Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugovori tožene stranke so pavšalni. Ne zadostuje le zanikanje obveznosti in posplošene trditve, da blago v obračunanih količinah ni bilo dobavljeno ter da storitve niso bile opravljene. Da bi se tožena stranka uspešno branila, bi morala konkretizirano nasprotovati terjatvi tožeče stranke. Tožena stranka bi morala navesti dejstva in pojasniti, zakaj terjatve, ki so izkazane z računi, ni poravnala oziroma jih ni dolžna poravnati.
Takoimenovani „informativni dokazi“ v pravdnem postopku niso dovoljeni. V določenih izjemnih primerih velja omilitev zahteve glede substanciranja dejanskih navedb v primerih, ko mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Vendar v konkretni zadevi ne gre za takšno situacijo in se tožena stranka ne more sklicevati na nepoznavanje poslovanja njene pripojene družbe, saj je to stvar njenega notranjega razmerja (oziroma morebitne odškodninske odgovornosti tretje osebe, če dejansko protipravno zadržuje poslovno dokumentacijo in s tem onemogoča toženi stranki dokazovanje dejstev v tem postopku).
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150275/2013 z dne 25. 9. 2013, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da poravna tožeči stranki 110.851,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka 418,04 EUR.
2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Tožeča stranka za dobavo spornega blaga ni predložila nobenega pisnega dokazila. M. S. ni prevzemal blaga, ki naj bi ga tožeča stranka dobavila družbi S. d.o.o., in ni bil njen zakoniti zastopnik. Sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke in predlaganih prič ter ni izvedlo drugih dokazov, ki bi dokazovali dobavo spornega blaga in storitev. Tožena stranka je z navedbami o statusnih spremembah zgolj pojasnjevala, da ne razpolaga s poslovno dokumentacijo o poslovanju med njo in tožečo stranko (o poslovanju med družbo S. d.o.o., in tožečo stranko). Pojasnjevala je, da gre za izjemne okoliščine, na katere ni imela nobenega vpliva, niti jih ni mogla preprečiti. Meni, da zadostuje, kar je navedla, ter da je postopanje sodišča preveč formalistično in postavlja toženo stranko v neenak položaj. Sicer pa bi moralo sodišče toženo stranko, če je ocenilo, da so njene navedbe presplošne, pozvati na dopolnitev navedb. Tožena stranka je navajala negativno dejstvo, da blaga in storitev ni prejela, zato bi morala tožeča stranka na ustrezen način dokazovati in dokazati obstoj pozitivnega dejstva, to je dobavo blaga in storitev, katerega plačilo se vtožuje. Smiselno enako velja za ugovor, da vrednosti na spornih računih odstopajo od tržnih vrednosti. To vprašanje bi moralo sodišče razrešiti s pomočjo izvedenca ustrezne stroke.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V pravdnem postopku nosita pravdni stranki trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen – ZPP). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Čeprav ima sodišče določena pooblastila v postopku, v okviru katerih skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP), pa ta dolžnost sodišča v konkretnem primeru ni bila kršena, kot bo pojasnjeno v nadaljnji obrazložitvi odločitve. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni utemeljen pritožbeni očitek o neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank ter v zvezi s tem očitana kršitev določbe 22. člena Ustave RS.
6. Tožena stranka je v tem postopku tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo računov, naslovljenih na družbo S. d.o.o., (priloga A2 do A12 spisa) za dobavljeno blago in opravljene storitve na objektu E., ugovarjala sledeče: da tožeči stranki ne dolguje ničesar; da je pri toženi stranki prišlo do statusno pravnih sprememb zaradi pripojitve družbe S. d.o.o.; da ji niti družbenik, niti direktor družbe S. d.o.o. nista navedla, da naj bi imela ta družba kakršnekoli neporavnane obveznosti do dobaviteljev; da je bila toženi stranki odtujena poslovna dokumentacija te družbe za obdobje od ustanovitve do prenosa poslovnega deleža oziroma, da ji družbenik in direktor nista želela predati poslovne dokumentacije, zaradi česar je zoper njiju vložila tožbo; da predloženi računi ne izkazujejo dejanske dobave blaga in storitev; da so v računih navedene cene višje kot tržne cene. Tožena stranka je v dokaz svojih trditev predlagala med ostalim zaslišanje zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter prič A. in J. G. (direktorja in družbenika S. d.o.o.).
