Jedro

Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kočevje (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku odločila, da se zahteva pokojnega vlagatelja A. A., po katerem postopek nadaljuje druga tožnica, za vračilo podržavljenega premoženja (ki ga prvostopenjski organ navaja v 2. točki izreka odločbe) pokojnih lastnikov A. A. in B. B., zavrne.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pokojni A. A. (umrl ... 2002) dne 1. 6. 1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo. Po njem postopek nadaljuje njegova hčerka, druga tožnica. Premoženje je bilo podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembne komisije, št. 6346 in 3264, obe z dne 3. 9. 1945, in sicer B. B. in C. C. B. B. se na podlagi odločbe Upravne enote Domžale z dne 12. 9. 2003 ni štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do ... 1979, ko je umrla. Za C. C. je bil s sklepom Upravne enote Domžale, št. 201-21/2002, postopek ugotavljanja državljanstva ustavljen.

3. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje potek postopka ter navaja, da je zahtevek posredoval zavezancem za vračilo premoženja, od katerih je prejel tudi pripombe. Državno odvetništvo je opozorilo na določbo drugega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki predvideva, da pravočasno zahtevo vloži eden od upravičencev, pri čemer takšna zahteva varuje rok za uveljavljanje pravic, na katere se nanaša, tudi drugim upravičencem. V konkretnem primeru je zahtevo vložil sin nekdanjih lastnikov tega premoženja, ki pa, kot izhaja iz postopka, nima položaja upravičenca. Tako se je postavilo vprašanje pravočasnosti vloženega zahtevka oz. upravičenosti potencialnih upravičencev, ki sami zahteve niso vložili v prekluzivnem roku. Pri tem se je glede zahtevka prve tožnice že izrekel tudi drugostopenjski organ, ki je njeno pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 2. 12. 2015 zavrgel, kot tudi naslovno sodišče, ki je s sodbo I U 738/2016-13 z dne 14. 1. 2017 njeno tožbo v tem delu zavrnilo. Glede na navedeno prva tožnica ne bi smela imeti položaja stranke v tem postopku. Pravočasna zahteva stranke, za katero se izkaže, da nima statusa upravičenca, namreč ne varuje roka morebitnim dejanskim upravičencem (sodba in sklep I U 506/2010). Vlagatelj zahtevka A. A. je tekom postopka umrl, po njem pa naj bi postopek nadaljevala druga tožnica, pri čemer pa naj vlagatelj ne bi imel položaja upravičenca. Državno odvetništvo podrejeno opozarja tudi, da bi se v konkretnem primeru skladno z določili 11. člena ZDen lahko štelo, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom C. C. (ženi in njegovim otrokom). V tem primeru bi vsak od njih imel položaj samostojnega upravičenca, v tem primeru (ko ima vsaka stranka samostojen položaj upravičenca, ki ni vezan na skupnega pravnega prednika) pa ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 64. člena ZDen.

4. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zaključno navaja, da stališča Državnega odvetništva ne more prezreti, zato ugotavlja, da ob upoštevanju drugega odstavka 64. člena ZDen prva tožnica nima položaja stranke v tem postopku. Pravočasna zahteva stranke, za katero se izkaže, da nima statusa upravičenca, namreč ne varuje roka morebitnim dejanskim upravičencem. Vlagatelj A. A. je tekom postopka umrl, po njem pa naj bi postopek nadaljevala druga tožnica, pri čemer pa pa vlagatelj nima položaja upravičenca.

