Jedro

Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt (2. člen ZUS-1), saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj poimenskega kroga oseb, med katerimi je tudi tožnik.

Za ugotovitev nezakonitosti Zaključnih ugotovitev v konkretnem primeru zadostuje že ugotovitev procesne kršitve, ki sama zase pomeni kršitev procesnih jamstev, zagotovljenih v okviru procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, kamor sodi tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi. Tožniku v konkretnem primeru ta pravica ni bila dana, kar med strankama niti ni sporno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi Zaključne ugotovitve o konkretnem primeru o sumu koruptivnega ravnanja članov nadzornega sveta A. d.d. pri sklenitvi pogodbe s kadrovsko agencijo B. št. ... z dne 27. 2. 2014 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Izpodbijani akt, Zaključne ugotovitve o konkretnem primeru o sumu koruptivnega ravnanja članov nadzornega sveta A. d.d. pri sklenitvi pogodbe s kadrovsko agencijo B., št. ... z dne 27. 2. 2014 (v nadaljevanju Zaključne ugotovitve), je Komisija za preprečevanje korupcije, sedaj tožena stranka, sprejela 27. 2. 2014. Istočasno je še odločila, da se zaključne ugotovitve pošlje v vednost Nadzornemu svetu A. d.d., s priporočilom, da sprejme ustrezne ukrepe, ki bodo v bodoče onemogočali netransparentno delovanje nadzornega sveta banke. Ker je A. d.d., sodelovanje s B. že prekinila, nadaljnje aktivnosti komisije glede na njene pristojnosti niso smotrne (niti možne), zato se s tem postopek na komisiji zaključi. 2. V izpodbijanem aktu pod točko A tožena stranka navaja, da je postopek v obravnavani sporni zadevi začela na lastno pobudo v zvezi s poročanjem medijev glede sklepanja domnevno škodljivih svetovalnih pogodb ter višine sredstev, ki jih A. d.d., kot banka v državni lasti temu namenja, še zlasti na podlagi izpostavljenega medijskega prispevka, ki je bil objavljen na spletni strani časnika X., ki mu je bil priložen tudi zapisnik seje nadzornega sveta A. d.d., z dne 14. 9. 2012 .

3. Pod točko B opisuje potek ugotovitvenega postopka ter povzema relevantno pravo in sicer določila 24. člena Statuta A. d.d., 4. in 8. člena Poslovnika o delu komisije za prejemke in imenovanja Nadzornega sveta A. d.d., ter 4., 5. 6., 7., 8. in 9. člena Sklepa o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 62/11). Citira tudi določila 1.točke in 3.točke 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintKP, Uradni list RS, št. 69/2011).

4. V nadaljevanju obrazložitve pod točko B tožena stranka strukturirano v alinejah od 1. do 21. alineje izpostavlja ključna dejstva, ki jih je ugotovila na podlagi podatkov v pridobljeni dokumentaciji A. d.d., in C. ter iz navedb oseb, s katerimi je opravila razgovor: to so predsednik uprave A.A. ter člana Nadzornega sveta B.B. in C.C. Vpogledala je tudi spletno stran agencije B. (v nadaljevanju B.).

5. V obrazložitvi pod točko C tožena stranka ocenjuje ugotovljena dejstva ter okoliščine z vidika določb ZIntPK in med drugim navaja (na str. 13/15), kot sledi: „Komisija meni, da so vse osebe, ki so bile v času odločanja o najemu kadrovske agencije B. člani nadzornega sveta A. d.d.,: ... kršili temeljna pravila o skrbnosti članov nadzornega sveta, ki jih predpisuje Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 62/11 z dne 5. 8. 2011 z veljavnostjo od 6. 8. 2011). Kot že navedeno, bi člani nadzornega sveta morali biti seznanjeni tako s pristojnostmi nadzornega sveta kot pristojnostmi posameznih komisij znotraj njega, na to pa bi jih morala opozoriti tudi njihova odvetnica. Odgovorne osebe znotraj A. d.d., so po mnenju komisije opustile dolžno skrbno in gospodarno ravnanje pri plačilu računov izvedenih svetovalnih storitev brez priloženih specifikacij (niti jih niso zahtevale) ter dolžnost izvedbe pravnega pregleda prejete ponudbe B. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da sta Uprava A. d.d., in nadzorni svet A. d.d., imela tudi možnost prekiniti pogodbeno sodelovanje s kadrovsko agencijo B.“.

6. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A7), sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da razsodi, kot sledi: „Ugotovi se, da je tožena stranka Republika Slovenija, Komisija za preprečevanje korupcije z zaključnimi ugotovitvami o konkretnem primeru suma koruptivnega ravnanja članov Nadzornega sveta A. d.d., pri sklenitvi pogodbe s kadrovsko agencijo B. v delu, ki se nanaša na tožnika, nezakonito posegla v tožnikove pravice po 22. in 25. členu Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe, odtlej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

7. Tožnik navaja, da s tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev, da je tožena stranka v okviru izdanih Zaključnih ugotovitev, torej s svojim posamičnim aktom, zoper katerega je uperjena tožba, nezakonito posegla v tožnikove pravice po 22. in 25. členu Ustave, češ da je bil tožnik v obdobju med 27. 6. 2012 in 11. 6. 2013 član Nadzornega sveta A. d.d., in se je šele 1. 4. 2014 mogel seznaniti z vsebino izpodbijanih Zaključnih ugotovitev, ko so bile le-te javno objavljene na spletni strani časnika X. Tožnik izpostavlja, da je v izpodbijanih Zaključnih ugotovitvah, skupaj z ostalimi člani Nadzornega sveta A. d.d., naveden z imenom in priimkom kot oseba, ki je kršila temeljna pravila o skrbnosti članov nadzornega sveta. Ker gre pri izpodbijanem aktu za posamični akt, izdan na podlagi določil ZIntPK in 1. odstavka 51. člena Poslovnika tožene stranke, ki nima pravne narave akta iz 2. člena ZUS-1, ampak ima pravno naravo posamičnega akta državnega organa, s katerimi se lahko posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, tožnik poudarja, da nima na razpolago nobenega drugega sodnega varstva, razen s tožbo v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, češ da v pravdnem postopku tožnik ne bi mogel doseči učinkovitega pravnega sredstva. Zato predmetno tožbo utemeljuje na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Ker mu tožena stranka pred javno objavo izpodbijanega akta ni omogočila, da se z njim seznani in da se izjasni o spornih Zaključnih ugotovitvah, ji tožnik očita, da je ravnala nezakonito v nasprotju z določilom 7. odstavka 13. člena ZIntPK in s takšnim postopanjem posegla v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, češ da mu je obe navedeni ustavni pravici nezakonito odvzela s tem, ko mu je javno pripisala, da je kot član Nadzornega sveta A. d.d., v zvezi z obravnavanim primerom kršil temeljna pravila o skrbnosti članov nadzornega sveta v kontekstu ugotovljenega suma koruptivnega ravnanja, pri čemer mu je bila odvzeta možnost, da bi podal svoje stališče o ugotovitvah tožene stranke, ki bi bilo nato javno objavljeno skupaj z izpodbijanimi Zaključnimi ugotovitvami. Ker imajo tovrstne ugotovitve, ki zadevajo sum koruptivnosti za posameznika zelo hude posledice, je zato nujno, da državni organ, kot je tožena stranka, vodi pošten postopek ugotavljanja dejstev in v celoti upošteva predpisana pravila postopka. Vendar v obravnavanem primeru tožena stranka tega ni storila, zato tožnik meni, da je skupaj z drugimi tedanjimi člani Nadzornega sveta javno stigmatiziran kot kršitelj temeljnih pravil o skrbnosti članov nadzornega sveta v kontekstu korupcije. Ob tem posebej izpostavlja dejstvo, da tožena stranka v izpodbijanih Zaključnih ugotovitvah ni navedla, katerega od temeljnih načel skrbnosti naj bi tožnik sploh kršil, saj ni navedeno, ali naj bi bila cena storitev B. previsoka ali pa, da B. ni bil primerno kvalificiran za podajanje kadrovskih storitev. Za takšni ugotovitvi tožena stranka tudi sicer ni imela podlage. Že iz Poročila predsednice revizijske komisije nadzornega sveta A. d.d., D.D. (tožbena priloga A3) izhaja, da je višina plačila za storitve B. lahko na videz visoka, vendar vsa poizvedovanja kažejo, da se nahaja znotraj tržnega razpona. Že iz vpogleda spletne strani B. je razvidno, da gre za eno največjih svetovnih kadrovskih agencij z 80 podružnicami in 3.400 zaposlenimi po vsem svetu, zato bi bil neprimeren in v nasprotju z realnim stanjem tudi očitek o neprimerni kvalificiranosti B. Tožnik bi svoje odgovore v zvezi s ključnimi navedbami v izpodbijanih Zaključnih ugotovitvah, ki jih označuje kot zmotne in pavšalne, podal že v postopku, v kolikor mu ne bi bila odvzeta pravica do seznanitve in izjasnitve zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke, s čimer je bila kršena tudi njegova pravica do pravnega sredstva, še zlasti ob odsotnosti argumentacije v zvezi z navedbo konkretnega pravila skrbnega ravnanja, ki naj bi ga tožnik prekršil. Zato gre po njegovem mnenju tudi za kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, češ da so izpodbijane Zaključne ugotovitve tožene stranke, ki zadevajo tožnika kot člana Nadzornega sveta A. d.d. in njegovo vlogo v obravnavanem primeru, neargumentirane in arbitrarne.

