Jedro

Če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, mora organ za BPP pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih organ navede, izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. P 20/2011 z dne 21. 5. 2012. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da je zadeva očitno nerazumna, zaradi česar ni zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodba, zoper katero se želi tožnik pritožiti, je namreč oprta na izvedenski mnenji cestnoprometne in medicinske stroke, s katerima je bilo ugotovljeno, da so poškodbe na tožnikovem vozilu neznatne, kar pomeni, da sila, do katere je prišlo ob trku, ni bila taka, da bi lahko povzročila zanihanje tožnikove glave prek kritične vrednosti in s tem hujši zvin tožnikove vratne hrbtenice. Iz mnenja medicinske stroke izhaja tudi, da tožnik v prometni nezgodi ni utrpel pravno priznane škode, ki bi upravičevala odškodnino za nematerialno škodo, zato je tožnikovo pričakovanje, da bo s pritožbo uspel, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri podrobno obrazlaga, iz katerih razlogov meni, da je prvostopenjsko sodišče v zadevi, v zvezi s katero prosi za dodelitev BPP, zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Povzema ugotovitve izvedenskih mnenj cestnoprometne in medicinske stroke ter obrazložitev sodbe, na podlagi katerih meni, da je sodišče napačno ugotovilo vzročno zvezo, saj bi ob uporabi teorije adekvatne vzročnosti moralo upoštevati, da je do tožnikove reakcije, ki je povzročila škodo, prišlo zaradi trka, ki je zato pravno upošteven vzrok za nastanek škode. Prav tako meni, da je ugotovitev sodišča o neobstoju pravno priznane škode v nasprotju z izvedenskim mnenjem medicinske stroke in ostalimi izvedenimi dokazi. Glede na to navaja, da je opozoril na večje število utemeljenih argumentov, o katerih bi bilo treba odločiti v pritožbenem postopku. Zadeva torej ni očitno nerazumna, toženka pa je svojo odločitev oprla izključno na obrazložitev prvostopenjskega sodišča ter se ni spuščala v samostojno presojo razumnosti, niti ni podala ocene, zakaj se ji kljub temu, da je tožnik navedel argumente za razumnost pritožbe, ti zdijo nerazumni. Tako odločanje opredeljuje kot pavšalno in meni, da mu je s tem odtegnjena pravica do vložitve pravnega sredstva, s tem pa so mu kršene tudi temeljne človekove pravice. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP, poleg tega pa še, naj toženki naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora, op. sodišča).

Tožba ni utemeljena.

Pri presoji upravičenosti prosilca do BPP je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno (...) vlagati pravna sredstva (prva alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če (med drugim) je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti odobritve BPP, ki pa ne sme posegati v namen BPP, kot ga opredeljuje prvi odstavek 1. člena ZBPP, namreč uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti (...). Prav upoštevanje načela enakopravnosti pa po drugi strani daje tudi pomembno oporo za vsebinsko presojo izpolnjevanja pogoja po 24. členu ZBPP: prosilec za BPP glede presoje o smiselnosti vložitve pravnega sredstva ne more biti v ugodnejšem položaju od oseb, ki pravno pomoč financirajo iz lastnih sredstev.

Navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih organ navede, izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled.

Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedenega zakonskega besedila brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, čeprav v omejenem obsegu (saj prej navedeno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP govori o „očitnem nesorazmerju“).

V primeru, če organ za BPP svojo odločitev opre na vsebinsko oceno zadeve (npr. na kvaliteto ponujenih dokazov ali na neskladnost zahtevka z ustaljeno sodno prakso) mora v obrazložitvi navesti tiste okoliščine iz zadeve, iz katerih že na prvi pogled (torej očitno) izhaja, da prosilec za BPP nima možnosti za uspeh. Takih kriterijev za presojo ustreznosti obrazložitve se v celoti drži tudi upravnosodna praksa (prim. npr. sodbe Upravnega sodišča RS II U 209/2011, II U 324/2011 in I U 924/2011).

V obravnavani zadevi gre za vprašanje razumnosti oziroma verjetnih izgledov za uspeh pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo. Vsebina oziroma obrazložitev te sodbe zato brez dvoma predstavlja „dejansko stanje stvari“ v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, tako da je toženka ravnala pravilno, ko je nanjo oprla svojo odločitev.

Ob tem je toženka tudi jasno in določno navedla, iz katerih razlogov šteje, da je pričakovanje prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Njena ugotovitev, da je bilo s prvostopenjsko sodbo na podlagi zanesljivih dokazov (izvedenskih mnenj) ugotovljeno in jasno obrazloženo, da neznatne poškodbe vozila ne kažejo na nastanek sil, ki bi lahko povzročile pravno priznano škodo, je v skladu z listinami v spisu, sodišče pa se strinja tudi z njegovo presojo, da iz takega dejanskega stanja stvari očitno izhaja, da prosilec za BPP nima take možnosti za uspeh s pritožbo, da bi bil izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP.

Ker je bil izpolnjen pravni standard očitnosti nesorazmerja med dejanskim stanjem stvari in pričakovanji prosilca, toženka po presoji sodišča ni ravnala nezakonito, ko se ni spuščala v vsebinsko oceno pritožbenih razlogov, ki jih želi uveljavljati tožnik. Tehtanje med razlogi sodbe in utemeljenostjo pritožbenih razlogov bi namreč že v izhodišču pomenilo, da razlogi za nerazumnost zadeve niso očitni.

Dostop do pravnega varstva na podlagi BPP je omogočen na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Zavrnitev odobritve BPP v skladu z določbami tega zakona torej sama po sebi ne pomeni protipravnega posega v tožnikovo pravico do vložitve pravnega sredstva, nadaljnjih razlogov s tem v zvezi pa tožnik ne navaja.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.