Jedro

Dokazni standard pri vsebinskih odločitvah v pravdnem postopku je prepričanje in ne verjetnost. Ko gre za identično dejansko stanje, pravdno sodišče ni vezano na kazensko oprostilno sodbo.

Izrek

1.) Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: »Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2005 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 282,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.«

2.) Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 166,92 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2005 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati tožencu pravdne stroške v znesku 709,47 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev plačane sodne takse za pritožbo. Navaja, da je voznica T. R. pred očmi toženca, v izogib trčenju z njegovim vozilom, zavila na nasprotni vozni pas ter da je toženec takrat dobro vedel, da vozni pas, na katerega je zavila voznica, ni prost, saj je po njem vozil R. S., ki ga je toženec prehiteval, in da je bilo zato trčenje vozil T. R. in R. S. neizogibno. Opozarja na izpovedbi prič, da je bilo trčenje glasno. Meni, da tožencu ne more koristiti zagovor, da je imel takrat v avtomobilu glasno glasbo ter da ni gledal v ogledalo. Tožencu očita, da bi glede na prometno situacijo, ki jo je povzročil s svojim neprevidnim prehitevanjem, moral vedeti oziroma sklepati, da bo verjetno prišlo do trčenja preostalih dveh udeležencev, zato bi moral svoje vozilo ustaviti in se prepričati, če je z udeležencema vse v redu. Ocenjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izgubil zavarovalnih pravic, napačen. Meni, da je njen regresni zahtevek proti tožencu utemeljen.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Tožbeni zahtevek temelji na določilih 3. člena tožničinih Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (v nadaljevanju Pogoji - priloga A/27), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med tožnico kot zavarovalnico in tožencem kot zavarovancem, in na smiselno enakih določilih 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami – v nadaljevanju ZOZP). Tožnica tožencu očita, da je kot voznik po prometni nesreči dne 24.8.2004, za katero ni bilo sporno, da jo je povzročil, zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, kar ima v skladu s 7. točko 1. odstavka 3. člena Pogojev za posledico izgubo pravic iz zavarovanja. Zato tožnica od toženca v skladu s 3. odstavkom 3. člena Pogojev oziroma 2. in 3. odstavkom 7. člena ZOZP terja delno povračilo oškodovancema omenjene prometne nesreče izplačanega zneska odškodnine za materialno in nematerialno škodo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija oziroma se na njih celo sklicuje, izhaja, da je toženec neprevidno prehiteval vozilo oškodovanca R. S. v levem nepreglednem ovinku in da je še v času vožnje po levem voznem pasu zagotovo opazil vozilo oškodovanke T. R., ki se je tožencu, v izogib trčenju z njim, umikalo na njej nasprotni vozni pas, po katerem je vozil oškodovanec R. S..

V obravnavani pravdni zadevi ni bilo sporno, da je toženec zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, pač pa je bilo sporno, ali je toženec takrat sploh vedel, da je povzročil prometno nesrečo, oziroma ali bi se kot povprečen voznik tega moral in mogel zavedati. Dokazno breme, da toženec ni kriv za očitano mu kršitev zavarovalne pogodbe, pa je na njemu kot zavarovancu, kar je izrecno navedeno v 1. točki 2. odstavka 3. člena Pogojev (glej tudi 212. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec za razbremenitev svoje odgovornosti navajal le, da je bil v kazenskem postopku, ki je tekel v zvezi z obravnavano prometno nesrečo, pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami - KZ), ker ni mogel vedeti, da je do nezgode prišlo, ter v zvezi s tem predlagal vpogled v sodbo kazenskega sodišča in svoje zaslišanje. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP), zato mora v primeru oprostilne kazenske sodbe pravdno sodišče dejstva, ki so relevantna za odločitev, ugotoviti samo. Civilna odgovornost je namreč širša od kazenske. Pravdno sodišče torej, čeprav gre za identično dejansko stanje, ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. Razen omenjene sodbe in svojega zaslišanja, pa toženec ni predlagal nobenega drugega dokaza (niti na primer izvedenca cestno prometne stroke), s katerim bi lahko dokazal svoje trditve, da ni mogel vedeti, da je do prometne nesreče prišlo. Toženec pa je sicer izpovedal, da zaradi klančka navzdol in zaradi ovinka ni mogel videti, da je do nesreče prišlo, ter da tudi slišal ni nič, saj je imel takrat v avtomobilu prižgan radio.

Upoštevaje navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izgubil pravic iz zavarovanja, ker se mu je uspelo razbremeniti svoje odgovornosti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo dokazni standard verjetnosti, saj je pri vsebinskih odločitvah v pravdnem postopku potrebno uporabiti dokazni standard prepričanja, o katerem govorimo, ko o resničnosti določenega pravnorelevantnega dejstva ne dvomi noben razumen oziroma izkušen človek (Lojze Ude: Civilno procesno pravo, 2002, str. 116 in 117). Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo že obrazloženo, v materialnem predpisu (Pogojih) določeno pravilo o dokaznem bremenu razbremenitve odgovornosti, saj je tožencu v prid štelo izpovedbi obeh oškodovancev, ki sta zgolj dopuščala možnost, da toženec nesreče ni videl. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da bi se, glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je toženec videl vozilo oškodovanke T. R., ki se je, zaradi njegovega neprevidnega prehitevanja oškodovanca R. S., da bi se izognila trku s tožencem, umikala na vozni pas, po katerem je vozil oškodovanec R. S., toženec kot povprečen voznik moral in mogel zavedati, da bo prišlo do trka oziroma da je velika verjetnost trka vozil oškodovanke T. R. in oškodovanca R. S. ter s tem nastanka škode. Zgolj njegova izpovedba, da ni nič videl in slišal, ga po presoji pritožbenega sodišča še ne razbremenjuje obveznosti po zavarovalni pogodbi. Toženec namreč ni ravnal s skrbnostjo, ki se jo utemeljeno pričakuje od povprečnega udeleženca v prometu. Ob opisani prometni situaciji, ki jo je povzročil, bi se moral, tudi če nesreče res ni videl in (zaradi radia) slišal, prepričati, če med preostalima udeležencema ni prišlo do trčenja, ki je bilo predvidljivo. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu, določeno v 1. točki 2. odstavka 3. člena Pogojev, po presoji pritožbenega sodišča tako ne izhaja, da bi toženec uspel dokazati, da ni kriv za to, da je zapustil kraj prometne nesreče, ki jo je povzročil s svojim neprevidnim prehitevanjem, ne da bi dal svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Zato je v skladu s 7. točko 1. odstavka 3. člena Pogojev izgubil pravice iz zavarovanja, kar ima za posledico utemeljenost tožničinega regresnega zahtevka (3. odstavek 3. člena Pogojev in 2. odstavek 7. člena ZOZP).

Glede na navedeno in ker toženec višini tožbenega zahtevka ni ugovarjal (to je izrecno navedel na naroku dne 13.1.2009 in na naroku dne 10.2.2009), ta pa je v skladu z omejitvijo iz 6. odstavka 7. člena ZOZP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 4. in 5. alineo 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2005 dalje do plačila.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo vse priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer plačano sodno takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 166,92 EUR ter že odmerjene pričnine v skupnem znesku 115,50 EUR, kar skupaj znaša 282,42 EUR, ki ji jih je toženec dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), in sicer do zahtevane povrnitve plačane sodne takse za pritožbo v znesku 166,92 EUR, ki ji jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni. Ker tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji pritožbeno sodišče le-teh ni dosodilo (1. odstavek 2. člena ZPP).