8. V nadaljevanju tožbe podaja svoje odgovore na ugotovitve tožene stranke, češ da bi jih sicer tožnik podal že med postopkom pred toženo stranko, v kolikor mu te pravice ne bi odvzela. Zato tožnik v tožbi podrobneje opisuje tedanje stanje in okoliščine, ki so sledile nepreklicnemu odstopu takratnega predsednika uprave E.E. z dne 20. 12. 2011 in zamenjavi nadzornega sveta 27. 6. 2012, zlasti v luči tedaj bližajočega se skorajšnjega zaključka roka za predložitev plana prestrukturiranja A. d.d., ki ga je morala Slovenija poslati Evropski Komisiji v okviru postopkov odobritve državne pomoči do 2. 1. 2013. Tedanji splošni akti A. d.d. niso določali kakršnihkoli kriterijev za izbiro take profesionalne svetovalne institucije, niti postopkov za njeno izbiro in tudi ne načina plačila, kar je nenazadnje razvidno iz samih izpodbijanih Zaključnih ugotovitev. V opisanih okoliščinah se je izoblikovala odločitev o izdaji soglasja nadzornega sveta za iskanje kadrov za upravo A. d.d. s pomočjo omenjene kadrovske agencije v časovni stiski, ki bi jo postopek javnega razpisa le še zaostril, saj bi dodatno skrajšal potreben čas za iskanje ustreznih kadrov v mednarodnem okolju. Prav slednje je bilo potrebno glede na opozorilo o obstoju nevarnosti sistemske korupcije s strani same tožene stranke članom nadzornega sveta, ki so ga prejeli na 36. redni seji Nadzornega sveta 2. 8. 2012. Vnaprejšnje soglasje nadzornega sveta naj ne bi imelo nobene pravne posledice za A. d.d., če se uprava A. d.d., ne bi odločila za podpis pogodbe. Tudi sicer je nadzorni svet dostikrat dal soglasje za posamezne zadeve vnaprej, še zlasti, če se je s tem preprečila nepopravljiva škoda za A. d.d., kar naj bi veljalo tudi v primeru neimenovanja uprave A. d.d. V tej zvezi izpostavlja 2. odstavek 3. člena Poslovnika o delu nadzornega sveta A. d.d., po katerem odloča o takšnem soglasju nadzorni svet praviloma vnaprej. Glede samega besedila omenjenega sklepa nadzornega sveta o soglasju k imenovanju B. z dne 14. 9. 2012 in drugih sklepov v zvezi z izbiranjem in imenovanjem članov uprave pa tožnik poudarja, da so jih pregledali tako zunanji odvetniki, kakor tudi pravna služba A. d.d., vendar ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti ali nejasnosti, kar bi sicer nadzorni svet A. d.d. upošteval. Z imenovanjem B. se je končala dotedanja praksa političnega kadrovanja uprav A. d.d., ki je vodila k nestrokovnemu vodenju A. d.d. ter slabim posojilom v preteklosti. Tožnik kot neresnično označuje navedbo v izpodbijanih Zaključnih ugotovitvah, da so bili antidatirani dokumenti B., pripravljeni za nadzorni svet. Navedbe, da je B. opravljala storitve pred podpisom pogodbe z A. d.d., tožnik označuje za posledico nepoznavanja običajnega delovanja svetovalcev v poslovnem svetu, kar tudi zagotavlja preprečevanje uhajanja zaupnih informacij v javnost. Dodatno še navaja, da je bil na sejo nadzornega sveta dne 14. 9. 2012 povabljen tudi tedanji predsednik tožene stranke, z namenom, da članom nadzornega sveta razloži, kaj se je v preteklosti storilo narobe in kaj se pričakuje v prihodnje, a se je v zadnjem hipu opravičil in se seje ni udeležil. Tožnik za dokazovanje dejstev, na katera opira tožbeni zahtevek, predlaga izvedbo dokazov z vpogledom listin (tožbene priloge A1 – A8) in zaslišanjem poimensko predlaganih prič in zaslišanje samega tožnika, s čimer sodišču smiselno predlaga, da izvede glavno obravnavo.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka ob sklicevanju na 4. člen ZUS-1 primarno oporeka stvarni pristojnosti Upravnega sodišča za odločanje v predmetni zadevi, češ da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti, podrejeno pa tožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen in da tožena stranka ni posegla v ustavno varovane pravice tožnika, češ da ima tožnik kot prizadeta stranka možnost učinkovito varovati svoje pravice pred sodiščem splošne pristojnosti. Tožnikove očitke, da je tožena stranka posegla v njegovo človekovo pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva, oziroma, da mu je to pravico nezakonito odvzela, je mogoče razumeti, kot da se tožnik zaradi izpodbijanih zaključnih ugotovitev čuti prizadetega, ker da je tožena stranka posegla v njegovo čast in dobro ime. Vse navedeno pomeni očitek posega v osebnostne pravice posameznika in s tem nepristojnost Upravnega sodišča zaradi obstoja drugega učinkovitega sodnega varstva pred sodiščem splošne pristojnosti.

