Jedro

Glede na svojo veliko zadolženost (in posledično odgovornost nasproti svojim upnikom) pritožnica ni bila v položaju, da bi komurkoli pomagala s prevzemanjem velikih dodatnih obveznosti brez kritja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Stečajna dolžnica vlaga ugovor, ki ga je smiselno treba obravnavati kot pritožbo, zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta dolžničinih obveznosti in njen predlog za ta odpust zavrnilo.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje opozorila na spremembo naslova, kot izhaja iz uvoda današnjega sklepa, da pa ji je bil izpodbijani sklep vročen na napačen nekdanji naslov, zaradi česar gradiva za pritožbo ni mogla pravočasno posredovati (neimenovanemu) odvetniku. Pritožbeno sodišče presoja zgolj nekatere pritožbene razloge po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se smiselno uporabljata na podlagi prvega odstavka 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP), mednje pa pravkar povzeti pritožničini razlogi ne spadajo. V takšnem primeru je pritožnikovo breme pojasniti, kaj konkretno je tisto, kar graja pri prvostopenjskem sojenju. Pritožničine očitke je po presoji pritožbenega sodišča treba zavrniti glede na šesti odstavek 139. člena ZPP, skladno s katerim se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje (v tem primeru se po taistem določilu še šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel). Iz pritožničine pritožbe pa je jasno, da je izpodbijani sklep prejela (ker ni navedla, kdaj se je to zgodilo, ni v ravnanju prvostopenjskega sodišča mogoče najti nobene nadaljnje procesne kršitve). Kolikor je torej njen očitek konkretno izpeljan, ni utemeljen.

4. Sodišče prve stopnje je odpust obveznosti zavrnilo iz več razlogov. Ocenilo je, da je pritožnica kršila svoje obveznosti v postopku osebnega stečaja, na prvem mestu obveznost sodelovanja s stečajnim upraviteljem, in da je hkrati podana še ovira za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Eno in drugo lahko samostojno vodi do neutemeljenosti odpusta obveznosti (1. in 2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP). Ker v tej zadevi že navedena ovira zadostuje za potrditev izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ni presojalo tudi zaključkov prvostopenjskega sodišča o kršitvah pritožničinih obveznosti.

5. Po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP se domneva, da „_predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, […] če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prev­zemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem[._]“ V takšnem primeru odpust ni dovoljen (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je postopek v tej zadevi začel 1. 9. 2021, da pa je še leta 2019 pritožnica šla za solidarno porokinjo družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., za njune dolgove do družbe C., d. o. o. – v stečaju, čeprav je bila takrat sama brez premoženja in je imela za 400.000 EUR svojih dolgov. V pritožničinem stečaju je iz tega naslova C., d. o. o. – v stečaju, prijavila terjatev 77.790,89 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da niso upravičen razlog, s katerim bi mogla izpodbiti domnevo po zgoraj citiranem določilu, pritožničina pojasnila, da je šla za poroka svojemu sinu, ustanovitelju družbe B., d. o. o., da njeni delavci ne bi ostali brez plač. Glede na svojo veliko zadolženost (in posledično odgovornost nasproti _svojim_ upnikom) pritožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila v položaju, da bi komurkoli pomagala s prevzemanjem velikih dodatnih obveznosti brez kritja. Isto velja za njena pojasnila, ki jih je že sodišče prve stopnje povzelo (na koncu 4. točke svoje obrazložitve), a jih ni izrecno zavrnilo, pritožnica pa jih v pritožbi ponavlja, in sicer da naj bi bila porokinja svojemu sinu zato, ker te vloge (kot je razumeti) nenadejano ni mogel prevzeti njen oče, ki da je sicer imel normalno pokojnino, a da je zbolel in bil prestar, da bi mu bil odobren kredit. Še dodaten razlog poleg navedenega je tudi ta, da pravkar povzeti načrt po eni strani ni konkreten glede tega, kako naj bi se bila pritožnica zanesljivo otresla svoje domnevno zgolj navidezne ali začasne vloge solidarne porokinje, po drugi strani pa že sama starost njenega očeta in njegova zgolj normalna pokojnina zbujata močne pomisleke zoper ekonomsko izvedljivost navedenega načrta.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP).