Jedro

Sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo na vseh pravnih podlagah, ki bi glede na ponujeno trditveno gradivo strank lahko prišle v poštev. Ničnosti spornih pogodb ni presojalo na podlagi (v postopku pravočasno) zatrjevanih trditev o navideznosti sklenjenih pogodb.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta Pogodba o finančnem leasingu premičnine št. 1112169035 z dne 1. 2. 2010 (skupaj s splošnimi pogoji, na katere se sklicuje) in Pogodba o nakazilu (asignaciji) z dne 1. 2. 2010 nični (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo 767,67 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo ničnost splošnih pogojev, čeprav je tožeča stranka zahtevala samo ugotovitev ničnosti pogodb o finančnem leasingu in o asignaciji. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo vsebino spornih pogodb, in sicer glede ugotovitev, da naj bi 37.070,51 EUR enostavno izpuhtelo, da naj bi šlo pri A.A. in tožeči stranki v resnici za isto osebo, in da naj bi tožena stranka na podlagi posla s tožečo stranko prejela 71.529,60 EUR, medtem ko naj bi slednja imela koristi samo do višine 15.129,49 EUR. Prodajalec umetniškega dela je bila A.A., ne pa tožeča stranka. Tožena stranka zatrjuje, da je za delo plačala 52.200,00 EUR; od tega pa 37.070,51 EUR ni izpuhtelo, temveč je tožena stranka pooblastila tožečo, da ta znesek plača A.A. kot prejemniku nakazila. V anuitetnem načrtu pogodbe o finančnem leasingu je bil ta znesek naveden kot že plačan. Pritožba nadalje opozarja, da tožeča stranka ni nikoli uveljavljala ničnosti pogodb iz razloga, da ni bilo doseženo soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah. Nesporno sta pravdni stranki s podpisom obeh pogodb izrazili voljo za sklenitev prav takih pogodb. Dejstvo, da je tožeča stranka umetnik, mu po stališču pritožbe ne daje drugačnega položaja pri sklepanju pravnih poslov. Iz nobenega ravnanja tožene stranke ni mogoče sklepati, da gre za donacijo, in da mu obrokov leasinga ne bo treba odplačevati. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ko je ugotovilo ničnost obeh pogodb zaradi oderuštva. Korist pravdnih strank ni bila nesorazmerna, tožena stranka pogodb ni sklenila z namenom izkoristiti stisko tožeče stranke. Končno pritožba izpodbija tudi ugotovitev, da so sklenjene pogodbe kršile določbo 132. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Med strankama ni šlo za posel „sale and lease back“. Relevantna pogodba o leasingu je vsebovala vse klavzule, ki izključujejo možnost izigravanja namena prepovedi legis commissoriae (predvsem 17. točka Splošnih pogojev za finančni lizing premičnin za fizične osebe), ki jih je Vrhovno sodišče predvidelo v razlogih odločbe II Ips 427/2003. Morebitno kasnejše ravnanje strank (prodaja reliefa za 800,00 EUR) ne more povratno vplivati na ničnost pogodbe. Poleg tega je napačna ugotovitev sodišča, da je bila kupnina 800,00 EUR prenizka. Pritožba izpostavlja, da tožeča stranka ugotovitve tržne vrednosti reliefa z izvedencem ni predlagala. Tožena stranka priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ker je sodišče ugodilo (tudi) tožbenemu zahtevku na ničnost Splošnih pogojev(1). Protispisna je pritožbena trditev, da tožeča stranka tega ni uveljavljala. V vlogi 14. 7. 2015 (XII. točka) je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek (skladno s pozivom sodišča prve stopnje na naroku 29. 6. 2015) in zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o finančnem leasingu premičnine z dne 1. 2. 2010 skupaj s Splošnimi pogoji (1. točka primarnega tožbenega zahtevka).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbe o leasingu (vključno s splošnimi pogoji) in pogodbe o asignaciji (obe z dne 1. 2. 2010) na treh pravnih podlagah: 1) ker med strankama ni prišlo do soglasja volj, pogodbi sploh nista bili sklenjeni in sta posledično nični, 2) ker gre za oderuški pogodbi, in 3) ker pogodba o leasingu v kombinaciji s splošnimi pogoji ne nudi zadostnega varovala pred učinki legis commissioriae.

7. Po določbi 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo ne sklicuje, a le, če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. Stranke morajo v pravdnem postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena, 212. člena ZPP)(2). Povedano drugače, če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, sodišče ne sme samoiniciativno preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti pogodbe(3).