10. Tožena stranka se nadalje opredeljuje do tožbenih navedb in pojasnjuje potek postopka izdaje oziroma sprejema zaključnih ugotovitev in njihove pravne narave, izhajajoč iz 1. odstavka 13. člena ZIntPK in glede na naloge in pristojnosti, ki jih določa 12. člen ZIntPK, češ da tožnik niti ne zatrjuje, da je tožena stranka izpodbijani akt objavila na svoji spletni strani. Tožena stranka navaja, da v konkretnem primeru postopka ni zaključila z izdajo ugotovitev v konkretnem primeru na podlagi 5. odstavka 13. člena ZIntPK, ampak na drug način, s sprejemom izpodbijanih Zaključnih ugotovitev in s posredovanjem teh Zaključnih ugotovitev nadzornemu svetu A. d.d. s priporočilom, da le-ta kot pristojni organ ukrepa oziroma izvede določene aktivnosti, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo in da se zagotovi, da do nepravilnosti ne bi več prihajalo. Tožena stranka navaja, da je kot neodvisen državni organ hkrati formalen in neformalen sui generis nadzorni organ. V okviru neformalnega nadzora bdi nad ocenjevanjem sistemskih in posamičnih korupcijskih tveganj in tveganj za nasprotje interesov ter kršitve integritete in etike ter je zavezana, da v primeru ugotovljenih kršitev reagira glede na vsakokratne okoliščine posameznega primera. Tako se je tožena stranka v predmetnem postopku po ugotovitvi vseh dejstev odločila le za seznanitev nadzornega sveta A. d.d. in ne za izdajo akta iz 5. odstavka 13. člena ZIntPK. Zato meni, da odločitev o tem, ali in na kakšen način bo nadzorni svet ukrepal, ostaja v domeni nadzornega sveta in ne tožene stranke. Posebej še poudarja, da akt, ki ga je izdala v konkretnem primeru, ni le oblikovno, ampak tudi vsebinsko drugačen od aktov, ki so namenjeni javni objavi na spletni strani tožene stranke v skladu s 5. odstavkom 13. člena ZIntPK.

11. Kar zadeva očitek o kršitvi tožnikove pravice iz 22. člena Ustave, tožena stranka meni, da tožniku v predmetni zadevi navedena pravica ni bila kršena, češ da tožena stranka ni v ničemer postopala drugače kot v drugih primerih, ki se zaključijo na enak način, tako da se sprejme zaključni dokument, ki ni dokument iz 5. odstavka 13. člena ZIntPK in v katerem se ne ugotovijo kršitve določb ZIntPK. Tožnik je po navedbah tožene stranke imel v postopku enak položaj, kot ga imajo druge osebe, ki so bodisi prijavljene toženi stranki, bodisi tožena stranka postopek ugotavljanja morebitnih kršitev uvede na lastno pobudo. Zato meni, da o kršitvi 22. člena Ustave v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, saj tožnik ni imel položaja obravnavane osebe v smislu 5. in 7. odstavka 13. člena ZIntPK. Tožena stranka zato tudi ni imela razloga za posredovanje osnutka Zaključnih ugotovitev tožniku kot obravnavani osebi.

