Jedro

Na podlagi 48. člena CZ mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Tožnik je bil dolžan po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednosti ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi naknadno ni javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je carinski urad družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. naložil doplačilo dajatev za blago, sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah št. 1742 z dne 11. 3. 2004 in št. 7703 z dne 10. 12. 2003 Izpostave Luka Koper v skupnem znesku 674,96 EUR. Navedeni znesek sta družbi dolžni solidarno poravnati v roku 30 dni od vročitve odločbe, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek izterjave (1. točka izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (2. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku na podlagi sklepa direktorja Carinskega urada Ljubljana z dne 26. 1. 2006 in 10. 7. 2006 in 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L št. 302 z dne 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS) opravljen inšpekcijski pregled za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2005 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik dne 27. 7. 2007. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik z ameriško družbo C. iz Delawara dne 1. 1. 2000 sklenil pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, s katero je pridobil ekskluzivno pravico do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaje na debelo in drobno izdelkov blagovnih znamk ... (licenčnih artiklov). Z aneksom z dne 18. 12. 2002 je bila s 1. 1. 2003 veljavnost pogodbe podaljšana za dve leti. Iz pogodbe je razvidno, da se je tožnik v zameno za podeljene pravice obvezal plačevati družbi C. licenčnine za licenčne artikle. Na podlagi pogodbe in iz izstavljenih računov za licenčnine, katere je družba C. izdajala tožniku, je bilo ugotovljeno, da so se licenčnine obračunavale po naslednjih stopnjah: za skupino artiklov „Obutev“ po stopnji 25 % od FOB nabavne cene, za skupino artiklov „Oblačila in dodatki“ po stopnji 8 % od neto prodaje, ter za skupino artiklov „Originali“, v katero spada obutev blagovne znamke ... „All Star“, v znesku 3 USD za par. V skladu s pogodbo je bila pravica do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaje na debelo in drobno licenčnih artiklov omejena na ozemlje Slovenije, Hrvaške, Makedonije in Bosne in Hercegovine. Licenčnine je tožnik plačeval na podlagi računov za licenčnine, ki jih je izstavljala družba C., ki jih carinski organ navaja na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugotovljeno je bilo, da se zneski licenčnin po teh računih nanašajo na licenčne artikle, s katerimi je tožnik oskrboval celotno ozemlje, zato je carinski organ pri naknadnem obračunu dajatev kot pribitek k carinski vrednosti blaga, sproščenega v prosti promet po carinskih deklaracijah, navedenih v izreku te odločbe, upošteval sorazmerni delež licenčnin ter od ugotovljenega sorazmernega deleža licenčnin obračunaval uvozne dajatve: carino in DDV.

Zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora je bil vročen tudi družbi A. d.o.o., ki na zapisnik ni podala pripomb. Pripombe tožnika na zapisnik z dne 27. 7. 2007 in odgovori nanje so navedeni na strani 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Carinski organ zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na zastaranje. Naknadni obračun carinskega dolga je bil opravljen v skladu z določbami 4. odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 62/01 in 59/02, v nadaljevanju CZ) v roku petih let od nastanka. Iz ugotovitev zapisnika izhaja, da tožnik ni izpolnil obveznosti, ki mu v primeru, da je za uvoženo blago dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, nalaga 21. člen CZ. Prvi odstavek 16. člena CZ določa osnovno pravilo za ugotavljanje carinske vrednosti uvoženega blaga. Dogovorjena cena (transakcijska vrednost) je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo, če ustreza pogojem, navedenim v 2. odstavku 16. člena CZ. V slednjem je navedeno, da so v ceno, ki pomeni carinsko vrednost, vključeni vsi stroški in drugi izdatki (20. člen CZ) v zvezi s prodajo in dobavo blaga do tam, kjer prihaja blago na carinsko območje. Iz 8. točke prvega odstavka 20. člena CZ izhaja, da se v carinsko vrednost prištejejo stroški in izdatki, če le-ti niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni, v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem. V 21. členu CZ se uporabniku postopka nalaga, da mora v deklaraciji označiti, da je za uvoženo blago dogovorjena obveznosti iz 8. do 10. točke 20. člena CZ ter naknadno prijaviti pristojnemu carinskemu organu odstop, prodajo ali uporabo uvoženega blaga, iz katerega izhaja obveznost doplačila določenega zneska prodajalcu, najpozneje v 30 dneh od dneva, ko nastane takšna obveznost. Zaradi ugotovljenega nezakonitega ravnanja je bil naknadni obračun opravljen v skladu z določbami 4. odstavka 154. člena CZ v roku petih let od nastanka carinskega dolga. V točki a) 1. odstavka 154. člena CZ je določeno, da se v primeru, če carinski organ ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja z blagom nastal carinski dolg, naknadni obračun lahko opravi v petih letih po nastanku, zato carinski dolg po deklaracijah, navedenih v izreku te odločbe, še ni zastaral. Pri odločitvi, da sta tožnik in družba A. d.o.o. solidarna dolžnika, se carinski organ sklicuje na 3. odstavek 143. člena in 150. člen CZ. Pri določitvi obveznosti plačila DDV pa se carinski organ sklicuje na 22. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št.134/2003 - UPB, v nadaljevanju ZDDV), četrti odstavek 60. člena ZDDV ter prvi odstavek 87. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 79/02, 114/02, 76/03 in 93/03, v nadaljevanju PZDDV). Na podlagi navedenega in na temelju določil točke a) 1. odstavka 154. člena CZ je carinski organ odločil, kot izhaja iz izreka predmetne odločbe.

