Jedro

Glede na to, da je tožnik utrpel le udarce in niti navajal ni, da bi se v zvezi s tem kaj zdravil, mu ne gre odškodnina za nevšečnosti tekom zdravljenja niti odškodnina za t. i. sekundarni strah. Ker pa je šlo za nenaden, agresiven napad, je upravičen do odškodnine za t. i. primaren strah, za katerega pa povsem zadostuje na 400,00 EUR odmerjena odškodnina.

Ob uradnem preizkusu materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku, ker mu je toženec pošiljal sms-je, dal v poštni nabiralnik dva članka, nabil na hišo sporočilo in zaradi prekinitve razmerja dosodilo 1.500,00 EUR odškodnine za strah, zmotno uporabilo materialno pravo – 179. člen OZ. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu lahko šla odškodnina zaradi posega v osebnostno pravico do integritete.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi prekinitve razmerja ni pravno priznana škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo v plačilo odškodnino za nematerialno škodo v znesku 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki, vendar toženec ni plačal takse za pritožbo, zato je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da se šteje njegova pritožba za umaknjeno. Sklep je pravnomočen. Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo le pritožbo tožnika.

3. Tožnik navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje glede strahu v zvezi z dogodkom decembra 2011, vendar pa zmotno uporabilo materialno pravo, ker mu ni dosodilo zahtevanih 500,00 ampak le 400,00 EUR. Enako velja za odškodnino za telesne bolečine. V zvezi z dogodkom v lokalu Sokol bar dne 30. 1. 2012 se ni le močno prestrašil, temveč je bil v smrtnem strahu, saj je bil prepričan, da ga je prišel toženec ubit. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu je dosodilo le 400,00 EUR. Sicer pa je ob pravilni uporabi materialnega prava že ne glede na zmotno ugotovitev dejanskega stanja upravičen do vseh 500,00 EUR odškodnine za strah iz tega dogodka. Tudi s tem, ko mu je v zvezi s poškodbami iz dogodka 30. 1. 2012 dosodilo le 900,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zahteva še 100,00 EUR. Pravilno je sodišče ugotovilo, da je toženec grožnje stopnjeval, zato je bil dalj časa oziroma vsaj do 28. 2. 2012 v smrtnem strahu za svoje življenje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko mu je za ta strah prisodilo zgolj 1.500,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za pretrpljen strah zaradi groženj bi bila 2.000,00 EUR. V zvezi z odškodnino za to, ker je prekinil komaj začeto razmerje z A. A., kar je poseg v osebnostne pravice in pravico do zasebnega in družinskega življenja, je sodišče „malo zmešalo stvari“ in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi ravnanj toženca ni trpel le strahu, temveč tudi druge posledice: ker je prekinil razmerje z A. A. je trpel duševne bolečine. Zaradi določenega škodnega dogodka običajno nastane več vrst nematerialne škode. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presodilo, da je škoda zaradi prekinitve razmerja že vključena v nematerialno škodo za strah, zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu ni dosodilo vseh zahtevanih 1.000,00 EUR.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril. Navaja, da so zdravniška potrdila sumljiva, da je tožnik šušmaril pri njegovem sosedu, da se je hvalil, da so ponaredili napotnico. Sprašuje se, na podlagi katerih dokazov tožniku pripada odškodnina. Opisuje, kaj naj bi se dogajalo med njim, A. A. in tožnikom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker toženec na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, sodišče prve stopnje skladno z določili 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni preizkušalo resničnosti tožbenih trditev o pravno relevantnih dejstvih (ni izvajalo in ocenjevalo dokazov) in izdalo zamudno sodbo. Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katerih tožnik temelji svoj tožbeni zahtevek, zato se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja torej niso upoštevne. Tudi vse navedbe odgovora na pritožbo merijo na izpodbijanje dejstvenega substrata sodbe. Oboje glede na nerelevantnost ne terja podrobnejšega odgovora višjega sodišča (360. člen ZPP). Če bi sodišče zmotno povzelo v tožbi navedena dejstva, bi lahko šlo za procesno kršitev.

7. Sama dejstva je prvo sodišče pravilno povzelo iz tožbenih trditev. To pa še ne pomeni, da mora v celoti slediti tožbenemu zahtevku. Presoja o primerni višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč stvar pravilne uporabe materialnega prava, in sicer 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede na tožbene trditve o poškodbah, ki jih je tožnik utrpel zaradi napada toženca v času med 25. 12. 2011 in 30. 12. 2011 v kompleksu ... v ... in 30. 1. 2012 v lokalu ... v ... ter o teži in trajanju telesnih bolečin, nevšečnostih tekom zdravljenja in stopnji in trajanju strahu zaradi teh dveh dogodkov, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pretehtalo je okoliščine, ki so vplivale na počutje tožnika (subjektivno merilo) ter odmerilo odškodnino v višini, kot jo sodišča odmerjajo v primerljivih primerih (objektivno merilo).