8. Pritrditi je pritožbi, da ničnosti spornih pogodb (skupaj s splošnimi pogoji) tožeča stranka ni temeljila na trditvah, da med strankama ni bilo podano soglasje volj in da so sporne pogodbe oderuške, na katere sodba opre odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev njihove ničnosti.

9. Za ugotovitev, da je pri sklenitvi obravnavane sporne pogodbe šlo za nesporazum (pomanjkanje soglasja volj), sodišče prve stopnje ni imelo podlage v tožbenih trditvah, razlogi izpodbijane sodbe, pa so si sami s sabo v nasprotju. Sodišče ugotavlja, da je med pravdnima strankama prišlo do sklenitve pogodb (ugotovi, da je tožnik res podpisal obe pogodbi), hkrati pa v razlogih sodbe negira obstoj volje tožeče stranke za sklenitev pogodb o leasingu in o asignaciji (v nasprotju s to izjavljeno voljo). Za nesporazum po 16. členu OZ gre pojmovno lahko le pri neujemanju izjav volj pogodbenih strank (zato pogodba med strankami ne nastane)(4). V primeru izjavljene volje v pisni obliki je že pojmovno izključena možnost nesporazuma o naravi pogodbe, o podlagi ali predmetu obveznosti kot razlogu za nenastanek pogodbe. Pogodba med strankama v tem primeru namreč ne nastane le na podlagi volj pogodbenikov za sklenitev določene pogodbe, ampak je ta volja izražena navzven, torej izjavljena z besedami, znaki ali z drugačnim ravnanjem in posledično preverljiva(5). V pisni obliki (pogodbi) izraženo voljo pravdnih strank skleniti pogodbo o leasingu in o asignaciji je torej treba šteti za veljavno(6). Trditve tožeče stranke o sklenitvi pogodb v bistveni zmoti, ker je mislila, da gre za poplačilo dolga B.B. in zavarovanje njenih morebitnih bodočih obveznosti, so lahko podlaga le za presojo utemeljenosti (v obravnavani zadevi podredno postavljenega) zahtevka na razveljavitev pogodbe zaradi napak volje (94. člen OZ)(7) Ob robu naj pritožbeno sodišče doda, da ima morebitno nesoglasje strank za posledico ugotovitev, da pogodba ni sklenjena (16. člen OZ), ne pa da je nična (87. člen OZ), kot materialnopravno zmotno zaključi sodišče prve stopnje.

10. Tožeča stranka je trditve v vlogi 14. 7. 2015, da je šlo pri spornih pogodbah za nesorazmerje med pravicami in obveznostmi obeh pravdnih strank, ker naj bi tožeča stranka zaradi neplačila obveznosti izgubila lastništvo nad umetniškim delom, katerega vrednost presega 50.000,00 EUR, v zameno pa ji je tožena stranka dolg znižala samo za 500,00 EUR, podala v kontekstu zatrjevanja kršitve prepovedi legis commissoriae. Z njimi je izkazovala, da je tožena stranka - leasingojemalec pridobil lastništvo nad predmetom leasinga, ki je vreden bistveno več kot terjatev po pogodbi o leasingu. Ni pa tožeča stranka s tem zatrjevala objektivnega elementa (nesorazmernosti dajatev) v smislu oderuške pogodbe iz 119. člena OZ(8). Tožeča stranka tudi ni podala nobenih trditev o subjektivnem elementu oderuškosti (da bi tožena stranka zlorabila oz. izkoristila njeno neznanje zato, da bi si izgovorila očitno nesorazmerno korist). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka toženo štela za donatorko in dobrotnico, v podatkih spisa nimajo podlage. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje odločitev o ničnosti spornih pogodb zaradi oderuštva oprlo na dejstva, ki v postopku niso bila zatrjevana.

11. Po spremembi tožbe in postavitvi primarnega zahtevka na ničnost spornih pogodb (pripravljalna vloga tožeče stranke 14. 7. 2015) je tožeča stranka ničnost utemeljevala z zatrjevanjem kršitve prepovedi legis commissoriae. Navajala je, da je šlo za posel „prodam in (takoj) odkupim nazaj“(9), da je umetniško delo ocenil cenilec vozil, strojev in opreme, da je tožena stranka predmet prodala po nerealno nizki ceni oziroma da je v resnici prišlo do odvzema lastninske pravice tožeči stranki, da o prodaji tožeče stranke ni obvestila, da se pri prodaji tožena stranka ni držala lastnih pravil, da so ji pogodbena določila omogočala prodajo umetniškega dela po 104-krat nižji vrednosti od dejanske, in da klavzula v pogodbi, po kateri mora tožena stranka izkupiček od prodaje nad terjanim zneskom vrniti tožeči stranki, ne preprečuje zlorabe.

