3. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1642/2001 z dne 19. 6. 2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 803/99 z dne 26. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bi v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve. Na podlagi pravnomočne kazenske sodbe je oškodovanec zoper njega vložil tožbo na plačilo odškodnine. Sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in pritožniku naložilo plačilo odškodnine, Višje sodišče pa je takšno sodbo potrdilo.

2.V ustavni pritožbi zoper navedeni sodni odločbi pritožnik zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. člena in 23. člena Ustave. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub drugačnim napotkom Višjega sodišča in v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika in nanj oprlo svojo odločitev. Sodbama očita samovoljnost in pristranskost. Meni, da odločitev sodišča ni z ničemer utemeljena, saj naj bi sodišče glede spornih vprašanj (vzročna zveza med razžalitvijo in dejstvom, da zaradi tega tožeča stranka ni mogla dobiti zaposlitve, hospitalizacija, višina pravične denarne odškodnine...) v celoti sledilo le navedbam tožeče stranke, ni pa zaslišalo nobene priče, zahtevalo listinskih dokazov ali postavilo izvedenca. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča, ko naj bi bila tožniku zaradi neupravičenega odvzema prostosti (ki po mnenju pritožnika pomeni bistveno hujšo kršitev) za negmotno škodo priznana nižja odškodnina, ter na sodbi Okrajnega in Višjega sodišča v Ljubljani, izdani v kazenski zadevi, v kateri naj sodišče ravnanja obdolženca, ki je stanovalcem stanovanjskega bloka poslal pismo, v katerem je trdil, da upravnik nezakonito pobira provizije od izvajalcev, sploh ne bi štelo za žalitev časti in dobrega imena, pritožnik opozarja tudi na drugačno sodno prakso. V obširni ustavni pritožbi pritožnik opisuje še okoliščine, v katerih naj bi prišlo do razžalitve ter razlaga pomen določb 199. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), ki naj bi ju sodišče uporabilo napačno. V vlogi z dne 30. 4. 2003 (po izteku pritožbenega roka) pritožnik dodatno navaja, da mu na podlagi izpodbijane sodne odločbe grozi izvršba s prodajo nepremičnine, kar bi pomenilo poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine v nasprotju z 33. členom Ustave in 1. členom Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP).

B.

3.Ustava v tretjem odstavku 160. člena določa, da o tem, ali Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom. Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v prvem odstavku 52. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je pritožbeni rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče prispele v zakonskem roku. Zato v tem primeru ni upoštevalo dopolnitve ustavne pritožbe z dne 30. 4. 2003.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal. Z večino navedb v ustavni pritožbi pritožnik oporeka pravilnosti dokazne ocene in uporabi materialnega prava, kar pa ne more biti predmet postopka pred Ustavnim sodiščem. Glede na svojo pristojnost se Ustavno sodišče tudi ni opredeljevalo do tistih navedb ustavnega pritožnika, s katerimi v ustavni pritožbi le razlaga svoje poglede na dejansko stanje v pravdni zadevi.

6.Pritožnik zmotno meni, da je v obravnavanem primeru sodišče ravnalo v nasprotju z 22. členom Ustave, ko je v dokaznem postopku zaslišalo samo tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je tudi v ponovljenem postopku storilo vse potrebno za zagotovitev kontradiktornosti postopka. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da pritožnik kljub temu, da mu je bilo vabilo na zaslišanje na naroku dne 26. 4. 2001 vročeno, na narok ni pristopil, zato je sodišče v skladu z ZPP odločilo, da zasliši samo eno stranko. S tem pritožniku pravica do izjave ni bila kršena. Pritožnik je namreč imel možnost, da se izjavi o dejstvih, pomembnih za odločbo, pa te možnosti ni izkoristil. Glede na navedeno pritožnik tudi očitka pristranskega odločanja zgolj z navedbo, da "je sodišče odločalo izrazito enostransko, na podlagi izpovedbe samo ene strani in brez dokazov" ne more utemeljiti.

Zgolj dejstvo, da odločitev sodišča ni takšna, kot bi po mnenju pritožnika morala biti, pa tudi ne zadostuje za sklep o kršitvi pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Pritožnik kršitev 22. člena Ustave, ki je v postopkih pred sodišči izraz pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, utemeljuje tudi z očitkom, da je sodišče odločalo samovoljno.

7.Vendar pritožnik napačno razume ustavnopravno relevantni standard samovoljne odločitve, ki v določenih primerih sicer lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. O samovoljnosti sodišča namreč govorimo takrat, kadar je odločitev sodišča že na prvi pogled očitno napačna. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišči sta svojo odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti in delni utemeljenosti odškodninskega zahtevka po višini oprli na razumne in logične pravne argumente, uveljavljene v pravni znanosti, zato jima ni mogoče očitati samovoljnosti in s tem kršitve 22. člena Ustave. Kolikor pa pritožnik s sklicevanjem na dve drugi sodni odločbi zatrjuje neobrazložen odstop od sodne prakse, pa mu je treba pojasniti, da so z vidika enakega obravnavanja v tej zadevi pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so v bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožnikovemu. S pavšalnim zatrjevanjem, da sta sodišči v obravnavanem primeru o višini odškodnine odločili drugače, kot sicer odločata o odškodninskih zahtevkih zaradi kršitve osebnostnih pravic in s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 172/93 (ki je ustavni pritožbi ni priložil), pa pritožnik kršitve 22. člena Ustave ni izkazal, saj je iz navedb v ustavni pritožbi razvidno, da gre v tej zadevi za drugačen dejanski in pravni položaj. Iz enakega razloga pritožnik zatrjevanega odstopa od sodne prakse tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na sodbo, izdano v kazenski zadevi.

8.Kršitve 22. člena Ustave pritožnik tudi ni izkazal z očitkom, da sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo dokazov s postavitvijo izvedenca, z zaslišanjem priče in z vpogledom v nekatere listinske dokaze. Pravdno sodišče je v dokaznem postopku vezano na dokazne predloge strank (prvi odstavek 7. člena ZPP), iz pritožnikovih navedb in iz izpodbijanih odločb pa ne izhaja, da bi bili navedeni dokazi v pravdnem postopku sploh predlagani. Katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči na podlagi t. i. proste presoje dokazov (8. člen ZPP), ta pa, kot je bilo že pojasnjeno, sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger