Jedro

Odvetnik, ki kljub pozivu sodišča ne predloži pooblastila za zastopanje in je bila zaradi te opustitve tožba zavržena, je odškodninsko odgovoren tožniku po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Izrek

1. Tožnikovi pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo.

2. Zaradi odločitve o višini odškodnine se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

3. Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo 16.691,70 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 166,92 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik na prilogi A2 napisal svoje ime in priimek pod št. 11 in se na naslednji strani podpisal pod št. 11 in se nato 8.10.1996 zglasil v poslovnih prostorih toženca in njegovi tajnici B. K. izročil 3.000,00 SIT. Tožnik je sodeloval na skupnem sestanku na D., toženec mu je v vednost poslal vloženo tožbo. Glede na predložene listine in izpoved tožnika ne vzdrži zaključek, da med pravdnima strankama ni bilo mandatnega razmerja, sicer pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do teh predloženih dokazov. Nadalje tožnik navaja, da argument sodišča prve stopnje, zakaj je sledilo tožencu, ne vzdrži, saj sodišče položaja obeh sodelavcev tožnika, ki na skupnem pooblastilu nista navedena, niti podpisana, ne bi smelo enačiti s položajem tožnika, ki je na skupinskem pooblastilu bil naveden, pa je bil prečrtan. Sodišče prve stopnje je zaradi tega napačno ocenilo poziv Delovnega in socialnega sodišča, ko je od toženca zahtevalo predložitev pooblastila za zastopanje tožnika, saj ga ni ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi. Toženec je v odgovoru na tožbo trdil, da mu je S. P. povedal, da tožnik ni pristopil k skupinski tožbi. Slednji pa je izpovedal, da mu ni znano, zakaj je tožnik na pooblastilu prečrtan. Sodišče bi moralo dodatno razjasniti dejansko stanje, na podlagi katerega bi lahko sledilo izpovedi toženca ali priče. Zaključek, da ravnanje toženca ni protipravno, je napačen, saj je toženec večkrat ravnal malomarno in nevestno do tožnika. V konkretnem primeru bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na določbe ZOR in ne OZ.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost toženca, ki pri opravljanju svojega poklica odvetnika na zahtevo Delovnega in socialnega sodišča ni predložil pooblastila za zastopanje tožnika, so določbe čl. 131 Obligacijskega zakonika, na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, saj je do opustitve toženca prišlo že v času veljavnosti OZ in ne ZOR, kot trdi pritožba. Sicer pa je potrebno tožniku pojasniti, da se splošna odškodninska odgovornost ne razlikuje po določbah ZOR in OZ. Tisti, ki drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Toženec se z odvetništvom ukvarja poklicno in je njegova odgovornost strožja in profesionalna, saj mu že Zakon o odvetništvu nalaga, da mora pri zastopanju stranke ravnati vestno in pošteno, ter skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek čl. 11 Zakona o odvetništvu (Ur. list RS, ŠT. 18/93 – 24/96). V konkretnem primeru je toženec zastopal več tožnikov v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani III Pd 509/96 in vložil tožbo tudi v imenu tožnika za izterjavo odpravnine, zaostalih plač in drugih prejemkov. Toženčeva izpoved, da med pravdnima strankama ni bilo pooblastilnega razmerja, je neprepričljiva in neverodostojna in je pritožbeno sodišče ne sprejema ob upoštevanju, da je tožnik tožencu plačal akontacijo za zastopanje, da je na pooblastilu (priloga A2) pod št. 11 navedeno tožnikovo ime in priimek ter naslov, na strani 2 te priloge pod št. 11 pa tudi tožnikov podpis. Toženec skuša prikazati tudi, da ta podpis ne spada k pooblastilu, temveč k pogodbi za zastopanje. Pritožbeno sodišče ne verjame izpovedi toženca, da je bil tožnik na pooblastilu prečrtan že pred vložitvijo tožbe, saj bi bilo v takem primeru logično, da toženec tožbe tudi v imenu tožnika ne bi vložil, pa tudi ne bi zaprosil sodišča, da mu podaljša rok za predložitev pooblastila. Že opisano ravnanje toženca kaže, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba. S tem ko toženec tudi po prejemu zahteve sodišča po predložitvi pooblastila ni vzpostavil stika s tožnikom, niti ga ni obvestil o zahtevi sodišča, je opustil dolžno skrbnost, ki mu jo nalaga Zakon o odvetništvu (čl. 11/2) in je v celoti odgovoren tožniku za nastalo škodo. Zaradi toženčeve opustitve je podana tudi vzročna zveza z tožniku nastalo škodo, saj je tožnik izgubil pravico do uveljavljanja zahtevkov zoper delodajalca, poleg tega pa je drugim tožnikom, ki so vztrajali pri tožbenem zahtevku z delno sodbo priznalo pravico do odpravnine.

Ker je med strankama sporna tako podlaga tožbenega zahtevka in višina, in je pritožbeno sodišče na podlagi opravljene obravnavane ugotovilo drugačno dejansko stanje, je zaradi načela smotrnosti odločilo o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo (čl. 315 ZPP v zvezi s čl. 358 ZPP, glej tudi načelno pravno mnenje Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS I/93 stran 43). Ker zaradi neutemeljenosti podlage tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višine tožbenega zahtevka, ki je sporna med pravdnima strankama, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo zaradi tega v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (čl. 355/2 ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi čl. 165/3 ZPP.