Jedro

Odškodnina mora odražati tako individualizacijo glede na tožnico, kot tudi upoštevanje širših okvirov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in drugem odstavku izreka delno tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica X d.d. Novo mesto je dolžna plačati tožeči stranki M. Z., Č... 22, M..., odškodnino v višini 126.222,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 8.12.1998 dalje do plačila, v 15 dneh. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 54.866,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenih, toda izpodbijanih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 43.000,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 326.222,00 SIT, ki ga je dolžna z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila plačati v 15 dneh tožeči stranki M. Z.. Glede na uspeh v pravdi je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 42.118,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe d plačila. Višji tožbeni zahtevek (razlika do 1,400.000,00 SIT) je zavrnilo. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer v delu, s katerim je tožnici priznana odškodnina nad zneskom 26.222,00 SIT, torej zaradi zneska 300.000,00 SIT. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne presoje dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe in znižanje odškodnine na 26.222,00 SIT in temu ustrezno odločitev o stroških, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je glede na izkazano dejansko stanje in sodno prakso odškodnina za telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem v znesku 600.000,00 SIT previsoka. Tožnica je sama izpovedala kakšne bolečine je trpela in koliko časa so trajale, pa tudi izvedenec je te bolečine in nevšečnosti, ki jih je prestajala, ocenil. Ker so bolečine in nevšečnosti trajale sorazmerno kratko obdobje, jih ni mogoče primerjati z nevšečnostmi, ki jih morajo prenašati oškodovanci s hujšimi poškodbami, ki zahtevajo dolgotrajno in komplicirano zdravljenje. Primerna odškodnina iz tega naslova je po mnenju tožene stranke 500.000,00 SIT. Tudi iz naslova strahu je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici previsoko odškodnino. Tožnica je ob nezgodi trpela le kratkotrajni strah, sekundarni strah pa je trajal do tedaj, ko je bilo ugotovljeno za kakšno poškodbo gre. Za strah je po mnenju tožene stranke primerna odškodnina v višini 200.000,00 SIT oziroma iz obeh naslovov skupaj 700.000,00 SIT. Ker je tožnica že pred začetkom pravde prejela 673.778,10 SIT, ji tožena stranka dolguje torej le še 26.222,00 SIT. Ob upoštevanju teh navedb bi se spremenil tudi uspeh stranke v pravdi in zato je treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov in prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Materialnopravno podlago za priznanje odškodnin za telesne bolečine in za strah predstavlja določilo 200. člena ZOR, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Vendar pa je materialno pravo pravilno uporabljeno, če je priznana oškodovancu pravična odškodnina. Ta je pravična, če predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in če hkrati odgovarja okvirom oziroma merilom, ki jih začrtujejo na eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani tako imenovane splošne razmere, ker so višine odškodnin odvisne tudi od splošnih gospodarskih razmer življenjskega standarda, vrednotenja človekovih dobrin in podobno v določeni sredini oziroma državi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev, povezanih z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih telesnih bolečin ter strahu, določilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju preje navedenih izhodišč. Upoštevaje na prvi stopnji ugotovljena dejstva in v sodbi izčrpno opisanih vseh okoliščin konkretnega primera, je pritožbeno sodišče ocenilo, da sta prisojena odškodninska zneska previsoka. Hude bolečine so kumulativno trajale najmanj 12 dni, lahke pa najmanj 10 dni skupno. Ob upoštevanju dokaj velikih nelagodnosti zaradi poškodbe prsnega koša, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je primerna odškodnina iz tega naslova 600.000,00 SIT, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prav ob upoštevanju preje navedenih kriterijev primerna odškodnina v višini 500.000,00 SIT, tako kot pravi tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče je torej v tem delu pritožbi ugodilo in odškodnino iz tega naslova znižalo za 100.000,00 SIT. Tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi strahu, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 400.000,00 SIT, je po mnenju pritožbenega sodišča previsoko prisojena. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila tožnica upravičeno zaskrbljena za izid zdravljenja dva tedna, ustrašila pa se je tudi ob samem škodnem dogodku, ko je videla, da bo prišlo do trčenja vozil. Za strah takega trajanja in take itenzitete, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina 300.000,00 SIT, kar pomeni, da je prisojeno odškodnino pritožbeno sodišče znižalo za 100.000,00 SIT. V tem obsegu je pritožbi tožene stranke ugodilo, v presežku pa je pritožbo zavrnilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da taka odškodnina odraža tako individualizacijo odškodnine glede na tožnico, kot tudi upoštevanje širših okvirov, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter življenjska sredina, v kateri tožnica kot oškodovanka živi. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, je v skladu s 4. točko 373. člena ZPP/77 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odškodnino znižalo za 200.000,00 SIT. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP/77 odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo uspeh tožeče stranke, ki je le 9 % in tožene, ki je 91 %. Ob odmeri stroškov, ki ni bila izpodbijana, gre tožnici 2.520,00 SIT stroškov in toženi stranki 57.386,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora zato tožeča stranka povrniti toženi stranki 54.866,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela do zneska 200.000,00 SIT, je pritožbeno sodišče od tega zneska odmerilo pritožbene stroške v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.