbijani odločitvi o stroških postopka glede priznanja stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja (353. člen ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev o stroških pod točko štiri izreka. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov za pristop na narok dne 15.1.2010, ter da tudi ni priznalo stroškov za pristop na narok dne 15.10.2008, in sicer zaradi očitne napake tožeče stranke, ki je dvakrat priglasila stroške za narok dne 26.9.2008, namesto da bi stroške priglasila za pristop na narok dne 15.10.2008. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče za narok dne 15.10.2008 stroške priznalo, saj je tožeča stranka stroške za ta narok v stroškovniku tudi priglasila, ob tem pa je dejansko tudi dvakrat priglasila stroške za narok dne 26.9.2008, zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko ji je dvakrat priglašene iste stroške priznalo samo enkrat. Za narok dne 15.1.2010 pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki prav tako priznalo stroške v skladu z Odvetniško tarifo - OT, ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT. Iz obrazložitve namreč izhaja, da ji je za ta narok priznalo 150 točk za pristop na narok (tarifna številka 20/2 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 7. člena OT) in za potne stroške 220 km x 0,33 EUR (12. člen OT). V predmetnem postopku so bili opravljeni štirje naroki za glavno obravnavo, v zvezi s katerimi je prvostopno sodišče tudi priznalo po tožeči stranki priglašene stroške v višini, kot ji pripada po določbah OT. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju potnih stroškov za potovanje na narok dne 21.11.2008, kateri je bil razpisan ob 9.45 uri, zjutraj isti dan pa je bil preklican. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da v spisu ni podatka, da bi pooblaščenec tožeče stranke sodišču javil, da je v času prejema obvestila o preklicu naroka že bil na poti, kar bi ob ustrezni skrbnosti moral storiti oziroma bi to lahko javil tudi neposredno na sodišču, v kolikor je v času obvestila o preklicu prispel že do kraja sedeža sodišča, kakor je mogoče sklepati iz njegove priglasitve stroškov, ki jih uveljavlja vse do kraja sedeža sodišča. Pritožba tožeče stranke prav tako ni utemeljena v delu, v katerem navaja, da bi moralo prvostopno sodišče v zvezi s priznanimi potnimi stroški za vsak prevožen kilometer priznati 0,37 EUR, ne pa le 0,33 EUR. Po določbi četrtega odstavka 12. člena OT znaša kilometrina za uporabo osebnega avtomobila za prevoženi kilometer 30% cene za en liter 95-oktanskega bencina v času, ko stranka plača storitev. Tako so kilometrine za naroke dne 29.9.2008, 15.10.2008, 5.12.2008 in 15.1.2010 znašale 0,334 EUR, 0,326 EUR, 0,248 EUR in 0,347 EUR, kar v povprečju znaša 0,313 EUR, kar pa je manj kot je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo. Zato pritožbene navedbe, da kilometrina znaša 0,37 EUR na kilometer, niso utemeljene. Utemeljeno pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo priglašeno izvedenino za izvedenca D. P., kateremu je bila priznana nagrada v višini 750,10 EUR in za katerega je tožeča stranka založila predujem v višini 800,000 EUR, kar vse je razvidno iz spisovnih podatkov. Nadalje pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo priglašeno sodno takso za tožbo in sodbo, glede katerih iz podatkov v spisu izhaja, da ju je tožeča stranka plačala in da sta znašali taksa za tožbo 63,42 EUR (prej 15.200,00 SIT) in taksa za sodbo 65,68 EUR. Prav tako tožeča stranka pravilno opozarja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati povračilo stroškov pričnin, za katere iz podatkov v spisu izhaja, da skupaj znašajo 77,74 EUR in da jih je tožeča stranka poravnala. Pritožba tožeče stranke je utemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o nepriznanju stroška sestave predpravdnega zahtevka z dne 29.3.2006. Podlaga za priznanje navedenega stroška v višini 300 odvetniških točk oziroma 137,70 EUR je namreč v tarifni številki 38/1 OT. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena še do povračila 1.094,64 EUR pravdnih stroškov, kar ob upoštevanju že priznanih stroškov v višini 1.955,75 EUR, skupaj znaša 3.050,39 EUR. Zato mora tožena stranka tožeči stranki pravilno povrniti znesek 3.050,39 EUR in ne 1.955,75 EUR, kot je to odločilo prvostopno sodišče. Napačen znesek je bilo zato potrebno nadomestiti s pravilnim zneskom.

Zaradi neutemeljenosti ostalih pritožbenih razlogov tožeče stranke in ker ni podana kakšna od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijani, nespremenjeni odločitvi o stroških postopka (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki, ki je s svojo pritožbo delno uspela (uspela je z zneskom 1.094,64 EUR od pritožbeno spornih 2.019,41 EUR, torej z 54,20 %), priznalo potrebne priglašene pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tako je pritožbeno sodišče, upoštevaje pritožbeno sporno vrednost, tožeči stranki priznalo 500 točk za sestavo pritožbe v skladu s tarifno številko 21/1 OT, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 229,50 EUR, priznalo pa je tudi 2% za materialne stroške (4,59 EUR) in 20 % DDV na vrednost odvetniške storitve (46,81 EUR) ter povračilo sodne takse za pritožbo v višini 65,68 EUR, skupaj tako 346,58 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za posvet in konferenco s stranko, saj je ta storitev zajeta v sestavi pritožbe. Glede na svoj uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 187,84 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je navedeno v izreku te sodbe (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP).

Glede na to, da je tožena stranka s svojo pritožbo uspela le glede paricijskega roka, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).