5. Toženka je pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo zavrnila. V svoji odločbi pritrjuje pritožbenim navedbam, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navedel le stališče Državnega odvetništva ter nanj oprl odločitev brez svoje dodatne obrazložitve, zato je toženka v tem delu dopolnila obrazložitev. Toženka pojasnjuje, da je bilo premoženje C. C. podržavljeno po njegovi smrti, zato se šteje, da je bilo podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, tj. njegovi ženi B. B. ter njegovim otrokom A. A., D.D in prvi tožnici. Od vseh možnih upravičencev po 11. členu ZDen je zahtevo za denacionalizacijo vložil zgolj A. A., za katerega pa ni izkazano, da je bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan in s tem upravičenec po 11. členu ZDen, saj je bil ugotovitveni postopek s tem v zvezi ustavljen. Ker vlagatelj A. A. ni bil jugoslovanski državljan, tudi ni mogel biti upravičenec do denacionalizacije po materi B.B, ki prav tako ni bila jugoslovanska državljanka. Prva tožnica ni vložila zahteve za denacionalizacijo ter tudi ni pravna naslednica po vlagatelju (bratu) A. A. - po slednjem postopek nadaljuje druga tožnica. Prvo tožnico je prvostopenjski organ sicer vključeval v postopek (s pozivi na predložitev podatkov), vendar pa s tem ni pridobila položaja vlagateljice zahteve za denacionalizacijo ali upravičenke. Določilo drugega odstavka 64. člena ZDen je treba razlagati na način, da ima pravico do vložitve zahteve za podržavljeno premoženje le njegov prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Če je pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh pravnih naslednikov po enem konkretnem upravičencu, ne pa tudi po drugih upravičencih, kot to zmotno menita tožnici. V denacionalizacijskih postopkih se pravno nasledstvo glede nepremičnin (skladno s drugim in petim odstavkom 15. člena ZDen) presoja po slovenskem Zakonu o dedovanju (ZD), kar pa ne pomeni, da se v postopku denacionalizacije uporablja prvi odstavek 144. člen ZD. Navedba o tem, da sta upravičeni vlagateljici zahteve za denacionalizacijo tako tudi sestri A. A., je tako neutemeljena.

6. Tožnici se z odločbama ne strinjata in vlagata tožbo. Po njunem mnenju ne more biti dvoma, da tudi prva tožnica vsa leta aktivno sodeluje v predmetnem denacionalizacijskem postopku (tožnici predstavljata različne zahteve, ki so jih upravni organi naslavljali na prvo tožnico, in sicer v zvezi s predložitvijo listin, cenitvijo nepremičnin, planimetriranjem itd.). Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni navedel, da je bilo z odločbo Upravne enote Domžale z dne 30. 11. 2009 pravnomočno ugotovljeno, da se prva tožnica šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko. Za jugoslovansko in slovensko državljanko je treba šteti tudi starejšo hči D. D. Tožnici opozarjata, da je bilo v konkretni zadevi izdanih že več odločb (v zvezi s katerimi so nato sledile pritožbe in tožbe), nikoli pa zahtevek še ni bil zavrnjen z obrazložitvijo, kot izhaja iz izpodbijanih odločb. Zadnja odločitev, ki bi jo po mnenju tožnic moral upoštevati upravni organ, je toženkina odločba z dne 25. 4. 2018, s katero je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 7. 2. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi zgolj na kratko in brez prave obrazložitve navedel, da ne more prezreti stališča Državnega odvetništva in nanj ter ob upoštevanju drugega odstavka 64. člena ZDen oprl svojo odločitev, s čemer pa se tožnici ne moreta strinjati.

