Jedro

Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. Zato tožeča stranka ni upravičena do izstavitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto tehnični delavec V (II), tudi če bi se eventualno v novem sojenju ugotovilo, da tožeča stranka opravlja dela tega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v prvem odstavku točke I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Tehnični delavec V (II) v 18. plačnem razredu."; - razveljavi v preostalem delu prvega odstavka točke I izreka in v točki II izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi drugi odstavek točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Tehnični delavec V (II) v 18. plačnem razredu; obračunati razliko v plači za čas od 27. 1. 2014 do dneva izročitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto tehnični delavec V (II), in sicer za plačno obdobje od februarja 2014 do decembra 2015, razliko v plači med plačo za 15. plačni razred, ki je bila tožeči stranki izplačana, in plačo za 18. plačni razred, ki bi tožeči stranki morala biti izplačana, za plačno obdobje decembra 2015 razliko v plači med plačo za 16. plačni razred, ki je bila tožeči stranki izplačana, in plačo za 18. plačni razred, ki bi tožeči stranki morala biti izplačana, za plačno obdobje od januarja 2016 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas tehnični delavec V (II) v 18. plačnem razredu pa razliko v plači med plačo za 17. plačni razred, ki je bila tožeči stranki izplačana, in plačo za 18. plačni razred, ki bi tožeči stranki morala biti izplačana, ter od tako dobljenega bruto zneska razlike v plači obračunati, odtegniti in plačati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek točke I izreka). Višji tožbeni zahtevek (uvrstitev v 22. plačni razred in izplačilo razlike v plači do 22. plačnega razreda) je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene potrebne pravdne stroške v znesku 712,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper drugi odstavek točke I izreka, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek (uvrstitev v 22. plačni razred in plačilo razlike v plači do 22. plačnega razreda), zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za premestitev ali imenovanje v višji naziv, zato ni pravilna uporaba 19. člena ZSPJS, svojega stališča glede uporabe 19. člena ZSPJS pa sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje glede tega vprašanja ni upoštevalo navedb tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge in se do njih ni opredelilo. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila tožeča stranka od leta 2008 do 2014 že uvrščena v plačni razred, ki ga sedaj vtožuje, in da je že tedaj imela sedaj vtoževana napredovanja, skupaj 22. plačni razred. V tem sporu zato ne gre za položaj, ki bi ustrezal premestitvi v višji razred, temveč nasprotno za položaj, ko tožeča stranka zahteva vrnitev na mesto, ki ga je ves čas zasedala in ji ga je tožena stranka nezakonito odvzela. Enak pravni položaj je obstajal pri delavcu A.A., kateremu je tožena stranka ob premestitvi nazaj na delovno mesto vrnila vsa napredovanja. Sklicuje se na identično stališče Ministrstva za javno upravo, zavzeto v dopisu št. ... z dne 26. 5. 2015, v katerem je ministrstvo zavodu za zaposlovanje posredovalo stališče, da se v primeru vrnitve na prejšnje delovno mesto zaposlenemu priznajo napredovanja, ki jih je pridobil predhodno na tem delovnem mestu. Tožena stranka bi ravnala pravilno, če bi tožeči stranki zagotavljala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala. Pritožba še izpostavlja, da je bila tožeči stranki kršena pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS, pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

4. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožeča stranka kljub sklenitvi nove pogodbe za delovno mesto administrator IV/1 še naprej opravlja povsem enaka dela in naloge, kot jih je opravljala pred tem na delovnem mestu tehnični delavec V(II). Zato je napačno odločilo, da ji je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za to delovno mesto z uvrstitvijo v 18. plačni razred ter izplačati razliko v plači od februarja 2014 do izročitve nove pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je tožeča stranka spreminjala navedbe o tem, katera dela opravlja, tožena stranka pa je jasno predstavila dela in naloge tožeče stranke po novi pogodbi za delovno mesto administrator IV/1 ter tudi glede vsake delovne naloge pojasnila, katera dela opravlja tožeča stranka v sklopu posamezne naloge. Natančen opis njenih nalog je podrobno opisala tudi direktorica Območne službe B., in sicer opravljanje administrativno tehničnih nalog na delovnem področju, posredovanje telefonskih pogovorov, kopiranje in skeniranje dokumentov, urejanje dokumentarnega gradiva, kurirska, prevozniška in sorodna dela ter opravljanje drugih nalog v skladu z usposobljenostjo javnega uslužbenca. Tožena stranka je tudi predstavila oziroma predložila opise delovnih nalog za tehničnega delavca V(II), administratorja IV/1 in administratorja III. Dela in naloge so si podobne, vendar pa je kljub temu med njimi razlika pri opisu del in nalog, pri pogojih za zasedbo in pri določitvi plačnega razreda. Sodišče prve stopnje je sicer jasno zastavilo vprašanje, ki je bistveno za odločitev, in sicer, ali tožeča stranka po sklenitvi nove pogodbe v februarju 2014 oziroma po pogodbi z dne 1. 1. 2016 dalje opravlja tudi dela in naloge iz opisa delovnega mesta tehnični delavec V (II), vendar je pri odgovoru na to vprašanje sprejelo napačno odločitev zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotoviti bi namreč moralo, da tožeča stranka ne opravlja del in nalog sprejema, evidentiranja in odpreme pošiljk, razvrščanja dokumentov in dostave na oddelke ter vzdrževanja službenih vozil. Tožeča stranka skrbi za dva službena avtomobila, kar sodi v sklop administrativno tehničnih nalog, pri tem pa ne gre za vzdrževanje službenih avtomobilov v smislu "pravega" vzdrževanja, kar je naloga delovnega mesta administrator III. Iz izpovedi priče C.C., ki je zaposlena na delovnem mestu strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I, za opravljanje katerega se zahteva V. stopnja ravni izobrazbe, izhaja, da tudi ona skrbi za službene avtomobile na območju enote D., pri čemer je priča uporabila izraz "skrb" in ne "vzdrževanje". Iz navedenega je tako nedvomno lahko zaključiti, da naloga skrb za službene avtomobile ni naloga vzdrževanja službenih vozil in da gre za naloge skrbi za službene avtomobile, ki se lahko opravlja v okviru administrativno tehničnih nalog. Tožena stranka je tudi pojasnila, da tožeča stranka ne opravlja delovnih nalog sprejema evidentiranja in odpreme pošiljk ter razvrščanja dokumentov in dostave na oddelke, saj je to delo glavne pisarne, to delo pa opravljajo tri javne uslužbenke. Tožeča stranka je sama izpovedala, da ne opravlja razvrščanja dokumentov in dostave na oddelke ter da ne dela v elektronskem dokumentacijskem sistemu (G.), ki se je uvedel v letu 2014, takoj potem, ko je tožeča stranka sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administratorja IV/1. Prav sprejemanje, evidentiranje in odprema pošiljk ter razvrščanje dokumentov je po izpovedbi direktorice Območne enote B. temeljna naloga tehničnega delavca V (II), ki pa je tožeča stranka od sprejema nove pogodbe o zaposlitvi v februarju 2014 nikoli ni opravljala. Ob tem se delo tožeče stranke razlikuje od dela zaslišane priče C.C., ki je povedala, da dela tudi v glavni pisarni v elektronskem dokumentacijskem sistemu, medtem ko tožeča stranka tega dela ne opravlja. Tožeča stranka je izpovedala, da je v prvem letu potem, ko je prejela novo pogodbo februarja 2014, še delala v vložišču, da je hodila tja občasno in po potrebi, in sicer da je nekajkrat pomagala pri odpremi pošte, to je pri kuvertiranju, žigosanju kuvert, kar predstavlja administrativno tehnično delo, za kar je tožeča stranka imela sklenjeno ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Iz zaslišanja pričeE.E. izhaja, da je tožeča stranka opravljala dela in naloge administratorja IV/1 in tehničnega delavca, ter da je glavna razlika med delom, ki ga je opravljala pred letom 2014, glede razvrščanja pošte v smislu upravnega poslovanja, ki ga sedaj tožeča stranka ne opravlja. Tožeča stranka ne sprejema, ne evidentira in ne odpremlja pošiljk, iz izpovedi E.E. pa tudi izhaja, da tožeča stranka službenih vozil ne vzdržuje v smislu popravil, pač pa skrbi za urejeno dokumentacijo, sodišče prve stopnje pa je nepravilno zaključilo, da to pomeni vzdrževanje avtomobilov. Glede razvrščanja dokumentov je priča E.E. izpovedala, da razvrščanje dokumentov in dostavljanje pošte na oddelek opravlja glavna pisarna in ne tožeča stranka. F.F. pa je izpovedala, da razvrščanje, sprejem, umeščanje in odpremo dokumentov opravljajo javne uslužbenke v glavi pisarni in sicer tri zaposlene delavke na delovnem mestu strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I, ki imajo V. stopnjo izobrazbe. Izpovedi obeh prič je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka opravlja tudi ostali dve deli in nalogi, in sicer sprejem, evidentiranje in odprema pošiljk ter razvrščanje dokumentov. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi zapisniki oziroma prepisi. Iz zaslišanja direktorice OE F.F. je razvidno, da na OE nimajo več zaposlenega tehničnega delavca, saj se je spremenila sistemizacija delovnih mest. Ni podlage za zaključek, da tožeča stranka še naprej opravlja dela in naloge delovnega mesta tehnični delavec V (II), niti za izplačilo razlike v plači, ki bi pripadala tožeči stranki glede na izhodiščni plačni razred vtoževanega delovnega mesta.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarja pritožba, vendar pa je glede odločitve o izstavitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Tehnični delavec V (II) v 18. plačnem razredu nepravilno uporabilo materialno pravo. Glede vsebine del in nalog, ki jih opravlja tožeča stranka, pa ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je odločitev v tem delu najmanj preuranjena. Odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka pa temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

8. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo nepravilno materialnopravno stališče, da je v obravnavani zadevi treba glede plačila razlike v plači uporabiti 19. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nadalj.), vendar pa je to svojo odločitev ustrezno obrazložilo ter se vsaj posredno opredelilo tudi do navedb tožeče stranke, da uporaba te določbe ni pravilna. Zato nestrinjanje tožeče stranke s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne pomeni kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne predstavlja nedopustnega posega v načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Obrazložitev izpodbijane sodbe je ustrezna, saj vsebuje dejanske razloge in pravna stališča, zato jo je bilo možno preizkusiti. Zaradi navedenega ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ni mogoče preizkusiti.

9. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki med drugim pomeni obstoj nasprotja med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o izpovedi priče in med vsebino zapisnika o njenem zaslišanju, sodba pa nima takega nasprotja.

10. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožeča stranka od 10. 2. 2014 dalje, ko je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2014 (B1) pričela delati na delovnem mestu administrator IV/1, dejansko opravljala dela in naloge delovnega mesta tehnični delavec V (II), ki jih je opravljala na podlagi prej veljavne pogodbe o zaposlitvi, in ali je zato upravičena do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, vključno z napredovanji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka kljub sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2014 za delovno mesto administrator IV/I še naprej opravlja povsem enaka dela in naloge, kot jih je pred tem opravljala na delovnem mestu tehnični delavec V (II). Vsebina njenega dela in opravljanje delovnih nalog se ni spremenila oziroma je sprememba nastopila zaradi ukinitve uporabe delovodnika, kar pa ni bil razlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Takšen zaključek je sprejelo na podlagi listinske dokumentacije v spisu ter izpovedi tožeče stranke, ki je izpovedala, da opravlja povsem enako delo, kot ga je opravljala pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi v letu 2014. Svoj zaključek je oprlo tudi na dejstvo, da tožena stranka ni zaposlila drugega delavca na delovnem mestu tehnični delavec V (II). Ugotovilo je, da tožeča stranka vzdržuje službena vozila, sprejema, evidentira in odprema pošiljke, leta 2014 pa je delala v vložišču. Upoštevalo je izpoved E.E., svetovalke generalnega direktorja tožene stranke, da v OE B. nimajo delavca, ki bi bil zaposlen na delovnem mestu tehnični delavec V (II) ter da dela in naloge tega delovnega mesta opravlja tožeča stranka. Mag. F.F., direktorica OE B., pa je potrdila, da je tožeča stranka na podlagi posebnega pooblastila delala tudi v glavni pisarni, ker OE dejansko potrebuje delavca, ki opravlja delo in naloge delovnega mesta tehnični delavec V (II).