12. V zvezi z očitkom o kršitvi pravice tožnika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pa ga tožena stranka označuje kot pavšalnega, češ da tožnik ni konkretiziral svojega očitka o nezakonito odvzeti pravici do pravnega sredstva. S tem, ko je tožnik vložil predmetno tožbo, pa se kaže neutemeljenost njegovega očitka. S tem, da v predmetnem sporu s tožbo izpodbija navedeni akt tožene stranke, namreč tožnik varuje svoje pravice, zato so njegovi očitki o posegu v njegove ustavne pravice neutemeljeni.

13. Tožena stranka prereka tudi vsebinsko pravilnost tožbenih navedb, vsebovanih v tožbi na straneh od 4 do 10, češ da je njihova vsebinska pravilnost razvidna iz predloženih spisov. Časovna stiska po mnenju tožene stranke ni sprejemljiv in opravičljiv razlog za netransparentno, neskrbno in s kršitvijo notranjih splošnih aktov A. d.d. izpeljane postopke izbora ter prelaganje odgovornosti na tedanjo upravo A. d.d., ki je v skladu s pravili edina pristojna podpisati pogodbo z zunanjimi svetovalci, četudi v konkretnem postopku izbire zunanjih izvajalcev ni sodelovala in o tem niti ni bila seznanjena, predložena sta ji bila le sklep nadzornega sveta A. d.d. ter pogodba v podpis. Sodišču tožena stranka predlaga, da naj se izreče za nepristojno za odločanje v obravnavani zadevi, podredno pa, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

14. V pripravljalni vlogi v zvezi z očitki glede njenega postopanja in pravne narave Zaključnih ugotovitev tožena stranka poudarja, da postopek na podlagi 13. člena ZIntPK, ne predstavlja postopka, v katerem se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Zato ni moč pričakovati, da se bo postopek zaključil le na način, da tožena stranka izda in javno objavi ugotovitve o konkretnem primeru. Pač pa gre za nadzorni postopek, v katerem neodvisni državni organ bdi nad izvrševanjem/spoštovanjem protikorupcijske zakonodaje in v primeru, ko izda načelno mnenje ali ugotovitve v konkretnem primeru, gre za akt neformalnega nadzora nad ravnanjem posameznika/zavezanca. Ker glede na določilo 5. odstavka 13. člena ZintKP meni, da ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem tudi ne gre za meritorno odločanje, zato se postopek ne more zaključiti izključno z navedenima aktoma, ampak (tudi) na način iz 51. člena Poslovnika, ki podrobneje ureja način vodenja in zaključka postopka, češ da tak način v ničemer ne odstopa od njenih pooblastil/omejitev po določilih ZIntPK. Posebej poudarja, da v konkretnem primeru postopka ni zaključila z izdajo ugotovitev o konkretnem primeru na podlagi 5. odstavka 13. člena ZIntPK, ampak na drug način, to je s sprejemom izpodbijanih Zaključnih ugotovitev in z njihovim posredovanjem nadzornemu svetu s priporočilom, da le-ta kot pristojen/odgovoren organ ukrepa, oziroma izvede določene aktivnosti, pri čemer gre za izvrševanje preventivno nadzorstvene funkcije in preventivno – osveščevalne obveznosti tožene stranke v smislu 6. odstavka 13. člena ZIntPK na področju boja zoper korupcijo.

15. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah nasprotuje navedbam tožene stranke, da gre v konkretnem primeru za nadzorni postopek, v katerem se izda akt neformalnega nadzora nad ravnanjem posameznika/zavezanca ter izrecno vztraja pri svojih dotedanjih navedbah. Toženi stranki očita, da izpodbijanih Zaključnih ugotovitev o konkretnem primeru ni izdala po predpisanem postopku; s tem, ko ga je poimensko opredelila kot kršitelja temeljnih pravil o skrbnosti članov nadzornih svetov, ne da bi mu dala možnost predhodne izjasnitve o ugotovitvah, na katerih temelji takšen zaključek, pa je posegla v tožnikove ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Kar zadeva določilo 6. odstavka 13. člena ZIntPK, ki ga omenja, pa tožena stranka z njim ne more utemeljiti pravilnosti svojega postopanja, češ da gre za določilo, ki opredeljuje vsebino načelnih pravnih mnenj oziroma ugotovitev v konkretnem primeru, ne zadeva pa vprašanja o pravilno vodenem postopku. Prav slednje pa je pomembno, saj mora postopek tožena stranka voditi skladno z vnaprej določenimi pravili, to je pravilno in zakonito.