7. Pritožba nima prav, ko navaja, da tožeča stranka sporne terjatve ni z ničemer dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo poleg listinskih dokazov v spisu (računi za dobavljeno blago in storitve) tudi ostala zatrjevana dejstva, ki jih tožena stranka ni zanikala, namreč, da je šlo za obsežno poslovanje med tožečo stranko in družbo S. d.o.o., da je slednja določene oziroma del računov poravnala tožeči stranki ter da dobavo blaga in storitev izkazuje tudi izdano uporabno dovoljenje za objekt E., na katerega se nanašajo računi. Tožena stranka bi zato morala navesti dejstva in pojasniti, zakaj terjatve, ki so izkazane z računi, ni poravnala oz. jih ni dolžna poravnati. Prav ima sodišče prve stopnje, ko v obrazložitvi sodbe poudarja, da so ugovori tožene stranke pavšalni. Ne zadostuje le zanikanje obveznosti in posplošene trditve, ki jih ponavlja v pritožbi, da blago v obračunanih količinah ni bilo dobavljeno ter da storitve niso bile opravljene. Da bi se tožena stranka uspešno branila, to ne zadostuje, terjatvi tožeče stranke bi morala konkretizirano nasprotovati, tako kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. Tudi nadaljnji argumenti pritožbe, da bi moralo sodišče zaslišati priče, ki so bile predlagane v zvezi s sporno dobavo blaga in storitev družbi S. d.o.o. predvsem njenega bivšega direktorja in družbenika, niso utemeljeni. V tem primeru bi predlagane priče morale izpovedovati o dejstvih, ki jih tožena stranka ni navedla. Takoimenovani „informativni dokazi“ v pravdnem postopku niso dovoljeni. Tožena stranka se v pritožbi sicer sklicuje na izjemnost situacije, češ da ne razpolaga s poslovno dokumentacijo o poslovanju med tožečo stranko in družbo S. d.o.o., ker ji slednja dokumentacije noče izročiti. Pravna teorija (1) sicer res v določenih izjemnih primerih predlaga omilitev zahteve glede substanciranja dejanskih navedb v primerih, ko mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Vendar v konkretni zadevi ne gre za takšno izjemno situacijo in se tožena stranka ne more sklicevati na nepoznavanje poslovanja njene pripojene družbe, saj je to, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, stvar njenega notranjega razmerja (oziroma morebitne odškodninske odgovornosti tretje osebe, če dejansko protipravno zadržuje poslovno dokumentacijo in s tem onemogoča toženi stranki dokazovanje dejstev v tem postopku).
8. Vse navedeno velja tudi za ugovor tožene stranke, da terjatev tožeče stranke ni izkazana po višini, češ da gre za odstopanje v tržnih vrednostih. Tudi te trditve so presplošne in jim zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno slediti, prav tako ne dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.
9. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami. Glede na vsebino ugovorov tožene stranke ne more biti uspešno sklicevanje na potrebno materialno procesno vodstvo, saj se je očitno zavedala, da bi morala dejanske navedbe dopolniti oz. predlagane dokaze substancirati. Sodba nima pomanjkljivosti, ko bi onemogočale njen preizkus. Opustitev zaslišanja predlaganih prič pa, glede na zgoraj navedeno, tudi ne predstavlja očitane kršitve postopka. Pritožba je neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela in je zato dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške.
(1) Dr. Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa – 2010, št. 31-32, in dr. Mile Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo – 2011, št. 6-7.