Jedro

Obdolženec je ravnal malomarno pri odkupu odpadnih surovin, ker se pri prevzemu ni prepričal, kje so dobili Romi prinešeno odpadno blago, čeravno je lahko sklepal, da takega blaga niso mogli dobiti drugje, kot da so ga ukradli.

Izrek

Pritožba obd. Ž.P. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora plačati stroške pritožbenega postopka, pri čemer se mu odmeri povprečnina na 10.000 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obd. Ž.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po II. odst. 176. čl. KZ RS in mu je bila po 52. čl. KZ SFRJ izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po II.

odst. 176. čl. KZ RS določena kazen dveh mesecev zapora z enoletno preizkusno dobo. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je obdolženec pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Nasprotno pritožbenim navedbam se obdolžencu ne očita, da je vedel, da so odpadne surovine, ki jih je od Romov kupil, bile ukradene, temveč, da bi glede na to, kakšne odpadne predmete so mu prinesli v prodajo, moral in mogel vedeti, da so bile te surovine ukradene. Tudi glede na to, da je bil električni kabel sežgan, žlebovi in cevi pa zvite, bi moral in mogel vedeti, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da so bile te surovine ukradene. Sicer pa kje naj Rom take predmete dobi zato, da jih bo prodal? Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine pravilno ugotovilo, da obdolžencu naklepnega ravnanja ni utemeljeno očitati in je za to dejanje tudi dejanskim okoliščinam in ugotovitvam pravilno pravno opredelilo.

Pritožba zato neutemeljeno navaja, da se obdolžencu očita naklepno ravnanje, pri čemer prezre tudi pravno presojo dejanja. Zato ni prav nobene potrebe po ugotavljanju ali je bilo storjeno kaznivo dejanje tatvine, s katerim je bilo odvzeto blago, ki je bilo predmet odkupa obdolženca. Pritožba neutemeljeno očita izpodbijani sodbi kršitev določb kazenskega postopka. Obdolženec se tudi ne more sklicevati na to, da je kot podjetnik prvič sklenil tako kupčijo, sploh pa tudi ne to, da ni mogel vedeti za kakšno blago gre, saj ima za tako delovanje potrebne osebne usposobljenosti, sicer ne bi imel dovoljenja za obratovanje. Od obdolženca se tudi ne zahteva, da bi moral ugotoviti izvor blaga, čeravno bi ob tem moral in mogel vedeti, kako Romi tako blago pridobivajo, kar vse je sodišče prve stopnje ocenilo in zaključke primerno obrazložilo. Sklicevanje na to, da tudi družbena podjetja posljujejo tako kot obdolženec, ne zmanjšuje obdolženčeve odgovornosti čeravno samo ravnanje prodajalcev te domneve ne potrjuje, ker bi sicer to blago prodali družbenemu podjetju. Od obdolženca se ne zahteva, da bi moral ravnati drugače, temveč le tako, da bi ob ponudbi in prevzemu vsaj vprašal glede na socialni položaj prodajalcev, od kje jim tako odpadno blago ob pregledu in prevzemu pa bi brez posebne sposobnosti lahko videl, da blago niso mogli dobiti drugače kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker obdolženec tako ni ravnal, se mu utemeljeno očita malomarno ravnanje in zato tudi krivdno. Dejansko stanje zato sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo. Kršen pa tudi ni bil kazenski zakon.

Dejanje je pravno pravilno opredeljeno, ugotovljena in obrazložena pa je tudi obdolženčeva kazenska odgovornost. Obdolžencu izrečena kazenska sankcija je primerna. Pritožba prezre, da je pogojna obsodba kazenska sankcija posebne vrste in ker predlaga spremembo izpodbijane sodbe, da bi se obdolžencu izrekla denarna kazen, je taka predlagana sprememba sodbe v obdolženčevo škodo.

Obdolžencu je torej z izrečeno pogojno obsodbo izrečena le sankcija opominjevalne narave. V pogojni obsodbi je določena primerna kazen, določena pa je tudi primerno dolga preizkusna doba.

Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca ocenilo kot neutemeljeno, jo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora plačati stroške pritožbenega postopka. Povprečnina je odmerjena glede na čas trajanja in zamotanost postopka, ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.