Jedro

O vprašanju priposestvovanja poti, ki naj bi potekala po vzhodni strani investitorjeve parcele - torej tudi tam, kjer je načrtovana garaža - se šele vodi drug (sodni) postopek. Navedeno pomeni, da v času izdaje gradbenega dovoljenja zanj ni bilo ovire, saj tožnik šele uveljavlja svojo pravico do poti na vzhodnem delu investitorjevega zemljišča, na katerem pa nesporno že sedaj stoji objekt, ki ga bo moral pred gradnjo odstraniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, izdanim za gradnjo nezahtevnega objekta, investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo garaže v tam navedenih dimenzijah na zemljišču parc. št. *217/1 k.o. ….

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da zemljišče gradnje leži v območju EUP GO-125, namenska raba zemljišč SK – površine podeželskega naselja, ki ga ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN). Gradnja garaže je na območju SK v skladu s prilogo 4 OPN, predvideni odmiki pa v skladu s 24. členom OPN. Tožnik, ki je solastnik zemljišča parc. št. *217/3 k.o. …, od katerega bo garaža oddaljena 1 m, je v postopku sodeloval kot stranski udeleženec. Upravni organ je zavrnil njegov ugovor, da bi mu morala biti na mestu gradnje za potrebe njegovega zemljišča oziroma hiše zagotovljena pot v širini 3,5 m. Na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo je namreč ugotovil, da je pri zemljišču posega vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. *217/3 k.o. … v širini 2,5 m, ki poteka po zahodni strani parc. št. *217/1 k.o. …. Na ta način ima stranski udeleženec oziroma njegovo zemljišče zvezo do javne poti parc. št. 1349 k.o. …. Tudi sicer prehod po vzhodnem delu investitorjeve parcele fizično ni mogoč, saj je na jugovzhodni strani zgrajena betonska ograja, na mestu, kjer namerava graditi, pa že stoji nezahtevni objekt, ki ga bo moral investitor pred načrtovano gradnjo odstraniti.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bila lesena garaža na investitorjevem zemljišču zgrajena tam, kjer bi on moral imeti pot. To so povedale verodostojne priče in je mag. B.B. za to tudi vedel. Navaja, da je član Združenja veteranov vojne za Slovenijo, a mu to sodišče ni hotelo dati statusa. Njegov je tudi predlog, naj se v novo Ustavo vnese zahteva, da naj se slovenska zemlja ne prodaja tujcem. Opisuje, kako je rešil Trdinov vrh. Zahteva, da se zaradi nezakonitega dela odstavi gospoda B.B., saj da je izdal gradbena dovoljenja, čeprav je vedel, da je investitor drugim koristnikom 20 let omejeval dostop na … cesto po vzhodni strani svoje hiše št. …. V dopolnitvi tožbe še navaja, da ima za „priposestvovano pot“ priče, vendar mu je njegova odvetnica pri zadnji razpravi rekla le, da ne more uspeti, saj so barake postavljene že več kot 20 let. Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je bilo ugotovljeno, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta (garaže), določeni v 74. c členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Prav tako se strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da načrtovana gradnja ne posega v obstoječo tožnikovo služnostno pravico hoje in vožnje po zemljišču načrtovane gradnje do javne poti, saj ta poteka po zahodnem delu investitorjevega zemljišča, medtem ko bo garaža zgrajena na jugovzhodni strani zemljišča parc. št. *217/1 k.o. …. Ker tožnik navedenega ne izpodbija, se sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Upravni organ mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so zanj izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. c člena ZGO-1, med drugim, ali ima investitor pravico graditi. To pomeni, da mora ugotoviti, kar je storil tudi v obravnavanem primeru, ali ima investitor na zemljišču posega lastninsko ali drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo. To stori na podlagi dokazil, naštetih v 56. členu ZGO-1 (npr. na podlagi podatkov zemljiške knjige). Prav tako preveri, ali investitorjeva pravica graditi ni omejena s pravico druge osebe, npr. s služnostno pravico na delu zemljišča, na katerem se načrtuje gradnja.

Kaj takega v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, saj obstoječa služnostna pot poteka po drugem delu investitorjevega zemljišča. Tudi na podlagi tožnikovih navedb je mogoče sklepati, da se o vprašanju priposestvovanja poti, ki naj bi potekala po vzhodni strani investitorjeve parcele – torej tudi tam, kjer je načrtovana garaža –, šele vodi drug (sodni) postopek. Navedeno pomeni, da v času izdaje gradbenega dovoljenja zanj ni bilo ovire, saj tožnik šele uveljavlja svojo pravico do poti na vzhodnem delu investitorjevega zemljišča, na katerem pa nesporno že sedaj stoji objekt, ki ga bo moral pred gradnjo odstraniti. Pri tem sodišče dodaja, da gradbeno dovoljenje po svoji vsebini ni odločba, s katero bi se kakorkoli spreminjala stvarnopravna upravičenja oseb na zemljišču posega, saj gre za civilnopravna vprašanja v pristojnosti sodišča. Iz navedenih razlogov tudi gospod B.B. (očitno je mišljen mag. B.B., ki je izdal izpodbijano odločbo), ni imel podlage za upoštevanje tovrstnih tožnikovih navedb v postopku in ne izdati gradbenega dovoljenja, za kar si sicer prizadeva tožnik. Tožbene navedbe o nezakonitem delu imenovanega so zato v obravnavanem primeru neutemeljene, tožnik pa ne navaja drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristransko odločanje.

Ker za odločitev v zadevi niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).