Jedro

Upoštevaje sprejeto sodno prakso, odvetniku v zadevi razveze, v kateri se odloča tudi o preživnini, ni mogoče priznati stroškov za zastopanje v zvezi s preživnino.

Obvezna razlaga OT, ki jo je sprejel upravni odbor Odvetniške zbornice RS, h kateri pa ni izkazano soglasje ministra za pravosodje in ni bila objavljena v Uradnem listu RS, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu, zato je sodišče in državni ter drugi organi niso dolžni uporabljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v zadevi brezplačne pravne pomoči prosilke A.A. na predlog tožeče stranke za odmero stroškov po napotnici Bpp 123/2005-2 z dne 31. 3. 2005 le tej za opravljeno delo priznalo nagrado v višini 163,86 EUR ter 20 % DDV v znesku 32,77 EUR, višji zahtevek pa zavrnila kot neutemeljen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je v ponovljenem postopku ob upoštevanju sodne prakse in mnenja Vrhovnega sodišča ter določil odvetniške tarife (OT, objavljene v Uradnem listu RS, št. 67/03 in 70/03) tožeči stranki priznalo 160 točk za zastopanje na naroku dne 29. 11. 2005 (tar. št. 20/1 v zvezi s tar. št. 18/2 d OT), 100 točk za trajanje naroka (7/1 čl. OT), 50 točk za pregled spisa na sodišču, 20 točk za prejem in pregled sodbe ter obvestilo stranki ter 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti in 7 točk za materialne stroške (čl.13 OT), skupaj 357 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke določene v 15. členu OT (0,459 EUR) znaša 163,86 EUR, na navedeni znesek pa je obračunala še 20 % DDV. Nagrado za zastopanje na naroku je vrednotila v skladu s sprejeto sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. III Cp 449/2007) in mnenjem Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo za presojanje podobne zadevi v odločbi opr. št. I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005. V tem primeru je Vrhovno sodišče izrazilo mnenje, da odvetniku v zadevi razveze, v kateri se odloča tudi o preživnini, ni mogoče priznati stroškov za zastopanje, kot da gre za dve ločeni zadevi. Upoštevaje uveljavljeno sodno prakso in mnenje Vrhovnega sodišča v ponovljenem postopku ni sledilo stališču sprejetem v sodbi Upravnega sodišča v Novi Gorici opr. št. U 47/2006-7 z dne 14.11.2008. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila z odločbo tožene stranke opr. št. Bpp 123/2005 z dne 13. 3. 2005 postavljena tako za izvajanje pravne pomoči glede razveze zakonske zveze kot tudi glede določitve preživnine za mladoletnega otroka. Glede na odločbo Okrožnega sodišča je tožnica tako pravno pomoč tudi izvajala. V tožbi je postavila zahtevek za preživnino, stranko je pripravila na glavno obravnavo in jo na sodišču tudi zastopala glede določitve preživnine. Sodišče sicer ni vezano na postavljeni zahtevek glede preživnine za mladoletne otroke in lahko odloči o preživnini mimo postavljenega zahtevka, to pa ne pomeni, da odvetniku, ki prevzame zastopanje stranke, ni potrebno zahtevka postaviti in stranke pripraviti na obravnavo in jo v skladu z zakonom in odvetniško etiko tudi zastopati. V kolikor bi tožeča stranka po zaslišanju glede razveze zakonske zveze zapustila sodno dvorano in stranke ne bi pripravila na zaslišanje bi se s tem povečalo delo sodnikov, saj bi zaslišanje nepripravljene stranke (npr. koliko znašajo stroški vode, elektrike, hrane, oblačil, šolanja in podobno) trajalo zagotovo dalj časa, kot zaslišanje stranke, ki pride na obravnavo pripravljena, s spiskom potreb in le te zgolj prebere iz seznama. Delo odvetnika je torej pri zastopanju glede preživnine za skupne otroke zagotovo potrebno, zato mu tudi pripada nagrada, tako za delo v zvezi z razvezo zakonske zveze, kot tudi za opravljeno delo v zvezi z določitvijo preživnine, saj ji je bilo tako delo z odločbo tožene stranke tudi naloženo. Nadalje navaja, da Okrožno sodišče v zadevah razveze zakonske zveze ter preživnine za mladoletne otroke priznava nagrado za zastopanje v višini 260 točk, razen tega pa je v isti pravdni zadevi ista tožena stranka s sklepom Bpp 123/2005 z dne 19. 5. 2005 tožeči stranki priznala nagrado za sestavo tožbe v višini 260 točk, kar kaže na neusklajeno sodno prakso. Da odvetniku za zastopanje na naroku v skladu z določilom tar. št. 20 OT pripada 260 točk izhaja tudi iz obvezne razlage, ki jo je v zvezi z navedeno problematiko sprejel upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 14. 9. 2004 v skladu z določilom 22. člena odvetniške tarife, ki je bila sprejeta na podlagi 19. člena Zakona o odvetništvu in 10. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije na skupščini dne 5. 4. 2003 in objavljena v Uradnem listu dne 11. 7. 2003, potem ko je nanjo dne 24. 6. 2003 dal soglasje minister za pravosodje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu odpravi in tožeči stranki za opravljeno delo poleg nagrade, priznane s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 390/2008 z dne 27. 3. 2009 prizna po napotnici Bpp 123/2005-2 z dne 31. 3. 2005 nagrado v višini 100 točk, kar predstavlja 45,90 EUR ter skupni znesek v višini 56,18 EUR poravnan iz proračunskih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči ter nakaže na tekoči račun tožeče stranke in ji povrne tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in navaja, da v zadevi razveze zakonske zveze, v kateri se odloča tudi o dodelitvi otrok in določitvi preživnine zanje ne gre za več ločenih zadev, pač pa za eno zadevo-razveza zakonske zveze, katere sestavni deli so tudi zahtevki za dodelitev otrok in določitev preživnine, ki se obravnavajo v enem postopku, v katerem je tudi izdane le ena sodba. Tako stališče je sprejelo Višje sodišče v Mariboru s sklepom opr. št. III Cp 449/2007, naslovno sodišče v odločbi opr. št. U 456/2005, pa tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005, v katerem je bilo potrjeno mnenje, da je zastopanje v eni pravdi po dveh tarifah v nasprotju z javnim interesom (neutemeljena poraba proračunskih sredstev). Vrhovno sodišče pa je tudi zavzelo stališče, da je 22. člen Odvetniške tarife presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage odvetniške tarife, ki jo sprejme le odvetniška zbornica brez soglasja ministra, ki ni objavljena v Uradnem listu, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz odločbe Bpp 390/2008 z dne 27 3. 2009 in upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka s svojo odločbo Bpp 123/2005 z dne 31.3.2005 ugodila prošnji A.A. za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči v obsegu sestave tožbe, pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi z razvezo zakonske zveze, dodelitvijo otrok, določitvijo preživnine za otroka ter odločanja o stikih. Z napotnico Bpp 123/2005-22 z dne 31.3.2005 je bila za izvajanje brezplačne pravne pomoči določena odvetnica B.B. (tožeča stranka). Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je tožeča stranka pravno pomoč, za katero je bila določena z navedeno napotnico tudi izvajala. Tožeča stranka je v tožbi postavila tudi zahtevek za preživnino in stranko zastopala na sodišču tudi glede določitve preživnine. V zadevi je sporno ali gredo odvetniku, ki je bil z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči v zadevi razveze, v kateri se odloča tudi o preživnini, stroški za zastopanje, kot da gre za dve ločeni zadevi.