7. Stališče o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka je v nasprotju s poročilom o pravnem in dejanskem stanju z dne 17. 9. 2018, s predhodnimi poročili ter odločbami, ki so tem sledile, kot tudi z odločbami Ustavnega sodišča RS, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, in Up-441/15-22 z dne 12. 12. 2017. Nobenega dvoma ni, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena za vse nacionalizirano premoženje in v imenu vseh upravičencev oziroma zakonitih dedičev razlaščencev, to je v imenu njunih otrok. Povsem jasno je, da sta D. D. in prva tožnica tudi v svojem imenu zaupali vodenje denacionalizacijskega postopka svojemu bratu A. A. - obe sta namreč živeli v ZDA, on pa tedaj v Evropi. Vsekakor pa sta ves čas aktivno sodelovali v postopku. Nobenega dvoma ni, da sta D. D. in prva tožnica ves čas imeli pogoje za slovensko oziroma jugoslovansko državljanstvo, nerealno pa je tudi vztrajanje pri trditvi, da je bila B.B nemške narodnosti. Z izpodbijano odločbo se skuša izven dosedanje prakse in zakonodaje povsem na novo začenjati postopek izven okvirov dosedanjih odločb. V zvezi s tem, v katerem delu je A. A. upravičenec in v katerem upravičeni vlagatelj, je bilo jasno navodilo dano že v sodbi tega sodišča I U 738/2016. V kolikor bi veljalo sedaj izraženo stališče Državnega odvetništva, sodišče v zadevi U 292/2008 ne bi prvi tožnici odrejalo predložitve pooblastila, ji naložilo izdelave cenitve premoženja in od nje zahtevalo drugih potrdil. Po mnenju tožnic ne more biti dvoma, da je sin razlaščencev upravičeni vlagatelj, lahko pa tudi upravičenec, glede na to, da je njun dedič prvega dednega reda. Ni pa mogoče trditi, da v kolikor ne izpolnjuje pogojev za upravičenca, da z zahtevo za denacionalizacijo niso zajeti vsi upravičenci in upravičeni vlagatelji. S tem v zvezi je bila predlagana tudi pridobitev denacionalizacijskega spisa Upravne enote Ribnica, št. 330-39/2005, ter v smislu enakosti pred zakonom upoštevanje tudi pravnomočne in izvršljive odločbe v omenjenem postopku. Niti razlaščenca niti njuni otroci niso dobili nobene odškodnine od Republike Avstrije niti od Republike Nemčije, nobena od hčera razlaščencev (prva tožnica in D. D.) pa nista bili nikoli avstrijski ali nemški državljanki. V vseh dosedanjih poročilih o pravnem in dejanskem stanju ter doslej izdanih odločbah se je prva tožnica štela za upravičenko, pa se zoper to ni nihče pritožil ali odločitev v tem delu kakorkoli izpodbijal, zato so po mnenju tožnic odločitve v tem delu postale dokončne in pravnomočne.

8. ZDen tudi jasno napotuje na ZD, še posebej, ko so predmet denacionalizacije nepremičnine. V skladu s prvim odstavkom 144. člena ZD pa lahko npr. zapuščinski postopek predlaga katerikoli od dedičev ob vsakem času, ker dediči predstavljajo skupnost, v okviru katere je kakršnokoli pozitivno ravnanje avtomatsko v korist vseh dedičev. Nobenega dvoma ni, da so A. A., D.D in prva tožnica otroci C. C. in B.B, na ime katerih se glasijo odločbe o nacionalizaciji, in tako nesporno dediči prvega dednega reda po obeh, kot taki pa vsekakor upravičeni predlagatelji in vlagatelji zahteve za denacionalizacijo. Pri tem ne bi smelo biti pomembno, kdo izmed zakonitih dedičev v tem primeru vloži zahtevo. Tako je potrebno šteti, da je A. A. podal predlog v korist vseh treh zakonitih dedičev. Tožnici izpostavljata še, da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo.

9. Prva tožnica in D. D. sta vsekakor pooblastili svojega brata A. A. za vložitev zahteve za denacionalizacijo ter aktivno sodelovali v postopku, zato nikakor ni nesporno, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil le A. A., oziroma, da naj bi jo vložil le v svojem imenu. Za vložitev zahteve je namreč imel pooblastili sester, ki sta skupaj z A. A. tudi navedeni na zahtevi za denacionalizacijo kot pravni naslednici njihovih staršev. Skladno s 64. členom ZDen je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev.

10. Tožnici predlagata, da se prvo- in drugostopenjska odločba odpravita in se zadeva vrne v ponovni postopek. Zahtevata tudi, da jima toženka povrne stroške postopka.

11. Toženka v odgovoru na tožbo in nadaljnji vlogi prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožnici v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajata pri svojih tožbenih navedbah.

13. Pooblaščenec tožnic je na naroku za glavno obravnavo sodišče seznanil, da je prva tožnica v času postopka umrla. Zapuščinski postopek po prvi tožnici še ni bil zaključen, njeno pooblastilo pooblaščencu pa ni bilo preklicano. V skladu z določili prvega odstavka 100. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je sodišče posledično štelo, da ima pooblaščenec še naprej pravico za prvo tožnico opravljati dejanja v predmetnem upravnem sporu.

14. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v sodnem in upravnem spisu zadeve.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo pok. vlagatelja A. A. (po katerem postopek nadaljuje druga tožnica) za vračilo podržavljenega premoženja, in sicer iz razloga, ker ta nima položaja upravičenca. Toženka je (kot drugostopenjski organ) v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolnila obrazložitev izpodbijane odločbe.

17. Premoženje, na katerega se nanaša vložena zahteva za vračilo (denacionalizacijo), je bilo podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45; v nadaljevanju Odlok Avnoj-a), in sicer z odločbama Okrajne zaplembne komisije, št. 6346 in 3264, obe z dne 3. 9. 1945 (v nadaljevanju odločbi o zaplembi). Iz omenjenih odločb izhaja, da je bilo premoženje zaplenjeno C. C. in B. B. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno tudi, da je C. C. umrl ... 1943, B. B. pa ... 1979. V zadevi je nesporno, da so pravni nasledniki po pokojnem C. C. žena B. B. ter otroci A. A. (po katerem postopek v predmetni zadevi nadaljuje druga tožnica), D. D. in prva tožnica.

18. Skladno z določili 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, določenih v navedenem členu ZDen, med drugim tudi po Odloku Avnoj-a. Skladno z določili prvega odstavka 9. člena ZDen so fizične osebe (iz 3., 4. in. 5. člena tega zakona) upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Iz določil (v za zadevo relevantnem delu) 11. člena ZDen dalje izhaja, da se v primeru, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945. leta, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945. leta priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Iz določil 12. člena ZDen izhaja, da je v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona (v tem primeru gre za tim. nadomestnega upravičenca). Iz določil 61. člena ZDen med drugim izhaja, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek) ter da imata pravico do vložitve zahteve upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Iz določil drugega odstavka 64. člena ZDen pa izhaja, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. 19. Ob upoštevanju predstavljenih zakonskih določil je potrebno v konkretni zadevi šteti, da je bila, kot pravilno izhaja iz upravnih odločb, z odločbama o zaplembi polovica premoženja podržavljenega B.B, polovica pa pravnim naslednikom C. C. in sicer ženi B. B. ter otrokom A. A., D. D. in prvi tožnici – do zaplembe je namreč prišlo po smrti C. C. in za časa življenja B. B. (11. člen ZDen).

20. Iz dokumentov upravnega spisa je razvidno, da je bil postopek ugotavljanja državljanstva za C. C. in A. A. ustavljen (sklep UE Krško, št. 201-21/2002 z dne 14. 11. 2003; pravnomočen 4. 12. 2003), da se B.B ne šteje za jugoslovansko državljanko (odločba UE Domžale, št. 20100-9/2002-21005 z dne 12. 9. 2003; pravnomočna 30. 8. 2006), da se prva tožnica šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko (odločba UE Domžale, št. 213-82/2006-32/13541 z dne 30. 11. 2009; pravnomočna 21. 12. 2009) ter da se D. D. ne šteje za jugoslovansko državljanko (odločba UE Kočevje, št. 213-11/2012/29 z dne 21. 8. 2013; pravnomočna 11. 9. 2013). Ker je bilo o vprašanju državljanstva navedenih oseb že odločeno v ustreznih upravnih postopkih, s tem povezane odločbe upravnih organov pa so pravnomočne, je potrebno obširne navedbe tožnika o tem, da je pogoje za slovensko državljanstvo izpolnjevala tudi D. D. ter da je nerealno vztrajanje pri trditvi, da je bila B.B nemške narodnosti, zavrniti kot nerelvantne.