Pritožbeni organ je z odločbo št. DT 498-1-241/2008-2 z dne 31. 1. 2011 tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je carinska preiskava pri tožniku potekala na podlagi sklepa št. DT 462-01/18-2006/1500-165 z dne 27. 1. 2006, na podlagi katerega je bil pri tožniku uveden inšpekcijski nadzor za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2005 in kasneje razširjen tudi na obdobje leta 2002. O ugotovitvah inšpekcijskega nadzora je bil 27. 7. 2007 sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen preko pooblaščenke dne 17. 8. 2007. Drugostopenjski organ se sklicuje na določbe v času carinjenja veljavne Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02 in spremembe, v nadaljevanju UICZ) in sicer 2. in 6. odstavek 89. člena UICZ. V predmetni zadevi se dogovorjeno nadomestilo za pravico uporabe blagovne znamke nanaša na prodane pogodbene artikle, označene pred uvozom z zaščitno znamko ..., za katero se plačuje licenčnina. Kot taka pa v trenutku določanja carinske vrednosti, torej ob sprejemu zadevnih carinskih deklaracij, v delu, ki je bil odvisen od višine neto zaračunanih prodajnih prihodkov, ni bila znana, zato je bil tožnik dolžan ravnati v skladu z določbami 21. člena CZ ter 175. člena do 180. člena UICZ o prijavi začasne carinske vrednosti in vložitvi dopolnilne carinske deklaracije za obračun razlike uvoznih dajatev, vendar je predpisane obveznosti opustil. Drugostopenjski organ se nadalje sklicuje na Kodeks šifer za izpolnjevanje ECL (carinske deklaracije), ki je v Prilogi 2 k Pravilniku o izpolnjevanju enotne carinske listine (Uradni list RS, št. 114/2002) in v šifrantu za podatke o vrednosti določa, kdaj se v polje 12 vpiše „A“. Glede na to, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za vpis šifre „A“, je očitno, da sta carinski deklarant in tožnik ob prijavi carinske vrednosti zavestno utajila podatke o tem, da obstoja v zvezi z uvoženim blagom licenčnina, ki jo mora tožnik plačati kot pogoj za prodajo. Kot je razvidno iz vsebine polja 14 carinskih deklaracij in priloge 1 Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj ECL k Pravilniku o izpolnjevanju enotne carinske listine, je v carinski deklaraciji kot deklarant nastopala družba A. d.o.o. kot posredni zastopnik tožnika (2. alineja 2. odstavka 4. a člena CZ). V konkretnem primeru je, glede na določbe 1. in 2. točke 1. odstavka 47. a člena CZ carinski deklarant opustil obveznost zagotovitve točnosti v carinsko deklaracijo vpisanega podatka o carinski vrednosti blaga, tožnik pa ni izpolnil obveznosti, ki so mu kot uporabniku postopka naložene po določbah 21. člena CZ. Po presoji pritožbenega organa je tožnik v zmoti, ko meni, da gre pri prijavi neresnične carinske vrednosti za napačen obračun carinskega dolga v smislu c) točke 1. odstavka 154. člena CZ in za triletni odmerni rok, ki je že potekel, in ne za nezakonito ravnanje z carinskim blagom. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da je tožnik nezakonito ravnal s carinskim blagom v smislu a) točke 1. odstavka 154. člena CZ, ker v smislu določb b) točke 146. člena CZ ni izpolnil pogojev za prepustitev blaga v carinski postopek. V zvezi s sklicevanjem tožnika, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v 2. odstavku na strani 3 pojasnjeno neko drugo dejansko stanje – okoliščine v zvezi z računi, ki niso predmet zadevnih carinskih deklaracij, pritožbeni organ pojasnjuje, da obrazložitev, ki jo omenja tožnik, povzema vse račune, ki so bili v zvezi z licenčninami izdani (in plačani) v obdobju zajetim z inšpekcijskim nadzorom.

