Jedro

Ker je sodišče navedlo, na katere dokaze opira ugotovitev glede odločilnega dejstva, prav tako pa tudi določne in razumne razloge o tem, kako presoja verodostojnost obsojenčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov, ni mogoče zaključiti, da sodišče ni po resnici in popolnoma ugotavljalo dejstev, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. P.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 21.03.2000 je bil obs. P.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.12.2000 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica K.J. iz K., je dne 26.02.2001 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeni sodbi razveljavi in obsojenca oprosti, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zagovornica v zahtevi navaja, da naj bi sodišči kršili določila 17. in 355. člena ZKP, ker naj bi sodišči preizkušali in ugotavljali le dejstva, ki so obsojenca obremenjevala, dejstva ki so bila obsojencu v korist, pa naj bi zavrnili s pavšalno trditvijo, da gre za priče, zainteresirane za ugoden izid postopka za obsojenca. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da gre za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišči pa tudi nista kršili določbi 17. in 355. člena ZKP, saj sta po resnici in popolnoma ugotovili dejstva, pomembna za odločitev. Vestno sta pretehtali vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter nato napravili sklep ter ugotovili, da je traktor vozil obsojenec in ne njegov sin.

Sodišče je izvedlo vse dokaze, tudi tiste, ki jih je predlagala obramba in ki so bili v korist obsojenca. Po tehtnem ocenjevanju in analizi vseh dokazov pa sta obe sodišči natančno obrazložili vse razloge za svojo odločitev. Ob tem se tudi ne poraja noben dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti očita pravnomočni sodbi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Sodišči prve in druge stopnje sta po njenem stališču kršili določbe 17. člena in 2. odstavka 355. člena ZKP, ker sta preizkušali in ugotavljali samo dejstva in dokaze, ki obsojenca obremenjujejo, medtem ko sta za dejstva in dokaze, ki so mu v korist, bili mnenja, da so priče zainteresirane za ugoden razplet kazenskega postopka za obsojenca in nebistvena razhajanja v izpovedbah šteli za dokaz njihove neverodostojnosti. Čeprav zahteva pravilno povzema določbe 17. člena (načelo materialne resnice) in 2. odstavka 355. člena ZKP, v bistvu ne obrazloži, s katerim konkretnim postopanjem jih je sodišče kršilo.

Sodišče je, kot je razvidno iz dokaznega postopka in obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe, izvedlo tako dokaze, ki obsojenca obremenjujejo kot tudi dokaze, ki so mu v korist. Kot sledi iz obrazložitve, v kateri je navedeno, da je sodišče v nasprotju z za obsojenca razbremenilnimi dokazi, oprlo sodbo na oškodovančevo izpovedbo, ki je vprašljiva zaradi motnje njegovega spomina, zahteva za varstvo zakonitosti ne soglaša s presojo verodostojnosti protislovnih dokazov. Postopanje sodišča, ki je izvedlo vse potrebne dokaze, je v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. V tej zadevi je sodišče presodilo, da je obsojenec vozil traktor in ne njegov sin. Navedlo je, na katere dokaze opira ugotovitev glede tega odločilnega dejstva, prav tako pa določne in razumne razloge o tem, kako presoja verodostojnost obsojenčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov. Na podlagi takega postopanja ni mogoče zaključiti, da sodišče ni po resnici in popolnoma ugotavljalo dejstev, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe in da ni vestno pretehtalo vsakega dokaza posebej ter v zvezi z drugimi dokazi. Pri tem tudi ni ugotovilo, da obstaja dvom o navedenem pravno relevantnem dejstvu. Le v tem primeru bi lahko sodišče štelo, da to dejstvo ne obstaja in odločilo v dvomu prid obsojencu.

Po povedanem sodišče ni kršilo določb 17. člena in 2. odstavka 355. člena ZKP in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. P.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.