Jedro

Čeprav je sodišče združenega dela dajatveni tožbeni zahtevek zoper tožnikovega delodajalca zavrnilo, saj je ugotovilo, da ne obstoji delodajalčeva odškodninska odgovornost kot ena od materialnopravnih predpostavk za nastanek njegove odškodninske obveznosti, pa to ne veže sodišča pri odločanju v (tem) postopku zoper zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec v času delovne nezgode zavarovano civilno odgovornost. Čeprav sta obe sodišči obravnavali isti historični dogodek ni podana odvisnost obveznosti v procesnem smislu. Zato je treba v tem postopku (ponovno) odločiti o vprašanju odgovornosti delodajalca za tožnikovo škodo.

Tožnik, ki bi lahko uporabil urejen prehod med obrati po cesti, se je sam odločil za uporabo neurejene bližnjice. Zato delodajalcu objektivne odškodninske odgovornosti za tožnikovo škodo ni mogoče očitati, pač pa je zanjo krivdno odgovoren. Ker so delavci neurejeno bližnjico običajno uporabljali, je bil namreč dolžan, da takšno ravnanje prepreči ali vsaj prepove. Še več, čeprav je šlo za neurejen prehod, je delodajalec z njegovo uporabo molče soglašal. Tudi tožnikovo lastno ravnanje pa je prispevalo k nastanku škode, saj bi moral upoštevati razmere na poti in lastno obremenjenost. Odgovornost delodajalca in tožnika za nastalo škodo je treba porazdeliti v razmerju 1/2:1/2.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se ob še nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožene stranke, sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1,654.445 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od 153 SIT od dne 26.1.1990 do plačila, - od 4.292 SIT od dne 14.12.1990 do plačila, - od 1,650.000 SIT od dne 14.11.2000 do plačila - ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 247.906 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.11.2000, znesek 2.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.6.1991 in znesek 158.646 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.1.1997 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se revizija tožene stranke zavrne, revizija tožeče stranke pa se zavrne v celoti.

Odločitev o stroških pritožbe v odločbi sodišča druge stopnje se spremeni tako, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 43.890 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožnik mora plačati toženi stranki 70.589 SIT revizijskih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3,800.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in premoženjsko škodo v znesku 8.889 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval dne 6.2.1989 med delovnim časom v tovarni E., ko mu je na prehodu preko železniškega tira spodrsnilo. E. (nadalje: delodajalec) je imel v času delovne nesreče zavarovano civilno odgovornost pri toženi stranki. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nematerialno škodo znižalo za 500.000 SIT, v presežku pa je pritožbo tožene stranke, in v celoti pritožbo tožeče stranke, zavrnilo.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 2,800.000 SIT s pp oziroma za 2,303.450 SIT, glede na omejeno zavarovalno vsoto in zahtevek za plačilo obresti od prisojene odškodnine za čas od 22.10.1992 do 13.11.2000. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb v navedeni smeri.

Navaja, da sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da gre za vsakodnevne telesne bolečine, ki se pojavijo pri obremenjevanju poškodovanega kolena in pri vremenskih spremembah. Tožnik vsak dan hodi in s tem obremenjuje koleno. Vsakodnevno uporablja berglo. Na dan škodnega dogodka je bil star šele 44 let. Nadalje navaja, da je hud primaren strah trajal do diagnostične obdelave pri kirurgu, sekundarni strah pa do izvedenskega mnenja (7 let). Utemeljeno je bil zaskrbljen, če bo še lahko hodil. Za tako intenziven primarni strah in dolgotrajen sekundarni strah je prisojena odškodnina sramotno nizka. Tožnik je znatno omejen v mobilnosti, vaje za koleno je izvajal tudi 10x v letu 2000 in jih bo tudi v bodoče. Prejel je tudi navodilo za vsakodnevno razgibavanje kolena. Ni ustrezno upoštevano dejstvo, da šepa in ves čas uporablja eno berglo, ter jo bo še naprej vse življenje. Škodno stanje traja že 13 let, kar bi moralo biti upoštevano pri odškodnini. Sodna praksa glede zakonitih zamudnih obresti je zastarela in v nasprotju s 6. členom Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in 23. členom Ustave RS. Sodišče bi zakonite zamudne obresti moralo dosoditi po 14-dnevnem roku od prejema celotne dokumentacije (ZOR, členi 919, 277, 17, 12). Prvo izvedensko mnenje je bilo izdelano že leta 1991, že takrat je bil znan obseg škode. Zakonite zamudne obresti znašajo 27,830.023,40 SIT. Glede zakonitih zamudnih obresti se sklicuje na štiri primere sodnih odločb (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 312/98, sod-bo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z 24.3.1998 opr. št. P 104/97, sodbo Okrožnega sodišča v Celju z 24.1.2000 opr. št. P 426/97 in sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 8.10.2000, opr. št. P 142/97). Priglaša stroške.