Tožnik se z navedeno odločitvijo carinskih organov ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se je postopek inšpekcijskega nadzora začel brez sklepa o začetku, predmetu in obsegu preiskave, s čimer je bil kršen postopek. Izpodbijana odločba v 2. odstavku na 3. strani pojasnjuje okoliščine v zvezi z računi, ki niso predmet carinske deklaracije, navedene v izreku izpodbijane odločbe, zaradi česar se izpodbijana odločba v tem delu ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Tožnik ugovarja zastaranje. Odločitev, da je po konkretnih deklaracijah možno izvršiti naknadni obračun dolga v roku petih let, izpodbijana odločba utemeljuje na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Izpodbijana odločba, enako kot drugostopenjska odločba, razlaga pojem „nezakonitega ravnanja“ iz točke a) 1. odstavka 154. člena v povezavi z 4. odstavkom istega člena CZ zelo posplošeno. Pri tolmačenju vsebine točke a) 1. odstavka in 1. stavka 4. odstavka 154. člena CZ zanemari dejstvo, da je v citiranih določbah poudarek na nezakonitem ravnanju z blagom in da ne gre za nezakonito ravnanje nasploh. Glede na dikcijo določbe v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ je po mnenju tožeče stranke pod pojmom „nezakonito ravnanje z blagom“ potrebno razumeti, da gre za nezakonito ravnanje z blagom, če se blago, za katero je bil začet določen carinski postopek, odstrani izpod carinskega nadzora na nezakonit način, in absolutno ne v primerih, ko carinski dolg nastane zgolj kot posledica nezakonitega ravnanja carinskega organa. Tožnik zato uveljavlja ugovor zastaranja terjatev iz carinskih deklaracij, ki sta navedeni v izreku izpodbijane odločbe. Meni, da je naknaden obračun carinskega dolga za terjatve iz naslova carine in DDV, ki jih je davčni organ ugotovil po predmetnih carinskih deklaracijah, možen le v roku treh let od dneva nastanka carinskega dolga. Iz komentarja 154. člena CZ izhaja, da je rok za naknadni obračun carinskega dolga odvisen od razloga za obračun carinskega dolga. V primeru, da je bilo treba carinski dolg obračunati naknadno, ker je bil obračunan v prenizkem znesku, se lahko naknadni obračun opravi v roku treh let po nastanku carinskega dolga. Tožnik meni, da je carinski organ nepravilno uporabil materialno pravo. Iz sodb SEU izhaja, da je 3-letni rok za naknadni obračun carinskega dolga prekluziven (sodba C-104/02). Tožnik prilaga sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Kpr 126/2008 z dne 21. 5. 2009, iz katerega je razvidno, da se je predkazenski postopek zoper tožnika in zakonitega zastopnika tožnika, ki se nanaša na nezakonitosti glede upoštevanja licenčnin pri zadevnih carinskih deklaracijah, ustavil. Tako ni podane nezakonitosti, na podlagi katere bi lahko carinski organ upošteval petletni zastaralni rok. Prilaga tudi sklep carinskega organa št. DT 0611-58/2010-3 z dne 19. 4. 2010, s katerim je isti organ, v okviru enakega dejanskega in pravnega stanja, ustavil postopek naknadnega obračuna carinskega dolga na podlagi ugotovitve, da je triletni rok za obvestilo potekel in da je zato uveljavljanje carinskega dolga zastaralo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek ter toženi stranki naloži, da mora tožniku povrniti vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in navaja, da je bil predkazenski postopek v zvezi s predmetnimi licenčninami ustavljen, kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 5. 2009. To pa ne pomeni, da v zadevi ni bilo podano nezakonito ravnanje carinskega dolžnika, ki je bilo podlaga za uporabo petletnega zastaralnega roka za obračun carinskega dolga. V zvezi s sklepom št. DT 0611-58/2010-3 z dne 19. 4. 2010 tožena stranka nasprotuje navedbam tožnika, da se nanaša na enako dejansko in pravno stanje kot v obravnavani zadevi. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno vprašanje zastaranja predmetnega dolga ter vprašanje, ali je tožnik v danem primeru ravnal nezakonito, sami višini naknadno obračunanega dolga pa tožnik ne nasprotuje, sklicuje pa se tudi na kršitve pravil postopka.

