Jedro

Oba voznika sta kršila določila ZVCP, vožnja obeh je bila zaradi vpliva alkohola neprimerna. Zato je materialnopravno pravilna odločitev, da sta kriva oba enako.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu (točka I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174078/2013 z dne 6.11.2013 v 1. točki izreka za znesek 3.442,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2011 dalje do plačila, in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 73,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2010 do plačila (točka I. izreka), razveljavilo pa sklep o izvršbi v 1. točki izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti za čas od 30.10.2010 do 9.1.2011 in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II. izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 512,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da iz ugotovitev izvedenca prometne stroke D. T. izhaja, da je vozil v skladu z veljavnimi cestno-prometnimi predpisi in na primerni bočni razdalji prehiteval pred seboj vozeče enosledno kolo s pomožnim motorjem in ni niti delno soprispeval k prometni nezgodi. Zmotna je ocena in očitek, da bi moral pričakovati tako grobo kršitev cestno-prometnih predpisov, kot jo je v danem primeru storil prehitevani voznik kolesa s pomožnim motorjem, ko je brez kakršnegakoli utemeljenega razloga skrenil iz smeri svoje vožnje. Ne drži, da bi moral enosledno kolo s pomožnim motorjem prehitevati v celoti po drugem voznem pasu. Povsem v nasprotju s podatki spisa je očitek, da naj bi bila podana vzročna zveza med načinom njegove vožnje, ko se mu očita, da naj bi nepravilno prehiteval, in alkoholiziranostjo. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi ravnanja voznika kolesa z motorjem. Pomembno je dejansko gibanje vozil, dejanski način vožnje, ne na teoretičnem nivoju ocenjena psihofizična sposobnost povprečnega voznika za vožnjo pod vplivom alkohola. Le če bi kršil cestno prometne predpise, bi lahko bila podana vzročna zveza. Izvedenec je potrdil, da je vozil na primerni bočni razdalji, zlasti pa, da je do trčenja prišlo zato, ker je prehitevani iz nepojasnjenih razlogov med prehitevanjem nenadoma zavil v levo. Takega dejanja voznika kolesa s pomožnim motorjem kot imetnik motornega vozila ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tožeča stranka je odškodnino drugemu udeležencu prometne nezgode izplačala zaradi zmotne ocene ravnanj udeležencev škodnega dogodka. Šlo je za udeležbo dveh motornih vozil. V tem primeru se odgovornost presoja po kriterijih konkurence dveh objektivnih odgovornosti in je potrebno izhajati iz kriterija krivde. Po tem kriteriju pa je ugotoviti, da je bila njegova vožnja brezhibna, razen prekrška v smislu prekoračitve dovoljene stopnje alkohola v krvi, in je do trka prišlo izključno zaradi nepričakovanega ravnanja prehitevanega. Tožeča stranka bi morala odškodninski zahtevek voznika kolesa s pomožnim motorjem v celoti kot neutemeljen zavrniti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izhajalo iz objektivne odgovornosti toženca, vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Zmotno je stališče, da je potrebno uporabiti določbe o odgovornosti za škodo od nevarne stvari, ker je bil v obravnavani prometni nesreči udeležen avtomobil, ki je nevarna stvar. Tudi kolo s pomožnim motorjem je namreč nevarna stvar, zato je treba izhajati iz določb 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila(1). Skladno z drugim odstavkom 154. člena OZ odgovarjata udeleženca za škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Krivdo udeležencev obravnavane prometne nesreče pa je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo, ko je obravnavalo ekskulpacijske razloge po 153. členu OZ. Pri tem je glede na podano trditveno in dokazno podlago popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter tudi po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno odločilo, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo po krivdi obeh udeležencev, in sicer sta oba enako kriva.