12. Po utrjenem stališču sodne prakse(10) gre pri kombinaciji kupoprodajne pogodbe in pogodbe o leasingu za pravno operacijo, ki vsebuje značilnosti komisornega dogovora oz. legis commissoriae. Takšna operacija je veljavna samo, če ne izigrava namena prepovedi 132. člena SPZ(11) – torej, če vsebuje določbe, ki varujejo dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Sodna praksa je določila pogoje, na podlagi katerih so takšni posli veljavni(12). Posli morajo vsebovati klavzule z naslednjo vsebino: a) upnik lahko za primerno ceno (tržno vrednost) obdrži stvar zase in dolžniku vrne morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve; b) vrednost stvari mora oceniti nekdo tretji (na primer sodni cenilec) ali pa se mora ugotoviti na podlagi splošnih cenikov ob dospelosti ali c) upnik lahko sam ali prek pooblaščene agencije proda stvar po tržni ceni in se poplača z izkupičkom od prodaje, dolžniku pa povrne morebitni presežek; in d) pri fiduciarnem prenosu nadomestnih stvari mora biti določeno, da mora upnik vrniti dolžniku enako količino stvari iste vrste(13).

13. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je pogodba o leasingu, skupaj s splošnimi pogoji, takšne varovalke vsebovala. Za drugačno razlago sodišča prve stopnje, da citirana določila splošnih pogojev toženki omogočajo, da sama odloči, po kakšni ceni bo prodala predmet leasinga, da ga bo lahko dala na uničenje ali pa praktično podarila tretji osebi, ni podlage. Splošni pogoji(14) predvidevajo, da se cena določi s sporazumom med strankama; če ta ni mogoč, naj bi stvar ocenil sodni izvedenec (torej neodvisna tretja oseba) oz. naj bi se stvar prodajala po tržni ceni. Šele v primeru, ko predmeta leasinga v 30 dneh ni mogoče prodati za vrednost, ugotovljeno na enega od teh načinov, je leasingodajalec upravičen ceno znižati po 10 % za vsak mesec; po desetih mesecih pa ga lahko odnese na deponijo.

14. Ugotovitve sodbe, ki jih pritožba niti ne izpodbija, da tožena stranka (leasingodajalec) cene umetniškega dela ni poskušala določiti sporazumno s tožnikom, da ga je dala oceniti sodnemu cenilcu neustrezne (avtomobilske) stroke in da domnevna tržna cena ni resničen odraz tržne vrednosti dela, kažejo kvečjemu na nespoštovanje in kršitev prej navedenih določb splošnih pogojev. Slednje je zatrjevala tudi tožeča stranka, ko je navajala, da se tožena stranka pri prodaji predmeta leasinga ni držala lastnih pravil o prodaji, ni iskala soglasja tožeče stranke o ceni. Splošni pogoji so torej predvidevali ustrezne varovalke, ki so preprečevale komisorični dogovor, njihovo neupoštevanje pa ne nudi podlage za zaključek, da so sklenjeni dogovori nični. Materialnopravno zmoten je zato zaključek sodbe, da sta sklenjeni pogodbi o leasingu (skupaj s splošnimi pogoji) in o asignaciji nični zaradi prekršitve legis commissoriae.

15. Po navedenem je odločitev o utemeljenosti (primarnega) tožbenega zahtevka delno obremenjena s procesno kršitvijo (zaradi nepravilne uporabe 7. člena in 212. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve), delno pa je materialnopravno zmotna.

16. Pritožbeno sodišče odločitve ne more spremeniti samo, ker sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo na vseh pravnih podlagah, ki bi glede na ponujeno trditveno gradivo strank lahko prišle v poštev.

17. Sodišče prve stopnje ničnosti spornih pogodb ni presojalo na podlagi (v postopku pravočasno) zatrjevanih trditev o navideznosti sklenjenih pogodb (50. člen OZ)(15). Tožeča stranka je v vlogi 12. 12. 2014 (IX. točka) med drugim zatrjevala, da je tožnik lastnik materialnih avtorskih pravic umetniškega dela, da A.A., ki je organizirana kot društvo, ni bila nikoli lastnik njegovega avtorskega dela, da tožnik A.A. ni ničesar dolgoval in da je v tem smislu sklenjena pogodba o asignaciji 1. 2. 2010 samo fiktivna. Trditev v 1. točki pogodbe je skonstruirana za potrebe formaliziranja dogovora med tožečo in toženo stranko (da se pokrije obveznost B.B. po pogodbi med njo in toženo stranko v višini 15.129,94 EUR, bistveno večja vrednost umetniškega dela pa služi kot nekakšno zavarovanje za bodoče morebitne zapadle, pa neplačane obveznosti B.B., pri čemer bi, tožena stranka v skrajni konsekvenci umetniško delo tudi odkupila), trditev o dolžniško upniškem razmerju med tožečo stranko in A.A. pa je povsem izmišljena. Navedenim trditvam je tožena stranka obrazloženo nasprotovala (pripravljalna vloga 18. 12. 2014).

