Jedro

Konflikti in spori med (nekdanjima) zakoncema, zaradi katerih se je tožnica odselila iz hiše, sami po sebi še niso zadosten razlog, zaradi katerega bi bila tožnica upravičena do uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve, ker je toženec izključno uporabljal hišo, če ji toženec ni preprečeval uporabe hiše oziroma če niso izkazane okoliščine, zaradi katerih tožnica upravičeno ni mogla souporabljati solastne stvari.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem delu v I. in III. točki razveljavi ter se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 191/2012-II je bilo ugotovljeno, da nepremičnina parc. št. ... k. o. X, na kateri stoji hiša, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Določen je bil delež tožnice v višini 55 % in delež toženca v višini 45 %. S sodbo in sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2998/006-IV je bila mld. hči A. A., roj. ... 2000, dodeljena v varstvo in vzgojo tožnici, mld. sin B. B., roj. ... 1993, pa je bil dodeljen v varstvo in vzgojo tožencu. Tožnica je bila dolžna plačevati preživnino za sina v višini 150,00 EUR mesečno, enaka višina preživninske obveznosti pa je bila določena tožencu za preživljanje hčere.

2. Tožnica zatrjuje, da se je iz hiše s hčerjo izselila, zaradi fizičnega in psihičnega nasilja toženca ter zaradi ogroženosti otrok, zaradi nasilja v družini. Nekaj časa sta s hčerjo živeli pri njenih starših, nato pa je tožnica najela stanovanje, za katerega plačuje najemnino. V hiši je ostal toženec s sinom. Toženec je tudi preprečeval tožnici souporabo hiše, ker ji fizično preprečeval vstop v posamezne prostore v hiši, nato pa ji je preprečeval vstop v hišo, kasneje pa je tudi zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše. Tožnica trdi, da je bila na ta način neupravičeno prikrajšana, toženec pa neupravičeno obogaten, zato zahteva plačilo uporabnine.

3. Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnici je priznalo pravico do uporabnine od 31. 3. 2011 in tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici 15.004,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.548,00 EUR od 26. 6. 2013 dalje do plačila in od zneska 5.456,00 EUR od 11. 12. 2014 dalje do plačila (točka I). Višji tožbeni zahtevek za glavnico v višini 19.723,00 EUR in začetek obresti je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II) ter še odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka III). Prvo sodišče je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v času skupnega bivanja v hiši v sporu, imeli sta številne konflikte, zato je bilo skupno življenje pravdnih strank in njunih otrok nevzdržno. Iz navedenih razlogov je bilo nujno, da se je ena od pravdnih strank odselila iz skupnega bivališča, kar je storila tožnica. Prvo sodišče pa je štelo za odločilno (zato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku), da je toženec uporabo nepremičnine tožnici preprečeval in da je tožnica na jasen in nedvoumen način zahtevala souporabo nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše februarja 2011. Navedeno dejstvo je ugotovilo na podlagi posnetka na DVD, na katerem je tožnica sicer zmotno navedla letnico dogodka, kar prvo sodišče ni štelo za odločilno, iz razloga, ker je toženec pred letom 2010 ugovarjal zahtevku tožnice za uporabnino le iz razloga, ker je njena terjatev zastarala. Sodišče prve stopnje zato ni izvedlo dokazov, s katerimi je toženec dokazoval, da je zamenjal ključavnico leta 2013. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje pred 31. 3. 2011, ker je ugotovilo, da je imela tožnica ključ od hiše in je zato imela možnost vstopati v hišo, vsaj v času, ko je bila prazna.

4. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Toženec v pritožbi zatrjuje, da je pravočasno na naroku opozoril, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ker ni zaslišalo sina pravdnih strank in očeta toženca, ki bi lahko pojasnila, kdaj je bila zamenjana ključavnica na vhodnih vratih hiše. Sodišče prve stopnje se je glede datuma zamenjave ključavnice oprlo le na dokaze, ki jih je predložila tožnica. Nekritično je sledilo posnetku iz DVD, kjer se je tožnica dvakrat zmotila v letnici, ko naj bi se dogodek zgodil. Prvo sodišče je nekritično ocenilo obvestilo OKC PU Ljubljana, iz katerega izhaja, da na dan 23. 2. 2011 v dnevniku dogodkov klicev ni bilo nobenega klica, ki bi ustrezal navedbam tožnice. Tožnica nikoli ni zahtevala izročitev ključa in ni vložila motenjske tožbe, ko je bila ključavnica zamenjana. Toženca je le pozivala na plačilo uporabnine, ni pa zahtevala ključa od zamenjane ključavnice. Če bi tožnica želela, bi ji toženec ključ izročil. Tožnica je navedla, da je zadnjič stopila v hišo 17. 11. 2008, potem pa se je očitno sama odločila, da v hišo ne bo več vstopala. Toženec nikoli ni branil tožnici, da vstopa v hišo in da hišo uporablja. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni relevantno, da v hiši biva sin pravdnih strank. Pravdni stranki sta se sporazumno dogovorili, da se (takrat) mld. sin zaupa v varstvo in vzgojo očetu. Toženka je soglašala, da v hiši živi sin pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bi navedeno dejstvo moralo upoštevati pri odmeri uporabnine(2). V hiši ima svojo sobo tudi mld. hči pravdnih strank, ki v času stikov biva pri tožencu in uporablja svojo sobo v hiši, ki jo je uporabljala v času skupnega življenja pravdnih strank. Prvo sodišče pavšalno navaja, da sta bili pravdni stranki v sporu in da to zadostuje za ugotovitev, da bi bilo njuno skupno življenje v hiši nevzdržno, tako za pravdni stranki, kot za otroka. Dejstvo je, da sta se pravdni stranki zaradi koristi otrok določen čas izmenjavali z bivanjem v hiši, kar je bilo v korist otrok. Z začasno odredbo P 2998/2006-IV Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil (takrat) mld. sin zaupan v varstvo in vzgojo tožencu, mld. hči pa je bila zaupana v varstvo in vzgojo tožnici, določeni so bili stiki, zato se je tožnica sama odločila, da se 7. 4. 2008 z mld. hčerjo odseli iz hiše. Nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica odselila, zaradi nevzdržnih razmer med pravdnima strankama. Glede teh dejstev sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank in obrazložitev sodbenima razlogov. Tožnica ni zahtevala souporabe nepremičnine, zato ni upravičena do uporabnine. Tudi predlog za razdelitev solastnine je vložil toženec 18. 8. 2015 in ne tožnica, kar očitno kaže, da je njen namen le zahtevati uporabnino od toženca.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kompetenca pritožbenega sodišča, ko presoja utemeljenost pritožbenih trditev, s katerimi se izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, se omejuje le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora(3). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil dokazni postopek pomanjkljivo izveden in (zato) tudi argumentacija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni prepričljiva, ki tudi ne sledi metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ni najti utemeljenih razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov toženca in ni zaslišalo predlaganih prič, s katerimi je toženec dokazoval, kdaj je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše, še posebej zato, ker je sodišče prve stopnje navedeno sporno dejstvo štelo kot odločilno okoliščino, zaradi katere tožnica ni mogla uporabljati hiše in je zato (delno) ugodilo njenemu zahtevku za plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje v sodbi ne pojasni razlogov, zaradi katerih bi bila izvedba predlaganih dokazov toženca, da se zasliši njegov oče, ki je zamenjal ključavnico in zaslišanje (sedaj že polnoletnega) sina pravdnih strank, ki še vedno živi v hiši, nepotrebna. Prav nasprotno, glede na materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, gre za relevantna dokaza, še posebej glede na sporne izjave tožnice glede letnice dogodka, ki jih navaja v DVD in neprepričljivo dokazno oceno obvestila OKC PU Ljubljana. Sodišče je dolžno izvesti predlagane dokaze stranke, ker se na ta način zagotavlja pravica do enakosti strank v postopku. Če je sodišče prve stopnje menilo, da ti dokazi ne bi mogli spremeniti ugotovljene dokazne ocene, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da le izjemoma velja, da ni sicer nujno nedopustna zavrnitev dokaza z argumentacijo, da predmetni dokaz, tudi če bi v celoti uspel, ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča(4). V obravnavani zadevi pa ne gre za takšen primer. Sodišče prve stopnje je zaslišalo pravdni stranki, v sodbi pa ni dokazne ocene njunih izpovedb o odločilnih dejstvih, ne glede zamenjave ključavnice, ne glede (ne)možnosti tožnice, da souporablja hišo, ne glede razmer, zaradi katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi bilo skupno bivanje pravdnih strank v hiši nevzdržno za pravdni stranki, kot za otroka. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni razlogov, zaradi katerih izpovedb pravdnih strank ni dokazno ocenilo. Že iz navedenih razlogov je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen Stvarnopravnega zakonika(5)). Če solastnik ne more uporabljati solastne stvari, ker mu je onemogočena souporaba, mu pripada pravica do uporabnine. Gre za primer prikrajšanja, ki ga ureja 198. člena Obligacijskega zakonika(6), ki ga je treba uporabiti v zvezi s prvim odstavkom 190. členom OZ, kar v sodni praksi ni sporno. 198 člen OZ določa, da v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu povrne koristi, ki jo je imel od uporabe. Pri neupravičeni pridobitvi (ob upoštevanju 190. člena OZ) je zato neupravičeni pridobitelj dolžan vrniti le toliko, za kolikor je obogaten na račun drugega, vendar le toliko, kot je druga stranka prikrajšanja. Med obogatitvijo in prikrajšanjem mora obstajati vzročna zveza, zato je pravni temelj nastanka obligacijske obveznosti poleg neupravičene obogatitve tudi prikrajšanje, ki mora biti realno in konkretno, kar je del ustaljene sodne prakse. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve(7).