Tožena stranka izpodbija obsodilni del v celoti. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo sodb in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb.

Navaja, da je sodišče prve stopnje sklenilo, da je delodajalec odgovoren po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti, nasprotno pa je sodišče druge stopnje v obrazložitvi navedlo, da naj bi iz sodbe sodišča prve stopnje izhajalo, da je podana objektivna in krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje odločalo po načelu krivdne odgovornosti, saj te odgovornosti ni z ničimer obrazložilo. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi dokaz z vpogledom v spis Sodišča združenega dela v Celju, opr. št. S 417/92, v katerem je pravnomočna odločba, da delodajalec ni odgovoren za škodni dogodek, samo pa nasprotno odločilo, da je delodajalec zanj odgovoren. Stališče prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. V obeh sodbah so torej takšna razhajanja med sodbo, njenimi razlogi in izvedenimi dokazi, da so bistveno vplivala na zakonitost odločitve, zato gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Že v postopku pred sodiščem združenega dela se je odločalo o pravicah in dolžnostih sedanje tožene stranke, saj bi le ta plačala vso odškodnino, naloženo njenemu zavarovancu. Tožnik je sam v predlogu pred sodiščem združenega dela navedel sedanjo toženo stranko kot pridruženo udeleženko, zato je ta imela položaj stranke in ne stranskega intervenienta. Zakon o sodiščih združenega dela namreč ni poznal stranske intervencije. Sodišče druge stopnje je nadalje v nasprotju z veljavno zakonodajo navedlo, da je dejanska podlaga zahtevka zoper odgovorno osebo škodni dogodek, zoper zavarovalnico pa poleg tega še zavarovalna pogodba. Zavarovalna pogodba je pravna, ne dejanska podlaga odškodninskega zahtevka, dejanska podlaga je škodni dogodek, ki pa je seveda za obe stranki enak. Gre torej za spor, v katerem je dejanska in pravna podlaga ista, zato je lahko glede temelja izdana le enaka sodba zoper zavarovanca in zavarovalnico. Iz tega razloga gre med njima za enotno sosporništvo. Zato ni mogoče soditi različno, sodišči pa sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Tudi če ne bi šlo za enotno sosporništvo, pa gre za odvisnost obveznosti zavarovalnice od obveznosti zavarovanca. Ker je bilo že pravnomočno odločeno, da zavarovanec ni odgovoren za škodni dogodek, ni niti obveznosti zavarovanca niti tožene stranke, sodišči pa sta z drugačno odločitvijo bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Poleg tega sta tudi zmotno uporabili materialno pravo.

Sodišče združenega dela je bilo vključeno v enotni sodni sistem. Spor izvira iz enake pravne in dejanske podlage, ne glede na to, da gre za različne pravne osebe. Če bi različni odločitvi nižjih sodišč ostali v veljavi, bi bila s tem storjena kršitev 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja strankam enako pravno varstvo.

Zdravljenje je bilo zaključeno 18.4.1989. Čeprav se je tožnik kasneje še zdravil, so bile njegovega težave drugotnega izvora. Vsakršno kasnejše zdravljenje ne pretrga teka zastaralnega roka, morebitno novo škodo bi lahko uveljavljal kasneje.

Tožnik je sam izbral bližnjico in se izpostavil povečani nevarnosti, zato mora sam zanjo nositi posledice. Zavarovanec je imel zagotovljeno varno pot, zato mu ni mogoče očitati opuščanja skrbi za varno delo. Splošno znano je, da je hoja preko železniških tirov prepovedana, notorno znanih prepovedi pa ni potrebno dodatno označevati. Zato delodajalcu ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, drugačna obrazložitev pa ne vzdrži presoje. Hoja preko tirov ni nevarna dejavnost. Razlog za tožnikov padec je bil v njegovi premajhni pazljivosti. Tudi ni bilo izkazano, da je bil prehod poledenel. Tak zaključek je sodišče naredilo brez izvedenih dokazov, kar je kršitev pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je tudi brez glavne obravnave spremenilo dejansko stanje, kar ni dopustno, saj je ugotovilo, da je delodajalec tudi krivdno odgovoren, ker ni prepovedal uporabe bližnjice.

Neutemeljena je tudi višina prisojene odškodnine. Tožnik ima veliko težav, ki niso povezane s posledicami škodnega dogodka. Utrpel je le lahko telesno poškodbo. Telesne bolečine je trpel le krajši čas in manjše intenzitete, prav tako ni bilo toliko neugodnosti. Ni trpel primarnega strahu. Glede na lahkost poškodbe tudi ni bilo objektivnih razlogov za zaskrbljenost. Pretirana je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ima tožnik na istem kolenu urični artritis in so njegove težave drugega izvora. Uporaba bergel ni bila pogojena s poškodbo; če šepa, kar na obravnavi ni bilo vidno, je to posledica bolezni kolena in težav s križem.

Priglaša stroške.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku/99 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožnika pa je neutemeljena.

O res iudicata in vezanosti na odločbo sodišča združenega dela.

Tožeča stranka je zaradi plačila odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 6.2.1989 zoper svojega delodajalca vložila predlog pred Sodiščem združenega dela v Celju. V tem postopku je Sodišče združenega dela Republike Slovenije z odločbo z dne 23.4.1992, opr. št. S 417/92, ugodilo pritožbama delodajalca in sedanje tožene stranke, ki je nastopala kot pridružena udeleženka, ter odločbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo predlagateljev (tožnikov) zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 1,259.438,20 SIT iz naslova delovne nezgode z dne 6.2.1989 (v nadaljevanju: odločba sodišča združenega dela).

S tožbo v tem postopku pa je tožnik uveljavljal zahtevek zoper zavarovalnico, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano odgovornost. Določba 941. člena ZOR daje tožniku v takem primeru podlago za lastno tožbo zoper zavarovalnico, saj določa, da lahko oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Sporno v tem postopku je, ali je bilo o zahtevku zoper sedanjo toženo stranko že odločeno s sodbo sodišča združenega dela oziroma ali je sedaj sodišče, ki odloča v tem postopku, vezano na pravnomočno odločbo sodišča združenega dela.

Po določbi drugega odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela (ZSZD - Uradni list SFRJ, št. 38/84 in 87/89) je v postopku pred sodiščem združenega dela veljalo, da se glede vprašanj postopka, ki z ZSZD niso bila urejena drugače, smiselno uporabljajo določbe prvega do petindvajsetega poglavja zakona o pravdnem postopku, če ustrezajo naravi sporov iz samoupravnih odnosov. Ker to vprašanje v ZSZD ni bilo urejeno drugače, so se v postopku pred sodiščem združenega dela uporabljale tudi procesne določbe ZPP (1977), po katerih velja, da postane pravnomočna sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 333. člena ZPP 1977).

Iz zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku pred Sodiščem združenega dela v Celju, opr. št. S 535/91, je razvidno, da je plačilo vtoževane škode zahteval od druge udeleženke, to je od svojega delodajalca. Tudi iz izreka odločbe Sodišča združenega dela v Celju z dne 5.11.1991 izhaja, da je sodišče obveznost plačila zneska 1,012.314 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi naložilo drugi udeleženki, to je tožnikovemu delodajalcu. Ker se torej odločba ne nanaša na sedanjo toženo stranko, in zoper njo tudi ni bil vložen zahtevek, ne drži, da bi bilo o njenih pravicah in dolžnostih že odločeno v postopku pred sodiščem združenega dela.

Delodajalec in zavarovalnica v postopku pred sodiščem združenega dela torej nista nastopala kot sospornika. Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče še dodaja, da je dejanska podlaga zahtevka proti odgovorni osebi škodni dogodek, dejansko podlago zahtevka proti zavarovalnici pa poleg tega sestavljajo tudi dejstva v zvezi s sklenitvijo pogodbe. Obveznost odgovorne osebe temelji na pravilih o nepogodbeni odškodninski obveznosti, obveznost zavarovalnice pa na zavarovalni pogodbi (primerjaj: Nina Betteto, Procesni institut sosporništva glede na procesne učinke, Pravnik, Ljubljana, letnik 50/95, št. 1-3, str. 117 in 118). Iz navedenega torej izhaja, da tudi v primeru sosporništva med delodajalcem in zavarovalnico ne bi šlo za enotno sosporništvo. Učinek pravnomočne odločbe zoper delodajalca se tudi zato, na toženo stranko kot pravnomočno razsojena stvar ne razteza.

Odvisnost obveznosti zavarovalnice po materialnem pravu pa tudi ne pomeni, da odločitev o obveznosti delodajalca v procesnem smislu veže sodišče pri odločanju o zahtevku zoper toženo stranko. Akcesornost obveznosti po materialnem pravu pomeni samo to, da lahko zavarovalnica z materialnopravnim ugovorom zahteva, naj sodišče tožbeni zahtevek proti njej zavrne, če ugotovi da obveznost odgovorne osebe ne obstaja.