V skladu z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/2008), se v zadevi uporablja določbe Zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US in 24/01 – ZOdv), ki v 1. odstavku 17. člena določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Upoštevaje sprejeto sodno prakso Vrhovnega sodišča (zadeva I Up 996/2005 z dne 14.9.2005), da odvetniku v zadevi razveze, v kateri se odloča tudi o preživnini ni mogoče priznati stroškov za zastopanje v zvezi s preživnino ter določil odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 67/03 in 70/03 – OT) je bila z izpodbijano odločbo tožeči stranki pravilno priznano 160 točk za zastopanje na naroku dne 29.11.2005 (tar. št. 20/1 v zvezi z tar. št. 18/2d OT), 100 točk za trajanje naroka (7/1 čl. OT), 50 točk za pregled spisa na sodišču, 20 točk za prejem in pregled sodbe ter obvestilo stranki ter 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti in 7 točk za materialne stroške (čl. 13/3 OT), skupaj 357 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR (prej 110 SIT), določene v 15. členu OT znaša 163,86 EUR. Od navedenega zneska je bilo tudi pravilno obračunan 20% DDV in pravilno priznan znesek v skupni višini 196,63 EUR.

Upoštevaje že navedeno sodno prakso in mnenje Vrhovnega sodišča so ugovori tožeče stranke neutemeljeni. ZOdv v 1. odstavku 17. člena določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po OT. ZOdv pa ne določa obveznosti sodiščem ali drugim organom, da pri priznavanju stroškov upoštevajo tudi obvezno razlago OT. Določba 22. člena OT sicer določa, da upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi OT in da so jo v okviru procesnih predpisov dolžne upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o stroških odvetniškega zastopanja. Obravnavana obvezna razlaga OT, ki jo je sprejel upravni odbor Odvetniške zbornice RS, h kateri pa ni izkazano soglasje ministra za pravosodje in ni bila objavljena v Uradnem listu RS, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu. Zato je sodišče in državni ter drugi organi niso dolžni uporabljati. Upoštevaje stališče sodišča v že navedeni sodbi I Up 996/2005 pa je tudi ne smejo uporabljati.

Sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

K točki 2 izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.