Jedro

Med strankama je sporno, ali bi morala tožena stranka vlogo izvajalke storitev pravne pomoči obravnavati kot nepopolno vlogo in tožnico v smislu 67. člena ZUP pozvati k njeni dopolnitvi. Sodna praksa, izražena tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 145/2007 z dne 1. 3. 2007, je glede tega zavzela jasno stališče. Dokazno breme pri uveljavljanju priglašenih stroškov je na strani tožnice, ki je bila dolžna predložiti napotnico s stroškovnikom in z vsemi prilogami, česar ni v celoti izpolnila. Zato ji tožena stranka utemeljeno ni priznala stroškov za odvetniške storitve, ki niso bile listinsko dokumentirane. Drži pa, da tar. št. 3 Odvetniške tarife (2003) v točki b določa, da se tarifa za sklenitev poravnave na naroku v pravdnem postopku zviša za 100 % (tar. št. 18). Tega tožena stranka ni upoštevala, niti se o tem predlogu tožnice ni izjasnila, čeprav je za slednje že ob vrnitvi napotnice imela vsa dokazila, to je zapisnik glavne obravnave, na katerem je bila zapisana tudi sodna poravnava.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 333/2007 z dne 1.12. 2009 se v delu, v katerem je bil zavrnjen višji zahtevek, odpravi in v omenjenem obsegu vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici na 350 EUR odmerjene stroške upravnega spora, po poteku 15 dnevnega paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru sklenilo, da odvetnici – tožnici za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe naslovnega sodišča, opr. št. Bpp 333/2007 z dne 6. 6. 2007 odmeri nagrado in stroške v višini 616,00 EUR. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da se navedeni znesek izplača iz proračunskih sredstev sodišča. V obrazložitvi pojasnjuje, da je naslovno sodišče z odločbo z dne 6. 6. 2009 prosilki A.A. odobrilo brezplačno pravno pomoč v obliki zastopanja, sestave vlog in kot oprostitev plačila stroškov postopka v pravdnem postopku opr. št. I P 3870/2005 Okrožnega sodišča v Ljubljani, od 1. 6. 2007 pa do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji. Za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči pa je bila določena odvetnica B.B. Dne 30. 11. 2009 je odvetnica strokovni službi za brezplačno pravno pomoč naslovnega sodišča vrnila napotnico in predložila stroškovnik za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 30. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo in 23/2008, v nadaljevanju ZBPP). Ugotavlja, da je izvajalka brezplačne pravne pomoči v skladu s 5. odstavkom 40. člena ZBPP napotnico sodišču vrnila v roku 8 dni po opravljeni storitvi.

V nadaljevanju se sklicuje na 41. člen Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list RS št. 67/ 2008 v nadaljevanju ZOdvT) in pri tem ugotavlja, da se je postopek, v katerem je odobrena brezplačna pravna pomoč začel pred uveljavitvijo omenjenega zakona. Zato se stroški in izdatki odmerijo po Odvetniški tarifi (Ur.list RS. št. 67/2003), ki je veljala pred uveljavitvijo ZOdvT. V nadaljevanju podrobneje pojasnjuje, da se priznajo odvetnici stroški v višini 616,00 EUR, od tega 513,38 EUR po Odvetniški tarifi in 102,68 EUR za DDV. V presežnem delu sodišče priglašenim stroškom ni ugodilo. Glede posveta s stranko pred obravnavo zato, ker tega odvetniška tarifa ne predvideva, kot samostojno storitev, glede ostalih prijavljenih stroškov pa odvetnica ni predložila dokazil. Zato teh stroškov ni mogoče priznati. Dokazno breme pri uveljavljanju priglašenih stroškov je namreč na strani odvetnice, ki je službi za brezplačno pravno pomoč dolžna predložiti napotnico s stroškovnikom in z vsemi prilogami, ki so potrebne za presojo in priznanje v stroškovniku navedenih stroškov.

Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke v zavrnilnem delu ne strinja. Ugotavlja, da je po zaključku glavne obravnave, ki se je končala s sodno poravnavo dne 26. 11. 2009 toženi stranki dne 27. 11. 2009 vrnila službi za brezplačno pravno pomoč napotnico s priloženim stroškovnikom in zapisnikom z zadnje glavne obravnave. Kljub temu, da je ravnala po odločbi tožene stranke, pa je dne 4. 12. 2009 prejela sklep, s katerim ji je bila odmerjena nagrada zgolj za zadnji narok, pa še to premalo. Po veljavni Odvetniški tarifi št. 3 v zvezi s točko b v zvezi z 18. točko Tarife je od vrednosti spornega predmeta do 45.902,00 EUR število točk 900. Ker je bila sklenjena poravnava na naroku, je ta vrednost zvišana še za 100 %, kar znese 1.800 točk, priznanih pa je bilo samo 900. Ko je tožnica prejela sklep z dne 4. 12. 2009 je hotela spor rešiti na miren način. Zato je tako poslala še vse druge listine v zvezi z opravljenimi dejanji BPP v tem postopku ter predlagala dopolnitev sklepa. Dne 14. 12. 2009 je prejela dopis, s katerim jo sodišče obvešča, da je bilo o priloženih stroških v celoti odločeno s sklepom z dne 1. 12. 2009. Tožnica v nadaljevanju podrobneje opisuje, katere storitve je v postopku opravila. Gre za 5.085 točk oziroma skupaj vseh stroškov 3.069,94 EUR. Meni, da je bilo delo opravljeno, zato je tudi upravičena do celotnega plačila. V kolikor pa bi tožena stranka menila, da je vloga nepopolna, jo je bila dolžna tožnico pozvati na dopolnitev v skladu z določbo 67. člena ZUP. Šele v primeru, če vloga ne bi bila ustrezno dopolnjena, bi lahko tožena stranka ravnala tako kot je. Tožnica zato, glede na navedeno, sodišču predlaga, da izpodbijani sklep dopolni tako, da tožnici poleg prisojene nagrade v višini 616,00 EUR prizna še nagrado v znesku 2.453,88 EUR z obrestmi od 1. 12. 2009 dalje do plačila ter ji povrne stroške v znesku 309,90 EUR skupaj s pripadki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ravnala v skladu z zakonom. Predlaga, da se tožba tožnice kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je pri tem relevantna odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. X Ips 145/2007 z dne 1. 3. 2007, kjer se je sodišče izreklo, da stroškov, ki so nastali izven obsega napotnice in stroškov, za katere tožnik ni predložil dokazil o prijavljenih odvetniških storitvah, ni mogoče priznati. Pri tem je zastopalo stališče, da odvetnika ni potrebno pozivati k popravi oziroma dopolnitvi predložene napotnice v smislu 67. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP, saj mora napotnica vsebovati tudi priloge, da bi bila popolna v smislu 4. odstavka 40. člena ZBPP. Dokazno breme pri uveljavljanju priglašenih stroškov je tako na strani odvetnika, ki je službi za brezplačno pravno pomoč dolžan predložiti napotnic s stroškovnikom in z vsemi prilogami, ki so potrebne za presojo in priznanje v stroškovniku navedenih stroškov. Tožeča stranka je šele po prejemu izpodbijanega sklepa toženi stranki posredovala dokazila o opravljenih storitvah ter pri tem zahtevala ponovno odločanje o priglašenih stroških. Pri izpodbijani odločitvi ni šlo za pomanjkljivosti v smislu 220. člena ZUP ali v smislu 223. člena ZUP. Zato tožena stranka ni imela podlage za ponovno odločanje v zvezi s to vlogo. Glede na to, da bi tožeča stranka morala predložiti vsa dokazila hkrati z napotnico, v vsakem primeru pa v roku 8 dni po opravljeni storitvi v smislu 5. odstavka 40. člena ZBPP, pa so bila dokazila predložena tudi prepozno.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba namreč med strankama niso sporna.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bila tožnica na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Kopru določena za izvajalko brezplačne pravne pomoči A.A. iz C. Tudi ni sporno, da je v skladu z določili ZBPP po opravljenem izvajanju odobrene brezplačne pravne pomoči tožnica toženi stranki v roku predložila napotnico s stroškovnikom ter zapisnikom zadnje glavne obravnave z dne 26. 11. 2009. Ne pa tudi ostalih listin, ki bi dokazovali, da so bile vse storitve, opredeljene v stroškovniku, tudi dejansko izvedene. Med strankama tako ostaja sporno, ali bi morala tožena stranka ravnati z njeno vlogo kot nepopolno in jo v smislu 67. člena ZUP pozvati na dopolnitev, ali pa ji slednjega ne bi bilo potrebno storiti. V danem primeru drži, da je sodna praksa izražena tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 145/2007 z dne 1. 3. 2007 do slednjega vprašanja zavzela jasno stališče. Dokazno breme pri uveljavljanju priglašenih stroškov je na strani tožnice, ki je bila dolžna predložiti napotnico s stroškovnikom in z vsemi prilogami, česar pa ni v celoti izpolnila. Zato so bile tudi po presoji tega sodišča pravilno uporabljene citirane določbe ZBPP, ko tožena stranka tožnici ni priznala stroškov za odvetniške storitve, ki niso bile listinsko dokumentirane. Drži pa, da tarifna številka 3 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003) določa v točki b, da se tarifa za sklenitev poravnave na naroku v pravdnem postopku zviša za 100 % (tarifa št. 18). Tega tožena stranka ni upoštevala, niti se o tem predlogu tožnice ni izjasnila, čeprav je za slednje že ob vrnitvi napotnice imela vsa dokazila, to je zapisnik iz glavne obravnave z dne 26. 11. 2009, na katerem je bila zapisana tudi sodna poravnava. Ugovor tožnice je zato v tem delu utemeljen. Sodišče je zato tisti del sklepa tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen višji zahtevek tožnice (torej tisti, ki presega znesek 616,06 EUR) odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, da ponovno odloči o utemeljenosti nadaljnjih 900 točk iz naslova sklenjene poravnave na naroku z dne 26. 11. 2009. Glede na navedeno je sodišče tožbi, na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1.