V postopku pred sodiščem združenega dela je drugostopenjsko sodišče dajatveni tožbeni zahtevek zoper delodajalca zavrnilo z obrazložitvijo, da delodajalec ni ne krivdno ne objektivno odgovoren za škodni dogodek. Delodajalčeva odškodninska odgovornost je ena od predpostavk, ki mora biti izpolnjena za nastanek pravnega razmerja, to je odškodninske obveznosti (primerjaj: Aleš Galič, Vmesni ugotovitveni zahtevek v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, LVI. letnik, 1996). Sodišče združenega dela je torej pri odločanju o dajatvenem tožbenem zahtevku ugotovilo, da ne obstaja delodajalčeva odškodninska odgovornost kot ena od materialnopravnih predpostavk za nastanek njegove odškodninske obveznosti. Odločba sodišča združenega dela vsebuje torej (molče) tudi ugotovitev o (ne)obstoju delodajalčeve odškodninske obveznosti, ki pa ne veže sodišča pri odločanju v tem pravdnem postopku. Še toliko bolj pa to velja za stališče sodišča združenega dela glede delodajalčeve odškodninske odgovornosti, ki sodi, tako kot druge materialnopravne predpostavke (poleg protipravnosti, škode in vzročne zveze,) med razloge pravnomočne odločbe.

Kot je bilo že navedeno, predstavlja pravno podlago v tem sporu 941. člen ZOR, ki določa kot enega od elementov abstraktnega dejanskega stanja odgovornost zavarovanca za škodni dogodek. Vprašanje odgovornosti zavarovanca (delodajalca) v tem postopku torej ne predstavlja predhodnega vprašanja po prvem odstavku 13. člena ZPP, temveč eno od "glavnih vprašanj". Tudi zato v tem postopku ni mogoče odkloniti odločanja o delodajalčevi odškodninski odgovornosti, saj odločba sodišča združenega dela nima takšnih procesnih učinkov, kot jih zatrjuje revizija. Obe sodišči sta sicer obravnavali isti historični dogodek, vendar pa ne gre za primer po 14. členu ZPP, ko je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Zato v ZPP ni podlage za stališče revizije, da je tudi v procesnem smislu podana odvisnost obveznosti, zaradi česar bi bilo sodišče vezano na odločbo sodišča združenega dela. Pravilno je torej stališče nižjih sodišč, da je treba v tem postopku (ponovno) odločiti o vprašanju odgovornosti delodajalca za tožnikovo škodo, ter da glede vsebine te odločitve sodišče ni vezano na stališče, zavzeto v odločbi sodišča združenega dela.

Tožena stranka je sodiščema očitala tudi kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Zaradi različne presoje sodišč glede odškodninske odgovornosti zavarovalnice in delodajalca, ki izhaja iz istega škodnega dogodka, sodišču te kršitve ni mogoče očitati, saj odločitev ni arbitrarna, temveč je izčrpno utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb postopka Pred prvostopenjskim sodiščem je bil, med drugim, izveden dokaz z vpogledom v spis Sodišča združenega dela v Celju, opr. št. S 417/92. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče v vsakem postopku posebej po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Gre torej za načelo proste presoje izvedenih dokazov, pri čemer je ocena dokazov v različnih postopkih lahko različna. Nižji sodišči sta to načelo upoštevali s presojo izpovedi zaslišanih prič ter tožnika samega in oceno med postopkom pregledanih listin. Pravnomočna odločba, izdana v drugem postopku, pa potrjuje le to, da je bila glede določenega tožbenega zahtevka sprejeta odločitev z vsebino, kakršna izhaja iz njenega izreka.

Pravnomočna odločba sodišča združenega dela lahko na odločitev sodišč v tem postopku vpliva le z močjo svojih argumentov. Dokazna ocena sodišča v drugem postopku ali pravna presoja ne predstavlja dokaza v smislu določb 224. do 228. člena ZPP. Revizijsko sodišče zato v sodbah nižjih sodišč ne najde razhajanja med odločitvijo, njenimi razlogi in izvedenimi dokazi. Iz navedenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti sodbi sodišča druge stopnje niti sodbi sodišča prve stopnje, ni mogoče očitati.