K točki 1:

16. Tožba je utemeljena.

17. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedeni izpodbijani akt, Zaključne ugotovitve o konkretnem primeru o sumu koruptivnega ravnanja članov nadzornega sveta A. d.d. pri sklenitvi pogodbe s kadrovsko agencijo B. št. ... z dne 27. 2. 2014, kot je predhodno povzet v obrazložitvi pod točko 1 do 5. Tožena stranka ne oporeka tožbeni navedbi, da je v izpodbijanem aktu tožnik poimensko naveden med člani tedanjega nadzornega sveta A. d.d., ki so kršili temeljna pravila o skrbnosti članov nadzornega sveta, predpisanih s Sklepom o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic. Ker prav tako ne oporeka niti tožbeni navedbi, da tožnik z vsebino izpodbijanega akta pred njegovo izdajo ni bil seznanjen in da mu tudi ni bila dana možnost izreči se o ugotovitvah tožene stranke, ki so v izpodbijanem aktu vsebovane, gre torej za dejstva, ki med strankama niso sporna.

18. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje glede pravne narave izpodbijanega akta, od česar je odvisen tako odgovor na vprašanje glede pravne narave ter obsega tožnikovih procesnih upravičenj in tudi sodne pristojnosti za odločanje o tožnikovi tožbi, utemeljene na 4. členu ZUS-1. 19. Sodišče se v konkretnem primeru ni izreklo za nepristojno in zadeve ni odstopilo v reševanje drugemu sodišču, kot pristojnemu sodišču, saj je že predhodno v več primerljivih zadevah sprejelo sodno pristojnost za odločanje v upravnem sporu v istovrstnih zadevah.

20. Tako je med drugim sprejelo pristojnost za odločanje tudi v tožnikovemu primeru bistveno primerljivi zadevi (I U 970/2014), v kateri je bila tožba po 4. členu ZUS-1 zoper Zaključno poročilo zaradi varstva ustavnih pravic naperjena zoper isto toženo stranko, kot v konkretnem primeru, s podobnim pravnim in dejanskim stanjem glede vodenja postopka s strani tožene stranke. Tedaj je odločitvi glede sprejema sodne pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v upravnem sporu pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu št. I Up 308/2014 z dne 29. 5. 2015, v kateri je med drugim podalo tudi stališče, da Zaključno poročilo ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, temveč akt iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 (v obrazložitvi pod točko 7). Navedeno stališče, da Zaključne ugotovitve niso upravni akt, je pozneje modificiralo in se o pravni naravi ugotovitev iz 13. člena ZIntPK, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, izrecno opredelilo v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016, zatem pa še v sodbi I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 in I Up 291/2015 z dne 11. 10. 2016. Pojasnilo je, da ZUS-1 v 2. odstavku 2. člena določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Pri tem pa pojem upravnega akta vključuje vsakršno enostransko, oblastveno odločanje pristojnih organov pri izvrševanju upravne funkcije. Pojem upravnega akta namreč zajema, poleg upravnih odločb, tudi druge odločitve nosilcev upravne funkcije, ki posegajo v pravni položaj, čeprav ne gre za upravne zadeve, o katerih se odloča v upravnem postopku. Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, je treba upoštevati dva pogoja: formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posegajo v njen pravni položaj, ter so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.

21. Tudi v obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper Zaključne ugotovitve. Te je izdala tožena stranka, ki je samostojen in neodvisen državni organ, ustanovljen z zakonom (5. člen ZIntPK) in ki v okviru svojih z zakonom določenih pristojnosti oziroma funkcije (med drugim) opravlja nadzor, ali posamezniki (naslovniki) ravnajo po pravilih zakona, torej sprejema oblastvene odločitve. Tožena stranka tudi ni ustavni organ, ki bi po Ustavi imel poseben položaj oziroma funkcijo v razmerju do drugih nosilcev ustavnih funkcij (kot na primer Državni zbor, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, itd.), kar bi narekovalo specifično razmerje do sodnega varstva v upravnem sporu.