8. Toženec zatrjuje, da tožnica hiše od leta 2008 ne uporablja, ker se je iz hiše prostovoljno odselila, nikoli pa ni od toženca zahtevala, da bi hišo souporabljala, saj tudi ni zahtevala izročitve ključa od vhodnih vrat hiše, ko je bila ključavnica zamenjana, vedno je le zahtevala plačilo uporabnine, ker je na ta način želela škodovati tožencu. Ob upoštevanju že navedene materialnopravne podlage, so te trditve relevantne, saj mora tožnica dokazati prikrajšanje, ki mora biti realno in konkretno, kar pomeni, da mora dokazati, da je od toženca zahtevala souporabe hiše, toženec pa ji je souporabo hiše preprečeval(8). Če solastnik ne zahteva izročitve ključev, niti se v hišo ne vrača, uporabe hiše drugega solastnika ni mogoče opredeliti kot „uporabo tuje stvari“. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z vsebino solastninske pravice. Pomenilo bi namreč, da bi eden od solastnikov z opustitvijo solastne stvari ostalim solastnikom onemogočil uporabo (solastne) stvari. Če bi jo namreč ti še naprej uporabljali, bi zato, ker bi to počeli brez tistega, ki je z uporabo prostovoljno prenehal, morali bodisi plačati uporabnino (verzijski zahtevek iz 198. člena OZ), bodisi tudi sami prenehati z uporabo. Določba 198. člena OZ se zato ne nanaša na primere, ko je eden od solastnikov prostovoljno prenehal uporabljati solastno stvar, ostali solastniki pa to upravičenje še naprej izvršujejo, pri čemer s tem izvrševanjem ne kršijo pravice tistega, ki je prenehal z uporabo (ker npr. solastne stvari ne uporabljajo v celoti in ker solastniku, ki je prenehal z uporabo, ne preprečujejo nadaljevanja uporabe)(9).