21. Sodišče z vpogledom v upravni spis ugotavlja, da je bil predmetni denacionalizacijski postopek začet na podlagi zahteve za denacionalizacijo, vložene dne 18. 5. 1993. Na zahtevi sta kot upravičenca in lastnika podržavljenega premoženja navedena C. C. ter B. B., kot pravni naslednik upravičencev in vlagatelj zahteve pa je (v uvodu in v več drugih delih zahteve) naveden A. A. Drži navedba tožnic, da sta v zahtevi za denacionalizacijo kot pravni naslednici po lastnikih podržavljenega premoženja navedeni tudi D. D. in prva tožnica (vlagateljevi sestri), vendar pa po presoji sodišča iz nobenega dela zahteve ne izhaja, da je A. A. slednjo vložil tudi v njunem imenu ali po njunem pooblastilu, kakršnokoli pooblastilo D. D. ali prve tožnice pa tudi ni bilo priloženo zahtevi. Po presoji sodišča je bilo z upravnima odločbama tako pravilno ugotovljeno dejstvo, da je bila zahteva za denacionalizacijo v predmetni zadevi vložena zgolj s strani (v imenu) A. A. Obširne tožbene navedbe, s katerimi tožnici zatrjujeta drugače, niso utemeljene. Kot že pojasnjeno, iz vložene zahteve ne izhaja, da bi bila ta vložena tudi v imenu (po pooblastilu) prve tožnice, tudi zatrjevano dejstvo, da naj bi slednja aktivno sodelovala v dosedanjem postopku, pa (kot pravilno izhaja iz upravnih odločb) ne more privesti do tega, da bi bilo prvo tožnico mogoče šteti za vlagateljico obravnavane zahteve za denacionalizacijo ali upravičenko do denacionalizacije.

22. Sodišče ob upoštevanju predhodno navedenega pritrjuje ugotovitvi, ki izhaja iz upravnih odločb, da A. A. v zvezi z premoženjem nekdanjega lastnika C. C. (za katero se v skladu z 11. členom ZDen šteje, da je bilo podržavljeno njegovim pravnim naslednikom) ni mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca, saj ni izkazano, da je bil jugoslovanski državljan, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 11. člena ZDen. Iz istega razloga (tj. neizkazanega jugoslovanskega državljanstva, ki je pogoj po 12. členu ZDen) A. A., kot ponovno pravilno izhaja iz upravnih odločb, ni mogoče šteti niti za (nadomestnega) upravičenca glede dela premoženja, ki je bilo podržavljeno B. B. (pa tudi ne za nadomestnega upravičenca v zvezi z premoženjem nekdanjega lastnika C. C., v kolikor bi bilo treba šteti, da je bilo premoženje podržavljeno slednjemu). A. A. kot slednje ni mogoče priznati niti položaja pravnega naslednika upravičenca, saj upravičenja do denacionalizacije (zaradi neizpolnjevanja pogoja državljanstva) ni mogoče priznati nobenemu izmed njegovih pravnih prednikov (tj. niti C. C. niti B.B).

23. Tožnici v tožbi izpostavljata določilo drugega odstavka 64. člena ZDen in menita, da je zahteva, ki jo je vložil A. A., tudi v korist prve tožnice. Sodišče v tej zvezi uvodoma ponavlja, da A. A. v predmetni zadevi ni mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca niti pravnega naslednika upravičenca. Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika, zato stališču tožnic že iz navedenega razloga ni mogoče slediti. Sodišče ne glede na navedeno ponavlja tudi predhodno že podano ugotovitev, da skupnih pravnih prednikov (staršev) A. A. in druge tožnice, tj. C. C. in B. B., zaradi neizpolnjevanja pogoja jugoslovanskega državljanstva ni mogoče šteti za upravičenca po ZDen. Prva tožnica denacionalizacije tako ne bi mogla zahtevati kot vlagateljica v imenu svojih pravnih prednikov (kot do tega ni bil upravičen niti A. A.), pač pa bi bila do te eventualno upravičena zgolj sama, in sicer kot upravičenka po 11. členu ZDen (glede premoženja C. C.) oziroma kot (nadomestna) upravičenka po 12. členu ZDen (glede premoženja B. B.). Ker se zahteva A. A. za denacionalizacijo nanaša na pravice, ki naj bi šle kot upravičencu njemu (njegova pravna prednika pravic po ZDen nimata), je potrebno ugotoviti, da se vložena zahteva ne nanaša na pravice, ki bi lahko (samostojno) kot upravičenki pripadle prvi tožnici. Ker prva tožnica tako ne pride v poštev za uveljavljanje pravic, ki jih je uveljavljal A. A., ji pravočasna vložitev te zahteve ne more biti v korist, svoje pravice pa bi morala uveljavljati samostojno (ali pa bi jih lahko uveljavljali njeni pravni nasledniki).