22. Ker je izpodbijani akt (Zaključne ugotovitve) po vsebini drugačen od nekaterih drugih aktov tožene stranke (npr. načelnih mnenj), saj se ugotovitve v konkretnem primeru, ki jih na podlagi zakonsko določene pristojnosti izda tožena stranka po končanem postopku (5. odstavek 13. člena ZIntPK), nanašajo na določeno ali določljivo pravno ali fizično osebo (6. ter 7. odstavek 13. člena ZIntPK), je bilo s tem tudi oblastveno odločanje tožene stranke usmerjeno v presojo zakonitosti ravnanj določenih oseb (tudi tožnika), kar pa pomeni, da je tožena stranka po vsebini izvrševala upravno funkcijo, ki se v svojem bistvu ne razlikuje od siceršnjih postopkov oblastvenega nadzora organov države in lokalnih skupnosti nad tem, ali se naslovniki pravnih norm po njih tudi ravnajo (na primer inšpekcijski postopki). Taka oblastvena ugotovitev je izdana na podlagi zakonske pristojnosti tožene stranke ter predpisanega postopka (12. člen ZIntPK in naslednji) in torej ne more šteti za neformalni akt, ne za akt poslovanja tožene stranke.

23. Zaključne ugotovitve so tako ugotovitveni upravni akt (2. člen ZUS-1), saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj poimenskega kroga oseb, med katerimi je tudi tožnik. To, da s tem aktom še ni odločeno o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizičnih oseb (5. odstavek 13. člena ZIntPK), pa ne pomeni, da ugotovitev, da je, med drugim, tožnik kršil dolžno ravnanje, ne posega v njegov pravno varovan položaj ter da nima pravice do uveljavljanja sodnega varstva zoper navedeni akt. Oseba, na katero se tak akt poimensko nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. Prav tako pa tudi zakonska določba o tem, da akti tožene stranke nimajo oblike upravne odločbe (5. odstavek 13. člena ZIntPK) ne pomeni, da zgolj zaradi oblikovno drugačnih rešitev zoper navedene akte ne bi bilo možno sodno varstvo v upravnem sporu, saj pojem upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1 ne zajema samo upravnih odločb, ki so izdane v upravnem postopku (2. in 3. člen ZUP), tudi sicer pa je mogoče ugotoviti, da ima izpodbijani akt, kljub drugačni obliki, potrebne vsebinske elemente, ki tožniku omogočajo uveljavljanje učinkovitega sodnega varstva, torej tako opredelitev dejanskega stanja, kot tudi razlago uporabljenega materialnega prava ter izrek o ugotovitvi kršitev.

24. Ker gre torej v obravnavani zadevi za oblastveno odločitev in tožena stranka v Zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja s strani poimensko navedenih oseb, med katerimi je tudi tožnik, v posamičnem primeru, so Zaključne ugotovitve akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) poimensko navedenih posameznikov, med katerimi je tudi tožnik, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (23. in 15. člen Ustave RS v povezavi s 157. členom Ustave RS), ki pa je ob ustavno skladni razlagi prav v tem, da se mu zagotovi polna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, torej ob vsebinsko celoviti presoji vseh pravnih kot tudi dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih in ne zakonskih omejitev.

25. Glede na značilnosti obravnavane zadeve pa je sodišče, enako kot Vrhovno sodišče v izpostavljenih zadevah I Up 73/2016, I Up 254/2015, I Up 291/2015, upoštevalo, da je tožnik na podlagi dotedanje prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z akti tožene stranke (na primer I Up 200/2013 in I Up 308/2014) tožbo vložil izrecno po 4. členu ZUS-1, čeprav se sicer upravno sodna praksa tedaj še ni ustalila glede opredelitve pravne narave spornega akta v primerljivi pravni in dejanski situaciji, zato jo je sodišče, glede na tožbeni predlog, kot je bil oblikovan in je sposoben za obravnavo po 2. členu ZUS-1, tako tudi obravnavalo po 2. členu ZUS-1. 26. Tožnik je v tožbi izrecno zatrjeval kršitve procesnih pravic, ki jih varuje 22. člen Ustave RS, v postopku izdaje Zaključnih ugotovitev, zaradi teh kršitev pa je zoper Zaključne ugotovitve vložil tudi tožbo in predlagal, naj sodišče ugotovi, da je bilo z izdajo in objavo Zaključnih ugotovitev nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice iz 22. člena in 25. člena Ustave.