9. Tožnica gradi utemeljenost tožbenega zahtevka na dveh (nasprotujočih si) trditvenih sklopih. V prvem trdi, da je hišo želela uporabljati, vendar ji je uporabo hiše fizično preprečeval toženec(10), pri tem pa tožnica ne zatrjuje, da bi se od odselitve dalje spremenile okoliščine, zaradi katerih se je odselila iz hiše(11), ki bi omogočale skupno bivanje s tožencem. Glede teh dejstev so bila že predstavljena materialnopravna stališča pritožbenega sodišča, hkrati pa so bila predstavljena odločilna dejstva, ki jih mora sodišče prve stopnje v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do drugega sklopa trditev tožnice, v katerem navaja, da se je zaradi lastne ogroženosti zaradi fizičnega in psihičnega nasilja toženca ter zaradi ogroženosti otrok morala odseliti iz hiše. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se tožnica ni prostovoljno odselila iz hiše, marveč iz razloga, ker sta se pravdni stranki „sprli in zašli v takšne ali drugačne konflikte“. Konflikti in spori med (nekdanjima) zakoncema, zaradi katerih se je tožnica odselila iz hiše, sami po sebi še niso zadosten razlog, zaradi katerega bi bila tožnica upravičena do uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve, ker je toženec izključno uporabljal hišo, če ji toženec ni preprečeval uporabe hiše oziroma če niso izkazane okoliščine, zaradi katerih tožnica upravičeno ni mogla souporabljati solastne stvari. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila skupnost pravdnih strank nevzdržna, kar je predpostavka za razvezo zakonske zveze, ne pa (že) za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki ga uveljavlja tožnica. Sodišče prve stopnje v sodbi ne pojasni, zaradi katerih dejstev šteje, da je bilo skupno življenje pravdnih strank nevzdržno do te mere, da se je morala ena od pravdnih strank izseliti iz skupnega bivališča. 10. Tožbeni zahtevek bo (po temelju) utemeljen, če bo tožnica dokazala, da se je morala izseliti zaradi psihičnega in fizičnega nasilja toženca in da se ta njegova ravnanja do tožnice v spornem obdobju niso spremenila. V takšnem primeru ni potrebno, da bi tožnica predhodno zahtevala od toženca souporabo hiše, če bo glede na okoliščine primera dokazano, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini tožnice ali koga drugega(12), če bi souporabljala hišo skupaj s tožencem. V takšnem primeru bi toženec kot solastnik izvrševal solastninsko pravico ne le v nasprotju s 66. členom SPZ, marveč tudi v nasprotju z 12. členom SPZ (prepoved zlorabe pravic), v katerem bi bil tudi prepoznan namen škodovati drugemu solastniku. Materialnopravno pa je tudi odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo sodišče prve stopnje dokazno ne oceni, da se je ena izmed pravdnih strank morala izseliti iz hiše zaradi varstva koristi otrok. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da navedena dejstva, ki jih tudi navaja tožnica, niso pravno relevantna. Prav nasprotno, gre za odločilna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka.

11. Tožnica ima pravico zahtevati uporabnino od toženca, če bo dokazala, da se je s hčerjo odselila iz hiše zaradi varstva koristi otrok. Vsaki pravdni stranki je bil dodeljen otrok v varstvo in vzgojo. Če je bila izselitev enega roditelja v korist otrok, ker je skupno bivanje ogrožalo njun razvoj, je bila izselitev tožnice s hčerjo, ki ji je bila dodeljena v varstvo in vzgojo, hkrati tudi v korist sina, ki je bil dodeljen v varstvo in vzgojo tožencu in je s tožencem bival v hiši. Tudi prikrajšanje tožnice je v tem primeru, ko gre za odselitev iz hiše zaradi varstva koristi otrok, nekoliko drugačno, saj je to dejstvo odločilo za presojo prikrajšanja tožnice, okoliščina, da tožnica zato ni uporabljala solastne hiše je le posledica. Če se bo na navedeni materialnopravni podlagi presojala utemeljenost tožbenega zahtevka, tožnica ni upravičena do uporabnine za čas, ko je brezplačno živela pri starših, saj ni izkazano njeno prikrajšanje, upravičena pa je do uporabnine za čas, ko je plačevala najemnino za stanovanje.

12. Sodna praksa je presojo vprašanj o obstoju obogatitve in prikrajšanja vezala tudi na temeljna načela obligacijskega prava. V ospredje je postavljena izravnalna pravičnost, kateri sledijo temeljna načela, kot so prosto urejanje obligacijskih razmerij, načelo mirnega reševanja sporov, načelo vestnosti in poštenja(13). Treba je tudi upoštevati načelo prepovedi zlorabe pravic, tako iz 12. člena SPZ, kot iz 7. člena OZ, v konkretnem primeru pa tudi določbo 4. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ki staršem daje pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Tožnica zatrjuje, da je CSD predlagal, da se tožnica s hčerjo izseli iz hiše, zaradi varstva koristi otrok. Prav zaradi teh razlogov, so odločilna dejstva in dokazi, ki so povezani z razmerami v družini v času, ko se je tožnica odselila iz hiše oziroma za celotno obdobje, za katerega tožnica zahteva od toženca plačilo uporabnine. Navedena dejstva je treba skrbno dokazno oceniti, saj je sodna praksa enotna, da prostovoljna odločitev solastnika, da ne bo uporabljal solastnega deleža, mu ne zagotavlja pravice do uporabnine, zato mora tožnica dokazati že opisane posebne okoliščine, da zaradi ravnanj toženca hiše ni mogla uporabljati oziroma da hiše ni uporabljala, ker se je odselila s hčerjo iz razloga, ker je na ta način zavarovala koristi otrok ali pa dokazati, da je od toženca zahtevala uporabo hiše, toženec pa ji je to preprečeval. Tudi pri oceni ravnanj tožnice je treba upoštevati že navedena temeljna načela, predvsem pa, preprečiti zlorabo instituta neupravičene obogatitve, skozi katerega bi morda tožnica zasledovala druge cilje, ki so vezani le na povzročitev škode tožencu, na kar toženec opozarja v pritožbi.