8. V prvem škodnem dogodku je tožnik po tožbenih trditvah prejel več udarcev v različne dele telesa. Običajno udarci ne povzročijo dolgotrajnih hudih bolečin in znano je, da bolečine večje intenzitete ljudje blažijo z jemanjem analgetikov. Tožnik trditev o jemanju protibolečinskih tablet in kakšnih posebnih okoliščinah ni podal. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno – skladno s 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, ko je iz naslova telesnih bolečin za ta dogodek tožniku priznalo 400,00 EUR odškodnine. Odškodnina v tej višini je primerno vpeta v odškodnine, ki se dosojajo za primerljivo škodo. Glede na to, da je tožnik utrpel le udarce in niti navajal ni, da bi se v zvezi s tem kaj zdravil, mu ne gre odškodnina za nevšečnosti tekom zdravljenja niti odškodnina za t. i. sekundarni strah. Ker pa je šlo za nenaden, agresiven napad, je upravičen do odškodnine za t. i. primaren strah, za katerega pa povsem zadostuje na 400,00 EUR odmerjena odškodnina. Skupaj je bilo tožniku za prvi škodni dogodek dosojenih 800,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot ena povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS, kar je glede na primerljive primere zadostna denarna satisfakcija.(1)

9. V drugem škodnem dogodku je tožnik v posledici toženčevih udarcev utrpel predrtje levega bobniča in več udarnin po nogah. Te poškodbe so terjale več obiskov splošnega zdravnika in specialista, tožnik je navedel, da tri. Poškodba slušnega organa in odrgnine imajo redoma za posledico nekaj dni bolečin, ki pa niso zelo hude intenzitete, ter neprijetno šumenje v sluhovodu. Za tako stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti na 900,00 EUR odmerjena odškodnina tudi po oceni višjega sodišča zadostuje. Tudi drugi škodni dogodek je bil za tožnika nenaden in agresiven napad, ki je rezultiral v intenzivnem primarnem strahu. V tožbi ni nobenih trditev, ki bi kazale na preživljanje intenzivnega in dalj časa trajajočega strahu za izid zdravljenja v zvezi z zadobljeno poškodbo, zato ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku odškodnina za t. i. sekundarni strah ne gre. Za strah je namreč mogoče odmeriti denarno odškodnino le, če je bil strah intenziven in je trajal dalj časa, če je bil intenziven strah kratkotrajen pa, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Iz tožbenih trditev, ki jih pravilno povzema prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je tožnik utrpel kratkotrajen intenziven strah ob napadu, ki mu je povzročil daljšo zaskrbljenost. Zaskrbljenost ni podlaga za dosojo odškodnine, pač pa je zaradi zaskrbljenosti porušeno duševno ravnovesje oškodovanca. Tožnik je zato tudi za drugi škodni dogodek upravičen le do odškodnine za primarni strah, za kar zadostuje 400,00 EUR. Skupaj je sodišče tožniku za drugi škodni dogodek odmerilo 1.300,00 EUR odškodnine. To pa predstavlja približno 1,3 neto povprečne plače v RS. Odškodnina v tej višini ustreza pravnemu standardu primerne odškodnine za lahke primere.

10. Ob uradnem preizkusu materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku, ker mu je toženec pošiljal sms-je, dal v poštni nabiralnik dva članka, nabil na hišo sporočilo in zaradi prekinitve razmerja dosodilo 1.500,00 EUR odškodnine za strah, zmotno uporabilo materialno pravo – 179. člen OZ. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki jo spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegetativni znaki in spremembe. Sodna praksa loči med t. i. primarnim strahom, to je strah oškodovanca ob samem škodnem dogodku, in sekundarnim strahom, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. V tožbi ni trditev, ki bi lahko utemeljevale, da je tožnik ob prejemu telefonskih in drugih sporočil toženca doživel tako reakcijo, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot pravno priznan strah. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu lahko šla odškodnina zaradi posega v osebnostno pravico do integritete. Zaradi materialnopravno zmotnega naziranja prvo sodišče ni ugotavljalo, ali je do tega posega prišlo. Pritožbeno sodišče pripominja, da samo sicer ocenjuje, da vsi v tožbi navedeni zapisi objektivno ne predstavljajo groženj z napadom na telo in življenje tožnika, niti ne gre za objektivno žaljive zapise (npr. zapis: „... še ... vprašaj, kako je A. iz gmajne kupila ... z globoko odprtim dekoltejem he he he“ ter sporočilo z navedbami, da je seks s prijateljevo punco vprašanje časti in etičnega kodeksa, da med moškimi vlada soglasje in hierarhija, da je seks s punco prijatelja nečasten in nož v hrbet, da je laž med prijatelji nedopustna, da prijateljeve punce ne osvajamo in z njo nikoli ne seksamo, …). Ker pa lahko pritožbeno sodišče obravnava le tožnikovo pritožbo, saj se toženčeva šteje za umaknjeno, ne more odločiti v tožnikovo škodo (359. člen ZPP), zato ne more dosoditi manj kot 1.500,00 EUR odškodnine zaradi groženj v poslanih sms sporočilih, dveh člankov v tožnikovem nabiralniku in na hišo tožnika pribitem zapisu. Za poseg v osebnostne pravice tožnika, ki ga je vsebinsko ugotovilo prvostopenjsko sodišče, a zmotno presodilo, da gre za odškodnino za strah, odškodnina 1.500,00 EUR predstavlja več kot ustrezno satisfakcijo.

11. Iz tožbenih trditev sledi, da se je tožnik sam odločil, da bo prekinil komaj začeto razmerje z A. A., zato ni vzročne zveze, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost toženca. Sicer pa odškodnina za duševne bolečine zaradi prekinitve razmerja ni pravno priznana škoda.

12. Po obrazloženem v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Dosoja odškodnine za škodna dogodka, v katerih je toženec fizično napadel tožnika, je materialnopravno pravilna, v dosojo 1.500,00 EUR odškodnine za strah pa višje sodišče zaradi prepovedi reformacije in peius ne sme poseči. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, tožnik pa nosi svoje stroške sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. zadeve iz baze NEGM II Ips 138/2000, II Ips 161/2008, II Dor 302/2010