24. V zvezi z navedbami tožnic glede uporabe ZD sodišče pojasnjuje, da ZDen, kot specialen predpis, ki ureja denacionalizacijo, določa kdo so upravičenci do denacionalizacije (3., 4., 5., 9., 9.a, 10, 11., 12., 13. idr. členi ZDen), kdo so stranke postopka (60. člen ZDen) ter pod katerimi pogoji ima s strani enega od upravičencev vložena zahteva za denacionalizacijo učinke tudi za morebitne druge upravičence (64. člen ZDen). Ker je potrebno presojo upravičenja do denacionalizacije in učinkov vložene zahteve za denacionalizacijo presojati na tej pravni podlagi, uporaba ZD glede teh vprašanj ni možna, s tem povezane tožbene navedbe pa niso utemeljene. Sodišče ob tem sicer ponavlja še, da v predmetni zadevi nekdanjih lastnikov podržavljenega premoženja (C. C. in B. B.) ni mogoče šteti za denacionalizacijska upravičenca, njuni otroci pa tako denacionalizacije ne bi mogli doseči kot pravni nasledniki oz. dediči nekdanjih lastnikov, temveč kvečjemu kot samostojni upravičenci (glej 20. in 21. točko obrazložitve te sodbe). Tudi iz navedenega razloga v predmetni zadevi niso relevantne navedbe tožnic o pravni skupnosti dedičev.

25. Tožnici izpostavljata še, da je stališče, zavzeto v izpodbijanih odločbah, v neskladju s predhodno izdanimi poročili o pravnem in dejanskem stanju ter predhodno izdanimi odločbami, v katerih se je prvo tožnico štelo za upravičenko. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da poročila o pravnem in dejanskem stanju, izdelana v predhodnih postopkih, ter predhodno izdane prvostopenjske odločbe, ki so bile v pritožbenih postopkih razveljavljene (in tako ni nastopila njihova pravnomočnost), upravnega organa v ponovljenem postopku v ničemer ne zavezujejo (izpodbijana odločba je sicer skladna s poročilom o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 8. 11. 2018, na katerega sta tožnici podali pripombe dne 3. 12. 2018). Z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (ter vezanosti prvostopenjskega organa na stališča toženke kot drugostopenjskega organa) je nerelevantno tudi sklicevanje tožnic na odločbo toženke z dne 25. 4. 2018, saj v tej odločbi, kot navajata tudi tožnici sami, ni bilo obravnavano vprašanje, ali je prvo tožnico potrebno šteti za upravičenko ali stranko v predmetnem postopku, pač pa izključno vprašanje uporabe določb Finančne in izravnalne pogodbe (FIP), kot razloga za izključitev denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Na slednje, za predmetno zadevo nerelevantno vprašanje, se nanašata tudi odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-282/15 in Up-441/15, na kateri se tožnici v predmetni zadevi prav tako ne moreta uspešno sklicevati. Tožnici se v predmetnem postopku ravno tako ne moreta uspešno sklicevati na odločitve, ki so bile sprejete v drugih, z obravnavanim nepovezanih upravnih postopkih, vodenih pred drugimi upravnimi organi.

26. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe (dopolnjene z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe) pravilno izhaja, da je zahtevo za denacionalizacijo v predmetni zadevi vložil A. A., ki do denacionalizacije sam ni upravičen niti te ne more (kot pravni naslednik) zahtevati v korist pravnih prednikov (staršev), ki do denacionalizacije ravno tako niso (bili) upravičeni. Pravilna je tudi ugotovitev, da prva tožnica zahteve za denacionalizacijo ni vložila ter da zahteva, ki jo je vložil A. A., ne more biti v njeno korist. Posledično je po presoji sodišča pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločitev, da se zahteva A. A. (po katerem postopek nadaljuje druga tožnica) zavrne.

27. Ker tožnici nista uspeli izkazati nezakonitosti izpodbijane odločbe, sodišče pa obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.