Glede revizijskega očitka, da je sodišče druge stopnje brez glavne obravnave spremenilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je delodajalec tudi krivdno dogovoren, je prav tako treba ugotoviti, da je neutemeljen. Kar se tiče okoliščin škodnega dogodka, je dejansko stanje opisalo sodišče prve stopnje in te ugotovitve je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. S tem pa, ko je drugostopenjsko sodišče sklenilo, da je za oceno deleža oškodovančeve odgovornosti pomembno tudi krivdno ravnanje sicer objektivno odgovorne osebe in glede tega navedlo okoliščine, ki jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, sodišče druge stopnje ni spreminjalo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje zato s tem, ko je na seji senata brez glavne obravnave, drugače pravno presodilo dejstva, ki so bila že ugotovljena v postopku na prvi stopnji, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Ne drži, da sodišče prve stopnje ni v ničemer obrazložilo, da je odločalo tudi po načelu krivdne odgovornosti. Krivdna odgovornost delodajalca za škodo v delovni nezgodi se prepleta z ugotavljanjem morebitne krivde delavca samega, kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je podlago za objektivno dogovornost delodajalca našlo v povečani nevarnosti hoje preko železniških tirov. Zato se okoliščina opustitve izrecne prepovedi hoje mimo urejenih poti, nanaša na vprašnje krivdne odgovornosti, čeprav to v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ni izrecno navedeno.

Izkaže se tudi, da ni utemeljen revizijski ugovor, da je sodišče brez izvedenih dokazov sklenilo, da je bil prehod poledenel. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče tak sklep napravilo na podlagi izpovedbe tožnika, ki so jo potrdile tudi v postopku zaslišane priče. Dokazna ocena sodišča, ki jo napravi sodišče na podlagi izvedenih dokazov, pa ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 371. člena ZPP).

O ugovoru zastaranja Glede na ugovor tožene stranke, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran, sta nižji sodišči ugotovili, da je bilo, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda A. D. z dne 4.1.1994, zdravljenje zaradi samega obtolčenja leve pogačice zaključeno dne 18.4.1989, vendar so se maja 1989 pri tožniku začele težave zaradi popoškodbene degenerativne okvare hrustanca na levi pogačici. Te je tožnik začel zdraviti v ortopedski ambulanti dne 24.7.1989 in je del bolniškega staleža v oktobru 1990 odpadel na tožnikovo poškodbo levega kolena. Ker je popoškodbena degenerativna okvara hrustanca na levi pogačici direktna posledica obravnavane poškodbe, po presoji nižjih sodišč zastaranje v smislu 376. člena ZOR ni nastopilo, saj je tožnik tožbo vložil 22.10.1992, torej znotraj triletnega zastaralnega roka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj na podlagi zgoraj povzetega dejanskega stanja, ugovor zastaranja tožene stranke utemeljeno zavrnili. Po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Glede začetka teka zastaralnega roka se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na datum zaključka zdravljenja obtolčenja leve pogačice, saj iz navedenih dejstev ni mogoče zaključiti, da bi tožnik tedaj izvedel za celoten obseg škode, ki mu je nastala, torej tudi glede popoškodbene degenerativne okvare hrustanca na levi pogačici. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da so se pri tožniku bolečine ponovno pojavile v maju 1989, ter da se je zdravljenje zaradi popoškodbene degenerativne okvare hrustanca nadaljevalo, ni podlage za zaključek, da je bilo tožnikovo zdravljenje že v celoti končano dne 18.4.1989. Sicer pa želi revizija, v zvezi z vprašanjem zastaranja, uveljavljati drugačno ugotovitev glede vzroka tožnikovega zdravljanja v času po 18.4.1989. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, zato te revizijske navedbe ni mogoče upoštevati. Tudi stališče revizije, da vsako kasnejše zdravljenje ne pretrga teka zastaralnega roka, ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Ker se ugotovljena dejstva nanašajo na vprašanje začetka teka zastaralnega roka, na podlagi teh dejstev pa je bilo ugotovljeno, da zahtevek ni zastaran, se sodišču z vprašanjem pretrganja teka zastaralnega roka ni bilo treba ukvarjati.

O temelju odškodninskega zahtevka Nadalje je predmet revizijske presoje pravilnost materialnopravne presoje glede temelja odškodninskega zahtevka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je v celoti pritrdilo sodišče druge stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 6.2.1989, ko se je po končanem delu vračal v delavnico po bližnjici, ki je vodila preko železniškega tira. S seboj je imel približno 10 do 15 kg težko delovno torbo z orodjem, železni drog in snemalec jermenic, zaradi česar je bil močno nestabilen. Med tiri, ki jih je prečkal, mu je spodrsnilo. Padel je in se udaril v koleno. Bližnjica je predstavljala običajno pot, ki so jo delavci in njihovi nadrejeni uporabljali za gibanje iz obrata v obrat, čeprav so bili ti dostopni tudi s ceste, oddaljene 50 m. Bližnjica je bila neurejena, vodila je preko nasutega kamenja in je bila tistega dne zaradi nizkih temperatur poledenela. Ta pot pa ni bila posebej prepovedana in tudi opozorilnih tabel ni bilo.

Delodajalec je delavcem sicer omogočil varno pot, hkrati pa je molče soglašal z uporabo bližnjice, saj so za lažji dostop v tej smeri zgradili celo stopnice v obrat. Prvostopenjsko sodišče je odgovornost delodajalca našlo v povečani nevarnosti hoje preko železniških tirov in opustitvi izrecne prepovedi hoje mimo urejenih poti. Ocenilo je, da je delodajalec odgovoren po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti in da tožniku ni mogoče očitati kršitve prepovedi pri uporabi bližnjice. Drugostopenjsko sodišče pa je podlago za objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca našlo v okoliščini, da je tožnik padel po poledenelih in spolzkih tleh. Ugotovilo je tudi, da izključitveni razlog ravnanja samega oškodovanca ni podan.

Zakon o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 in spr.) je v prvem odstavku 208. člena določal, da ima delavec, ki je utrpel škodo na delu ali v zvezi z delom, pravico zahtevati od temeljne organizacije (delodajalca) odškodnino po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja ZOR in sicer kot krivdno v prvem odstavku 154. člena ZOR ali objektivno po drugem odstavku 154. člena ZOR. V skladu z 941. členom ZOR lahko, ob izpolnjenih pogojih odgovornosti delodajalca in sklenjenem zavarovanju pred odgovornostjo, oškodovanec zahteva odškodnino neposredno od zavarovalnice.

Ker v tem primeru ne gre za škodni dogodek v železniškem prometu, temveč za poškodbo zaradi padca, sama hoja preko železniških tirov ne predstavlja povečane nevarnosti, za katero bi bil delodajalec objektivno odgovoren. To stališče potrjuje okoliščina, da lahko človeku spodrsne kjerkoli. Prav tako ni mogoče pritrditi pravni presoji drugostopenjskega sodišča, ki ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da je delodajalec delavcem omogočil varno pot po cesti. Ob upoštevanju tega dejstva je namreč treba ugotoviti, da bi tožnik lahko uporabil urejen prehod med obrati po cesti, vendar pa se je sam odločil za uporabo neurejene bližnjice. Zato, po presoji revizijskega sodišča, delodajalcu objektivne odškodninske odgovornosti za škodo ni mogoče očitati.

Glede na dejansko podlago, ugotovljeno pred nižjima sodiščema, pa pride v poštev pravilo o subjektivni ali krivdni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR). Zakon o varstvu pri delu (Uradni list RS, št. 47/86) v petem odstavku 44. člena nalaga odgovornemu delavcu oziroma vodji delovnega procesa stalen nadzor nad tem, ali delavci ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih ukrepih. Med takšne ukrepe je treba šteti tudi skrb za to, da delavci uporabljajo ustrezne urejene poti. Ker so delavci neurejeno bližnjico običajno uporabljali in ni šlo za enkraten primer, je bil delodajalec nedvomno dolžan, da takšno ravnanje prepreči ali vsaj prepove. Še več, čeprav je šlo za neurejen prehod, je delodajalec z njegovo uporabo molče soglašal, na kar kaže izgradnja stopnic za lažji dostop v obrat v tisti smeri. Delodajalec je torej zaradi opustitve dolžnega nadzorstva za tožnikovo škodo krivdno odgovoren. Na drugi strani pa ni mogoče mimo dejstva, da je tudi tožnikovo lastno ravnanje prispevalo k nastanku škode. Vsakdo je namreč dolžan poskrbeti za lastno varnost. Tožnik, ki se je kljub vremenskim razmeram odločil, da bo uporabil neurejeno bližnjico, ki pelje preko železniških tirov, čeprav je imel na razpolago varno pot po cesti, je tudi sam prispeval k nastanku škode. Tožnik bi moral pri izbiri poti upoštevati razmere na poti in lastno obremenjenost oziroma nestabilnost. Njegov soprispevek k nastali škodi je torej v njegovi opustitvi skrbi za lastno varnost. Tožnikovo ravnanje je bilo neprevidno in premalo pazljivo in zato predstavlja, v smislu določbe 192. člena ZOR, oškodovančev krivdni prispevek k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Zaradi opisanih okoliščin revizijsko sodišče sodi, da je treba odgovornost delodajalca in tožnika za nastalo škodo porazdeliti v razmerju 1/2 : 1/2, saj gre na obeh straneh za enako težko krivdo za nastalo škodo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnikov delodajalec zavarovano odgovornost pri toženi stranki, je tožnik v ugotovljenem obsegu, v skladu z 941. členom ZOR, upravičen zahtevati odškodnino neposredno od tožene zavarovalnice.

O višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo V času škodnega dogodka je bil tožnik star 44 let in je zaradi padca utrpel močno obtolčenje leve pogačice, popoškodbeno degenerativno okvaro sklepnega hrustanca na levi pogačici s kroničnim bolečinskim sindromom in zmanjšano gibljivost levega kolena manjše stopnje.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnik trpel hudo bolečino ob udarcu in nekaj minut za tem, nato do pet dni srednje hude občasne bolečine, zmerne stalne bolečine še dvanajst do petnajst dni in do štiri tedne po poškodbi še zmerne občasne bolečine, ki so se ponovno pojavile po dveh mesecih in so vezane na fleksijske obremenitve kolena ter so v takšni obliki prisotne še sedaj in jih je pričakovati tudi v prihodnje. Sodišči sta upoštevali tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem, med katere sodijo na primer pregledi pri kirurgu in pri ortopedu, rentgenska slikanja, nošenje tutor longete, kontrolni pregledi ter ambulantne fizikalne terapije, dolgotrajni bolniški stalež in uporaba bergel. Pri odmeri odškodnine za to obliko škode v višini 1,200.000 SIT sta bili, glede na tožnikovo starost, ustrezno upoštevani tudi okoliščini, ki jih tožnik poudarja v reviziji, torej da se bodo telesne bolečine ob fleksijskih obremenitvah kolena pojavljale tudi v bodoče ter uporaba bergel med zdravljenjem. Ker gre za lahko telesno poškodbo, za zvišanje prisojene odškodnine na znesek 3,000.000 SIT, kot se zavzema tožnik v reviziji, ni podlage. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je šlo za kratkotrajno bolečinsko obdobje lažje intenzitete in ne toliko neugodnosti, da bi tožniku šla prisojena odškodnina. Tožena stranka se torej neutemeljeno zavzema za njeno znižanje.

Na drugi stopnji prisojena odškodnina za strah, v znesku 100.000 SIT, je v skladu z ugotovitvami o obsegu in intenzivnosti strahu ob nesreči in kasneje za izid zdravljenja. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel hipen strah, ki se je nato kot srednje hud strah pojavil dva do tri dni po poškodbi, ko se je levo koleno razbolelo in je trajal dva dni ter se je ponovno pojavil ob ponovitvi težav v obliki zaskrbljenosti zaradi zdravstvenega stanja in za preživetje družine. Dejanskih ugotovitev (ugotovitev o obsegu in intenzivnosti strahu) v reviziji ni mogoče več izpodbijati, zato z navedbami, da tožnik ni utrpel primarnega strahu in da ni bilo objektivnih razlogov za zaskrbljenost, tožena stranka v reviziji ne more uspeti. Enako velja tudi za navedbe tožnika, da je utrpel hud primarni strah (saj je šlo za srednje hud primarni strah) in da je sekundarni strah trajal več kot sedem let. Tako tudi ne drži, da bi bil pri tožniku podan tako intenziven primarni strah in dolgotrajen sekundarni strah, da bi bilo utemeljeno zvišanje prisojene odškodnine na zahtevani znesek 800.000 SIT.

Posledice se pri tožniku kažejo pri tistih aktivnostih na delovnem mestu, doma in pri rekreaciji, ki zahtevajo stalne ali pogosto ponavljajoče se obremenitve levega kolena (predvsem čepenje, klečanje, hojo ali nošenje bremen po neravnem terenu, prek naravnih ovir, klančin, večjega števila stopnic, posebno navzdol, pri delu na nevarnih ali izpostavljenih višinah in pri upravljanju nožnih kontaktov). Tožnik je postal invalid tretje kategorije. Z odškodnino 1,800.000 SIT, ki je bila tožniku priznana na drugi stopnji, je bila primerno upoštevana njegova starost, kot tudi dejstvo, da je zaradi posledic nezgode prikrajšan za razne življenjske aktivnosti, ki jih je v okviru individualizacije škode opisal tudi sam. Sodišče druge stopnje je znižanje te odškodninske postavke utemeljilo tudi s tem, da je bodoče telesne bolečine upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Na nedovoljeno področje dejanskega stanja pa zopet posegajo revizijske navedbe obeh strank; tako tožnikove navedbe o fizioterapevtskih vajah in vajah na domu, kot tudi navedbe tožene stranke o tem, da so tožnikove težave drugega izvora (urični artritis).

Zaradi nepopolnega iztega levega kolena tožnik šepa, ta hiba je v javnosti opazna in tožnik se zaradi nje počuti manjvrednega. Ker je večkrat padel, uporablja bergle. Tožniku gre, ob upoštevanju njegove starosti in drugih okoliščin, odškodnina za skaženost v znesku 200.000 SIT, kot mu je bila prisojena, saj za zvišanje tako prisojene odškodnine ni podlage. Navedbe tožene stranke glede skaženosti pa so neupoštevne, saj sta ugotovitvi o obravnavani poškodbi kot vzroku za tožnikovo šepanje in uporabo bergel, del ugotovljenega dejanskega stanja.