13. Pri upoštevanju višine uporabnine je relevantna okoliščina, če je v nepremičnini živel mladoletni sin, ki je bil dodeljen tožencu, vendar le v primeru, če je bil sklenjen poseben dogovor, da tožnica bivalnih stroškov ne bo plačevala v denarju, ampak je omogočila (takrat) mladoletnemu sinu, da uporablja njeno solastno nepremičnino. V takšnem primeru je bivanje otroka treba upoštevati pri določitvi višine uporabnine, če pa posebnega dogovora ni bilo, ni pogojev za znižanje uporabnine. Okoliščina, da je stanovanjsko hišo v solastnini pravdnih strank souporabljal mld. sin pravdnih strank dodeljen v varstvo in vzgojo tožencu, zato ne zadošča za utemeljenost ugovora za znižanje uporabnine za hišo(14).

14. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v zvezi s popravnim sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze pravdnih strank, posebej v zvezi z razmerami v družini in ugotoviti, ali so obstajali že pojasnjeni utemeljeni razlogi, zaradi katerih se je tožnica izselila iz hiše zaradi lastne zaščite pred zatrjevanim fizičnim in psihičnim nasiljem toženca, ali zaradi varstva koristi otrok. Če te okoliščine ne bodo izkazane, bo treba ugotoviti, ali je toženec preprečeval tožnici uporabo nepremičnine in predhodno, ali je tožnica zahtevala souporabo hiše, od kdaj dalje in v tej zvezi tudi, od kdaj je bila ključavnica na vhodnih vratih hiše zamenjana. Treba bo tudi ugotoviti, ali je mld. sin uporabljal hišo na podlagi dogovora med pravdnima strankama, v katerem je bilo dogovorjeno, da tožnica zanj ne bo plačevala bivalnih stroškov v okviru določene preživninske obveznosti. Glede na dejansko in pravno podlago, na kateri bo sodišče presojalo utemeljenost zahtevka, bo lahko relevantno, ali sin tudi po polnoletnosti uporablja hišo, enako bo ta okoliščina relevantna za mld. hčer, ki naj bi uporabljala sobo v hiši z dovoljenjem tožnice ob stikih s tožencem.

15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Pritožba se v tem delu sklicuje na sodbo VS RS II Ips 129/2005. Op. št. (3): Jan Zobec: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, 18. tč., stran 93. Op. št. (4): Glej Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 57 opomba 98. Op. št. (5): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (6): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (7): Primerjaj s sodbo VS RS II Ips 206/2014. Op. št. (8): Kar je sicer v nasprotju z njenimi nadaljnjimi trditvami, da hiše ni mogla uporabljati, zaradi fizičnega in psihičnega nasilja toženca.

Op. št. (9): Glej sodbo VS RS II Ips 201/2003. Op. št. (10): Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da je tožnica kljub zatrjevanemu fizičnemu in psihičnemu nasilju toženca želela uporabljati hišo, vendar ji je toženec uporabo hiše preprečeval na različne načine npr. s tem, ko je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše. Op. št. (11): Tožnica zatrjuje, da se je odselila iz hiše zaradi fizičnega in psihičnega nasilja toženca.

Op. št. (12): Otrokoma pravdnih strank, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Op. št. (13): Glej sodbo VS RS II Ips 126/2014. Op. št. (14): Glej sklep VS RS II Ips 338/2011.