Jedro

Razlogi, navedeni v pritožbi, da je bila tožnica prvič v Ljubljani, da je tujka, da se je njen pooblaščenec pravočasno zglasil na sodišču, pa brez pooblastila ni mogel pristopiti na narok, niso takšne narave, da bi opravičevali izostanek s prvega naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep z dne 27. 10. 2011.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper sklep se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb Zakona o pravdnem postopku ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. V pritožbi navaja, da gre za prava neuko osebo, ki je pripotovala iz BIH na narok in bila prvič v Ljubljani ter tako ni mogla točno predvideti, kdaj bo prispela v Ljubljano in da ne bo takoj našla sodišča pred katerim je postopek tekel. Ko je iskala sodišče, so jo ljudje napotili na Delovno sodišče na … ulici, kasneje je odkrila, da ne gre za pravo sodišče in takrat je bilo že prepozno ter je res prišlo do kratke zamude. Tožnica je menila, da bo zadevo rešila, če se bo pred narokom sestala s pooblaščencem, za katerega ji je zadnji trenutek povedal nek znanec. Pritožba meni, da bi sodišče moralo situacijo, kot se je zgodila tožnici, glede na vse okoliščine šteti kot opravičen razlog za zamudo na pristop na narok, saj toženki s tem ne bi nastali nobeni nepotrebni dodatni stroški. Prav tako ob ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne bi bila toženi stranki kršena pravica do sodnega varstva in do sojenja v razumnem roku. Če bo predlog tožnice zavrnjen tudi pred pritožbenim sodiščem, bo to le dodatno delo za sodišče in za toženko, saj bo ta morala ponovno izpeljati celoten postopek pred upravnim organom. Tožnica je prav tako zaprosila za brezplačno pravno pomoč, odgovora na to še ni dobila, ni pa vedela, da kot tuja državljanka brez prebivališča v Sloveniji, do tega ni upravičena. Neutemeljeni so očitki sodišča prve stopnje, da je tožnica imela dovolj časa, da bi se posvetovala z odvetnikom, saj sta tožnica in odvetnik komunicirala le kakšen dan pred tem po telefonu. Tožnica ob tej priložnosti odvetnika za lokacijo sodišča ni vprašala, dogovorjena sta bila, da se sestaneta pred sodiščem, kjer bo najprej podpisala pooblastilo. Tožnica niti ni zastopniku povedala celotnega imena in priimka in številke zadeve, kakor tudi ne številke razpravne dvorane. Tako tudi odvetnik ni mogel pristopiti na narok brez pooblastila, saj mu niso bili znani niti priimek stranke niti opravilna številka, niti številka razpravne dvorane.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku s pritožbo zoper sklep se v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

V predmetni zadevi je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je sklicevanje tožnice na to, da se v Ljubljani ni znašla, ker je tam bila prvikrat, takšna okoliščina, ki bi se štela, da opravičuje tožničino zamudo za nepravočasni pristop na narok. Pritožbeno sodišče meni, da se je sodišče prve stopnje do navedene okoliščine pravilno opredelilo. Tožnica ni zatrjevala, da se ji je na poti iz Bosne v Slovenijo ali v mestu Ljubljana zgodilo nekaj izjemnega in nepredvidljivega, kar bi ji preprečilo prihod na sodišče. Nepoznavanje mesta Ljubljana se ne more šteti kot opravičljiva okoliščina za zamudo. To, da je bila tožnica prvič v Ljubljani in da ne zna slovensko ni neka nepredvidljiva okoliščina, ki je tožnica ne bi poznala. Tudi okoliščina, da zastopnik ni imel podpisanega pooblastila in da sam ni mogel pristopiti na narok, je s strani sodišča pravilno ocenjena. Navedbe v pritožbi, da pooblaščenec niti ni vedel priimka tožnica niti številke zadeve ter številke razpravne dvorane so malo verjetne in jim pritožbeno sodišče ne more pokloniti vere, prav tako pa gre za pritožbene novote, ki v skladu s 337. členom ZPP niso dovoljene.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in enako kakor sodišče prve stopnje meni, da niso podani razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, saj stranka naroka ni zamudila iz upravičenega vzroka, kakor je to določeno v 1. odstavku 116. člena ZPP. Navedeno je v predmetni zadevi odločilno za rešitev zadeve. Ostale navedbe pritožnika, ki se nanašajo na funkcijo sedanjih delovnih in socialnih sodišč, da bo sodišče v primeru zavrnitve predloga imelo le dodatno delo, niso relevantne za odločitev v predmetni zadevi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.