Sodišče ugotavlja, da je bil v navedeni zadevi izdan sklep o uvedbi inšpekcijskega postopka dne 27. 1. 2006 in 10. 7. 2006 sklep o razširitvi obdobja inšpekcijskega nadzora, ki sta bila tožniku vročena, tožniku je bilo vročeno tudi obvestilo o inšpekcijskem nadzoru z dne 24. 3. 2006, zaradi česar sodišče zavrača tožbene ugovore o kršitvi postopka. Postopek tudi ni bil kršen iz razloga, ker so v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni še drugi računi, ki so bili v zvezi z licenčninami izdani v obdobju, zajetim z inšpekcijskem pregledom. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik z družbo C. iz Delawara dne 1. 1. 2000 sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, na podlagi katere je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke blagovne znamke ... Zneska licenčnine po izvedeni sprostitvi blaga (oblačila, obutev in dodatki blagovne znamke ...) v prost promet ni vštel v carinsko vrednost blaga, ki jo je navedel v predmetnih carinskih deklaracijah. Ni sporno, da so bile licenčnine zaračunane v letih 2002, 2003, 2004 in v začetku leta 2005 ter so se nanašale na uporabo blagovne znamke ... Določba 1. odstavka 16. člena CZ določa osnovno pravilo za ugotavljanje carinske vrednosti uvoženega blaga. Na podlagi 8. točke 1. odstavka 20. člena CZ se carinski vrednosti blaga iz 16. člena CZ prištejejo stroški in izdatki, če ti niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem. Glede na določila pogodbe je plačilo licenčnine za tožnika nedvomno predstavljalo pogoj za prodajo uvoženega blaga z blagovno znamko ..., sicer bi imela družba C. pravico do razveze pogodbe. Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, uporabnik postopka to označiti v carinski deklaraciji, kar pa tožnik v danem primeru ni storil. Tožnik je bil tudi dolžan po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov, glede na določila citirane pogodbe, prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednosti ni navedel, vrednost licenčnin pa tožnik tudi naknadno ni javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ. Tožnik ugovarja, da v predmetni zadevi ni podano nezakonito ravnanje tožnika glede neupoštevanja licenčnin pri zadevnih carinskih deklaracijah, ker je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Kpr 126/2008 z dne 21. 5. 2009 predkazenski postopek zoper tožnika ustavljen in da ni podano nezakonito ravnanje tožnika. Po presoji sodišča tožnikov ugovor ni utemeljen. Na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ izda carinski organ po uradni dolžnosti odločbo o nastanku obveznosti, če je carinski dolg nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom. Tudi po mnenju sodišča gre za nezakonito ravnanje tožnika pri vlaganju deklaracije v nasprotju z obveznostmi, navedenimi v CZ, na kar ne vpliva dejstvo, da je bil predkazenski postopek v zvezi s predmetnimi licenčninami ustavljen. Carinski dolg je tako po presoji sodišča nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom po točki a) 1. odstavka 154. člena CZ. V obravnavanem primeru gre za neizpolnitev enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek (b. točka 146. člena CZ).

Na podlagi 48. člena CZ mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Carinski deklarant mora v skladu z določbo 47.a člena CZ zagotoviti točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji in verodostojnost dokumentov, ki jih je predložil deklaraciji ter spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka. Takšna razlaga materialnega prava pa izhaja tudi iz sodne prakse npr. v sodbah tega sodišča opr. št. U 2585/2007-15 z dne 31. 3. 2009 in I U 796/2007-18 z dne 16. 9. 2008. Prvotni obračun carinskega dolga je bil opravljen na podlagi podatkov, ki jih je v carinski deklaraciji vpisal tožnik oz. deklarant. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi izsledkov carinskega organa, ki je opravil inšpekcijski pregled. Tožnik je v obravnavanem primeru nesporno ravnal nezakonito. Na podlagi 4. odstavka 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu z a) točko 1. odstavka tega člena CZ lahko opravi v petih letih od nastanka carinskega dolga. Carinski dolg po predmetnih ECL pa je nastal dne 10. 12. 2003 in 11. 3. 2004. V skladu z navedenim je po presoji sodišča Carinski urad Ljubljana pravočasno izdal izpodbijano odločbo 13. 5. 2008. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne vpliva sklicevanje tožnika na sklep št. DT 0611-58/2010-3 z dne 19. 4. 2010, ki pa se tudi ne nanaša na enako dejansko in pravno stanje kot v obravnavani zadevi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.