27. Upoštevaje, da je tudi tožba iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 uperjena zoper posamični akt organa (kadar je ta izdan), s katerim posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, se tudi izrek sodbe omeji na ugotovitev nezakonitosti akta, odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določitev tega, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje (prvi odstavek 66. člena ZUS-1, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje). Pri posamičnem aktu pa je poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine odpravljen z odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta (prva alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1). Poleg tega je v zvezi z odpravo posledic nezakonitega posega treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je do teh posledic prišlo, kar zatrjuje v konkretnem primeru tožnik s tem, da kot posledice nezakonitega posega opisuje že sam sprejem takšnih Zaključnih ugotovitev z navedeno vsebino, kot tudi medijsko objavo na spletni strani časnika X., ker je v izpodbijanem aktu tožnik poimensko naveden med člani tedanjega Nadzornega sveta A. d.d., ki so kršili temeljna pravila o skrbnosti članov nadzornega sveta, predpisana s Sklepom o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic. Vrhovno sodišče v izpostavljeni sodbi in sklepu I U 254/2015, ki ji sodišče v konkretnem primeru v celoti sledi, ker gre za zadevo s podobnim pravnim in dejanskim stanjem, kot v tožnikovem primeru, še navaja, da se le v primeru upravnega spora zaradi nezakonitosti dejanja v izrek vnese njegov kratek opis in čas storitve dejanja, torej okoliščine, ki služijo njegovi individualizaciji, medtem ko se ta v primeru izpodbijanja pravnega akta opravi z njegovim poimenovanjem, številko, datumom ipd. V obeh primerih gre torej za konkretizacijo posamičnih aktov ali dejanj, ki so predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu in se na ta način v pravno obvezujočem delu sodbe določi predmet spora in s tem meje pravnomočnosti sodbe.

28. Za ugotovitev nezakonitosti Zaključnih ugotovitev v konkretnem primeru zadostuje že ugotovitev procesne kršitve, ki sama zase pomeni kršitev procesnih jamstev, zagotovljenih v okviru procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, kamor sodi tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi. Tožniku v konkretnem primeru ta pravica ni bila dana, kar med strankama niti ni sporno. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče v izpostavljeni sodbi I Up 254/2015, kar enako velja tudi v obravnavanem primeru, iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS med drugim izhaja tudi pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča, ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi npr. neodvisnega organa, ki lahko vpliva na odločitev. Povedano drugače, stranka pravice do izjave ne more učinkovito uresničevati, če ji ni predhodno dana možnost seznanitve s celotnim procesnim gradivom. Torej za ugotovitev posega v pravico do enakega varstva pravic oziroma pravico do izjavljanja v postopku niti ni relevantno, kaj konkretno so osebe, s katerimi je tožena stranka opravila razgovor, povedale, in ali so njihove izjave (bistveno) vplivale na odločitev oziroma ali je tožena stranka svoje ugotovitve oprla (tudi) na njihove izjave. Pač pa je odločilnega pomena dejstvo, da tožena stranka v konkretnem primeru tožniku ni omogočila, da bi se o njenih ugotovitvah izrekel, oziroma, da bi se z njimi sploh seznanil in se o njih izrekel še preden je bil izpodbijani akt izdan.

29. Sodišče s tem, ko se posebej ne opredeljuje še do preostalih zatrjevanih kršitev postopka, tožnika ni prikrajšalo za sodno varstvo, saj mu sodno varstvo v obravnavanem primeru ni dano v zvezi z vsako posamično kršitvijo postopka, ampak zaradi nezakonitosti akta, ki pa je bila tudi ugotovljena in je bil v posledici ugotovljene kršitve izpodbijani akt tudi odpravljen, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko 1, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v kakršnem je bila, preden je bil izpodbijani akt izdan. Ker so izpodbijane Zaključne ugotovitve po svoji pravni naravi upravni akt po 2. členu ZUS-1, ki ga je sodišče s sodbo (v izreku pod točko 1) odpravilo, ima to za posledico, da se s tem odpravijo tudi vse posledice njegove izdaje, saj se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1), kar povedano z drugimi besedami pomeni, da so z odpravo izpodbijanega akta, ki pravno učinkuje retroaktivno ex tunc, zaradi takega pravnega učinka odpravljene tudi vse iz odpravljenega akta izvirajoče pravne posledice.

K točki 2:

30. Izrek o stroških temelji na določilih 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je s tožbo uspel, je sodišče, ker je tožbi ugodilo, odločilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Skladno z določilom 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek plača toženec (3. odstavek 25. člena ZUS-1). Navedeni znesek, povečan za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, mora torej tožniku povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka 15 dni od prejema sodbe do plačila. Sodišče je tako v konkretnem primeru tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek stroškov v višini 347,70 EUR, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v tem upravnem sporu imel pooblaščenca, ki je odvetnik in tudi zavezanec za plačilo DDV, kakor tudi, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata ter da bo tožniku plačani znesek sodne takse sodišče povrnilo po uradni dolžnosti na njegov osebni bančni transakcijski račun oziroma na bančni transakcijski račun, iz katerega je bilo plačilo sodne takse za tožbo izvršeno (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).