11. Tožeča stranka ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer za delovno mesto administrator IV/I. Izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 21/13; ZDR-1), ki se v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS; št. 56(02 in nasl.; ZJU) za vprašanja, ki jih ZJU ne ureja, uporablja tudi za delovna razmerja javnih uslužbencev, ima delavec pravico zahtevati, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba o zaposlitvi ne sklene, ampak se to uredi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, če gre za premestitev s soglasjem (151. člen ZJU) ali s sklepom, če gre za premestitev brez soglasja (152. a člen ZJU). Postopek premestitve je prepuščen delodajalcu, ki je dolžan v skladu s drugim odstavkom 16. člena ZJU poskrbeti, da se pravice in obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja določijo s pogodbo o zaposlitvi, če zakon ne določa drugače. Glede na navedeno tožeča stranka ni upravičena do izstavitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto tehnični delavec V (II), tudi če bi se eventualno v novem sojenju ugotovilo, da tožeča stranka opravlja dela tega delovnega mesta. Identično stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016. Ker je bilo v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

12. Iz opisa delovnega mesta tehnični delavec V (II) (priloga B3) izhajajo naslednji opisi del in nalog: opravljanje administrativno tehničnih nalog na delovnem področju, posredovanje telefonskih pogovorov, sprejem, evidentiranje in odprema pošiljk, kopiranje in skeniranje dokumentov, urejanje dokumentarnega gradiva in evidenc, razvrščanje dokumentov in dostava na oddelke, vzdrževanje službenih vozil, kurirska dela in prevozi materiala, opravljanje drugih nalog po navodilih delodajalca v skladu z usposobljenostjo javnega uslužbenca.

13. Pritožbeno sodišče v zvezi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vzdrževala službena vozila, poudarja, da opravljanje administrativnih del, ki se nanašajo na registracijo vozila, na menjavo gum ter podobno, ne pomeni opravljanja nalog vzdrževanja vozila v smislu popravljanja vozila, temveč gre za skrb za vozilo v okviru nalog delovnega mesta administrator IV, glede katerega iz opisa del in nalog izhaja tudi naloga "skrb za službene avtomobile in objekte". Bistveno je torej, da tožeča stranka ne vzdržuje vozil kot vzdrževalec oziroma kot serviser, jih torej ne popravlja, zato je v tem delu stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka opravlja naloge delovnega mesta tehnični delavec V (II) in sicer vzdrževanje službenih vozil, nepravilno.

14. Pritožba tožene stranke nadalje utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka opravlja dela sprejema pošiljk, čeprav so priče C.C., zaposlena pri toženi stranki v OE D., E.E., ter mag. F.F. izpovedale drugače, in sicer, da tožeča stranka ne opravljala del v G.. Tudi tožeča stranka je v svojem zaslišanju pojasnila, da ni delala v G., priče pa so povedale oziroma potrdile navedbe tožene stranke, da to delo v glavni pisarni opravljalo tri delavke s V. stopnjo izobrazbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnih izpovedb navedenih prič, zato je v tem delu dejansko stanje najmanj nepopolno ugotovljeno. Priča C.C. je pojasnila, da je področje dela tožeče stranke ekonomat, to je nabava pisarniškega materiala, vzdrževanje službenih vozil, oziroma skrb za službena vozila, prav tako je tudi skrbnik osnovnih sredstev ter opravlja kurirska dela. Tudi sama dela v glavni pisarni pri vnosu v G., če je potrebno. Iz izpovedi E.E. izhaja, da tožeča stranka ne razvršča dokumentov, ne dostavlja pošte na oddelke, temveč, da to dela glavna pisarna. Mag. F.F. pa je izpovedala, da je z njenega zornega kota temeljna naloga tehničnega delavca na OE B. delo z dokumenti, to je z delovodnikom. Tehnični delavec je opravljal še druge naloge in večino teh nalog je tudi ostalo z novo sistemizacijo. Po izpovedi navedene priče tožeča stranka ne more več delati nalog v zvezi z vnosom dokumentov in določanjem meta podatkov ter signiranjem. To je bila temeljna sprememba kar se tiče nalog tožeče stranke po podpisu pogodbe v letu 2014. Pojasnila je tudi, da je enota v B. manjša enota, zato tehničnega delavca ne potrebuje 8 ur na dan za urejanje tehničnih zadev kot so popravila avtomobilov. Prav tako je izpovedala, da temeljne naloge, to je razvrščanja oziroma sprejema oziroma v G., tožeča stranka ne more delati, saj to delo opravljajo strokovni delavci za izvajanje zaposlovanja I, ki imajo V. stopnjo izobrazbe.

15. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da tožeča stranka opravlja dela in naloge sprejema, evidentiranja in odpreme pošiljk. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo razveljavilo v ugodilnem delu ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti vsebino in obseg del in nalog, ki jih je tožeča stranka opravljala od 10. 2. 2014 dalje, se opredeliti do vseh izpovedb prič, jih ustrezno dokazno oceniti ter šele nato sprejeti dokazni zaključek o vsebini dela, ki ga opravlja tožeča stranka. Če bo ugotovilo, da tožeča stranka ne dela v G. oziroma ne opravlja nalog sprejema, evidentiranja in odpreme pošiljk, ne bo podlage za dokazni zaključek, da dejansko opravlja dela delovnega mesta tehnični delavec V (II), ter bo moralo posledično tožbeni zahtevek zavrniti.

16. V zvezi s pritožbo tožeče stranke pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo tudi na določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS. Ker ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administrator IV/I v IV. tarifnem razredu, je zaradi njegovega zatrjevanega dela na zahtevnejšem delovnem mestu v višjem, to je V. tarifnem razredu, treba smiselno upoštevati določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS, po kateri je javni uslužbenec, ki je premeščen na delovno mesto v višjem tarifnem razredu in bi bil upravičen na tem delovnem mestu do uvrstitve v nižji ali enak plačni razred, kot ga je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, dejansko upravičen do uvrstitve v za en razred višji plačni razred, kot ga je z napredovanjem dosegel na prejšnjem delovnem mestu. To pomeni, da javni uslužbenec ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto v višjem tarifnem razredu ni upravičen do prenosa števila vseh napredovanj v plačnih razredih na prejšnjem delovnem mestu, temveč je lahko uvrščen le za en plačni razred višje od plačnega razreda, v katerega je bil z doseženimi napredovanji uvrščen na prejšnjem delovnem mestu, razen, če je izhodiščni plačni razred za določitev osnovne plače delovnega mesta v višjem tarifnem razredu že sam po sebi najmanj za en plačni razred višji od doseženega na prejšnjem delovnem mestu (primerjaj stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v vmesni sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 123/2016 z dne 30. 8. 2016). Če bi torej tožeča stranka dejansko delala na delovnem mestu tehnični delavec V (II), bi bila upravičena do plače v skladu z zgoraj citiranim 19. členom ZSPJS. Ker je osnovna plača za navedeno delovno mesto v 18. plačnem razredu, je bil tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači nad 18. plačnim razredom pravilno zavrnjen, saj je tožeča stranka z napredovanji dosegla 17. plačni razred na delovnem mestu administrator IV/1. Ni pravne podlage za razlogovanje, za katero se zavzema pritožba tožeče stranke. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ter v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Predvsem ni odločilno, kako je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, odločilo v sodbi opr. št. Pd 32/2014 z dne 25. 9. 2014, v zadevi tožeče stranke A.A.. V navedeni zadevi je bilo namreč bistveno, da A.A. izpolnjuje pogoj V. stopnje izobrazbe za delovno mesto tehničnega delavca V (II), zato ne gre za identični primer. Prav tako za odločitev ni utemeljeno sklicevanje na zgoraj navedeno stališče Ministrstva za javno upravo, ki se nanaša na vprašanje premestitve in ne dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na odločbi prvega odstavka 165. člena ZPP.