Reviziji sta v tem delu torej neutemeljeni, saj je bila s sodbo sodišča druge stopnje tožniku prisojena pravična denarna odškodnina. Tožnik v reviziji sicer poudarja, da škodno stanje traja že 13 let, pri čemer pa spregleda, da tožbe v tej zadevi ni vložil takoj po nastanku škodnega dogodka, temveč 22.10.1992, torej po tem, ko je bil pravnomočno končan postopek pred sodiščem združenega dela. Sicer pa se revizijsko sodišče pridružuje stališču pritožbenega sodišča, dolgotrajnost postopka pa je bila ustrezno upoštevana tudi pri odmeri odškodnine.

O zakonskih zamudnih obrestih Materialnopravno je pravilna tudi odločitev glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Po 189. členu ZOR se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, ko sodišče določi odškodnino v skladu z vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Zato dolguje od tedaj dalje dolžnik, ki zamudi z izplačilom denarne obveznosti, upniku poleg glavnice še obresti (277. člen ZOR). S prisojo zakonskih zamudnih obresti za čas pred sodbo sodišča prve stopnje bi bila valorizirana odškodnina, prisojena po razmerah v času sojenja. Dolgoletne in ustaljene sodne prakse pa tudi ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Tako je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002 sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, vendar pa priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS).

Tega stališča ne more omajati revidentovo sklicevanje na štiri primere iz sodne prakse, ki se od tožnikovega razlikujejo. Tožniku prisojena odškodnina ne presega zavarovalne vsote, ki je bila revalorizirana, zahtevek pa tudi ni bil po temelju nesporen oziroma splošno prerekan. Zato obravnavanega pričetka teka zakonitih zamudnih obresti ni mogoče šteti za privilegij tožene stranke oziroma za primer nekorektnega (nepoštenega) obravnavanja po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR ni utemeljeno. Uporaba te določbe v dejanskem in pravnem položaju, kot je obravnavani, ne pride v poštev. Ker je tožena stranka v postopku uveljavljala svoje ugovore (in z enim od njih delno uspela v reviziji), pa tudi ni mogoče šteti, da je zlorabljala svoje pravice v postopku. Revizijskega stališča glede teka zamudnih obresti pa tudi ni mogoče utemeljiti na podlagi določbe 12. člena in prvega odstavka 17. člena ZOR zgolj zato, ker je bilo toženi stranki v tem postopku naloženo plačilo odškodnine. Glede na vse navedeno in na podrobnejši odgovor revizijskega sodišča pooblaščencem tožnika v mnogih zadevah (na primer II Ips 265/2001, II Ips 603/2001), obširnejši odgovor sodišča v tej zadevi ni potreben.

Kot je bilo torej navedeno, je bilo materialno pravo v tej zadevi delno zmotno uporabljeno, saj sodišči nista uporabili določb prvega odstavka 154. člena in 192. člena ZOR, ki bi ju morali uporabiti. Zato je podan revizijski razlog iz prvega odstavka 380. člena ZPP. Revizijsko sodišče je ob delni ugoditvi reviziji še nadalje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je upoštevalo polovično soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Zato je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 1,650.000 SIT nepremoženjske škode in 4.445 SIT premoženjske škode, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnitev revizije tožene stranke v preostalem delu in revizije tožeče stranke v celoti ima podlago v 378. členu ZPP.

Zaradi delno spremenjenih sodb nižjih sodišč in posledično spremenjenega uspeha strank v sporu, je revizijsko sodišče spremenilo tudi stroškovni odločbi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Prvostopenjske pravdne stroške tožnika je sodišče druge stopnje odmerilo na 924.625 SIT, ki jim je treba prišteti še stroške izdelave izvedenskega mnenja, pravdne stroške tožene stranke pa na 28.500 SIT. Glede na 29-odstotni uspeh tožnika v pravdi in 71-odstotni uspeh tožene stranke, mora po delnem pobotu medsebojnih stroškov prve stopnje tožena stranka tožniku povrniti 247.906 SIT, ter stroške izdelave izvedenskih mnenj v skupni višini 161.246 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku delno uspela s 57 odstotki svojega predloga, ji je tožnik dolžan plačati 43.890 SIT od priglašenih 77.000 SIT, tožnik pa je dolžan nositi sam svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je v reviziji uspela s 50 odstotki svojega predloga. Revizijsko sodišče je revizijske stroške odmerilo na podlagi priloženega stroškovnika po odvetniški in taksni tarifi na znesek 141.178 SIT, 50 odstotkov od navedenega pa znaša 70.589 SIT, kar mora tožnik povrniti toženi stranki, sam pa nositi svoje revizijske stroške.