6. Na oprostilno kazensko sodbo pravdno sodišče ni vezano: 14. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravilno je navedlo že prvostopenjsko sodišče, da je odškodninska odgovornost strožja od kazenske. Pri presoji krivde udeležencev prometne nesreče je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča lahko ugotavlja le dejstva, materialnopravni zaključki pa so v domeni sodišča. Zaključki o krivdi so materialnopravni. Prvostopenjsko sodišče jih je naredilo ob upoštevanju dejstev, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, izdelanega v kazenskem postopku, ki sta ga sprejeli obe pravdni stranki. Iz mnenja je razvidno, da je toženec kolo s pomožnim motorjem prehiteval na delu ceste, kjer je ločilna črta neprekinjena. V trenutku, ko je voznik kolesa s pomožnim motorjem zavil v levo, je bila bočna varnostna razdalja cca 1 meter. Voznik kolesa s pomožnim motorjem ni vozil ob desnem robu cestišča, pač pa je bil pomaknjen proti sredini cestišča. 7. Prav ima pritožba, da je pomemben dejanski način vožnje. To je z drugimi besedami navedlo tudi prvostopenjsko sodišče, in sicer, da je treba „dano situacijo obravnavati v naravi“, ter to tudi storilo. Ker voznik kolesa s pomožnim motorjem ni vozil ob robu ceste, ni šlo za „vožnjo mimo“, pač pa za prehitevanje. Manever prehitevanja toženca pa ni bil v skladu z veljavnimi cestno prometnimi predpisi, ker ni imel ves čas prehitevanja zadostne bočne razdalje. V okoliščinah konkretnega primera, ko je šlo za vožnjo ponoči zaradi česar je potrebna še večja previdnost, in glede na to, da voznik kolesa s pomožnim motorjem že pred prehitevanjem ni vozil ob desnem robu cestišča, je 1 meter bočne varnostne razdalje premalo. Toženec je bočno varnostno razdaljo prehitro zmanjšal. Trčenju bi se lahko izognil, če ne bi zavil nazaj na svoj vozni pas še preden je v celoti prehitel voznika kolesa s pomožnim motorjem. Ves čas prehitevanja je potrebno imeti ustrezno bočno razdaljo tako, da vozilo, ki prehiteva, ne ovira ostalih udeležencev v prometu (37. člen Zakona o varnosti v cestnem prometu – ZVCP).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi nadaljnjemu zaključku prvostopenjskega sodišča, oprtem na mnenje izvedenca medicinske stroke, da je nedopustna vožnja toženca v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Toženec je imel 1,37 g/kg alkohola v krvi, to pa je koncentracija, pri kateri so za varno vožnjo potrebne psihofizične lastnosti zmanjšane: zmanjšana ostrina globinskega vida, zoži se vidni kot, slabša je ocena hitrosti in razdalje prihajajočega vozila, slabše se vidijo predmetni v gibanju, zmanjšana je orientacija v prostoru, podaljšan je reakcijski čas in zmanjšana je kritičnost. Vožnja pod vplivom alkohola pomeni hudo kršitev cestno prometnih predpisov, in sicer 129. člena v času škodnega dogodka veljavnega ZVCP.

9. Ob prehitevanju kolesa z motorjem, ki ne vozi ob robu cestišča, v nočnem času, ko je vidljivost zmanjšana, in ob dejstvu, da je vozil pod vplivom alkohola, bi moral toženec manever prehitevanja izvesti še posebno previdno. Enometrska bočna razdalja do prehitevanega kolesa s pomožnim motorjem tudi po oceni višjega sodišča ne predstavlja take vožnje. Zato ni mogoče celotne krivde naprtiti vozniku kolesa s pomožnim motorjem. Tudi voznik kolesa s pomožnim motorjem je grobo kršil cestno prometne predpise, saj je tudi on vozil pod vplivom alkohola in je, brez da bi to nakazal oziroma brez vzroka, nenadoma zavil levo. Oba voznika sta tako kršila določila ZVCP-ja, vožnja obeh je bila zaradi vpliva alkohola neprimerna. Zato je materialnopravno pravilna odločitev, da sta kriva oba enako.

10. Tožeča stranka je tako na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 3. člena Pogojev AO-04 upravičena od toženca terjati znesek, ki ga je plačala oškodovancu.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete procesne kršitve, ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 859/1994.