18. Sodišče prve stopnje (očitno) zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je ničnost spornih pogodb podana na drugi pravni podlagi(16), ni ugotavljalo odločilnih dejstev, ki bi omogočala presojo utemeljenosti (primarnega) tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti zaradi navideznosti pogodbe (50. člen OZ). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar narekuje ugoditev pritožbi, razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Dokazno neocenjen je ostal celoten sklop dejstev, pomembnih za presojo o utemeljenosti zahtevka za ničnost pogodbe zaradi navideznosti, zato bi njihovo ugotavljanje pred sodiščem druge stopnje moglo stranki prikrajšati v njuni pravici do pritožbe. V kolikor bi se ob ponovnem odločanju izkazalo, da primarni tožbeni zahtevek (na ničnost spornih pogodb) ni utemeljen, bo moralo sodišče prve stopnje odločati (še) o podredno postavljenem zahtevku za razveljavitev spornih poslov. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

19. Ob robu naj pritožbeno sodišče še doda, da pritožba utemeljeno opozarja(17) na spornost izhodišča sodišča prve stopnje, po katerem sta A.A. in tožnik „sicer pravno gledano različni osebi, dejansko pa ena, tožnik je le nastopal v pravnem prometu prek te A.A.“ Pri pravni presoji veljavnosti sklenjenih poslov je bistveno, kako so vpletene osebe nastopale s pravnega, in ne samo dejanskega vidika, zato je treba upoštevati, da gre pri tožniku in fundaciji za dve različni osebi. Ugotovitev sodišča prve stopnje(18), da je zaradi domnevne identitete dveh strank posledično popolnoma nesmiselna vsebina Pogodbe o nakazilu, bi ob ustrezni (pravni, ne dejanski) presoji zatrjevanih dejstev, lahko kvečjemu kazala na morebitno navideznost tako sklenjene pogodbe in v njej vzpostavljenih terjatev(19).

Op. št. (1): Skladno s tretjim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke.

Op. št. (2): J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 345. Op. št. (3): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 938/2008 in II Ips 348/2009, tako tudi VSL sklep III Cp 968/2015. Op. št. (4): Po določbi 16. člena OZ pogodba ne nastane, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti.

Op. št. (5): Po prvem odstavku 18. člena OZ se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.

Op. št. (6): Prim. VS RS sodbo in sklep II Ips 57/2003, VSL sklep III Cp 982/2015 in VSL sodbo II Cp 2944/2012. Op. št. (7): Tožeča stranka tudi v svojem odgovoru na pritožbo ponavlja, da njen namen ni bil, da bi svoje avtorsko delo prodala na način, da ga potem odkupi nazaj. To zatrjevanje kaže na napako volje na njeni strani, ne pa na nesporazum med strankama.

Op. št. (8): Prvi odstavek 119. člen OZ določa: „Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.“ Op. št. (9): Ang. „sale and lease back“.

Op. št. (10): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004 v zadevi „O.“.

Op. št. (11): Prvi odstavek 132. člen SPZ določa: „Pogodbeni določili, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, in o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni, sta nični, razen če ta zakon določa drugače.“ Op. št. (12): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004, II Ips 755/2006 z dne 10. 9. 2008, II Ips 159/2009 z dne 16. 6. 2011 in II Ips 935/2008 z dne 26. 1. 2012; podrobno tudi: Varanelli, L., Prenos lastninske pravice v zavarovanje, Podjetje in delo, 2005, št. 6-7, str. 1355-1364. Op. št. (13): Prav tam.

Op. št. (14): Splošni pogoji za finačni leasing premičnin fizične osebe (priloga A12) v 17. točki urejajo obračun razmerja v primeru odstopa od pogodbe. Določajo, da vrednost predmeta leasinga ob vračilu določita stranki sporazumno (točka 17.5). Če sporazuma ni mogoče doseči v 8 dni po odstopu od pogodbe, se kot vrednost vzame vrednost, ki jo bo leasingodajalec uspel doseči s prodajo leasinga, pri tem pa je upravičen začeti prodajati predmet za sporazumno določeno ceno ali ceno, ki jo določi sodni izvedenec, ali tržno ceno, če je ta ugotovljiva na podlagi tržnih podatkov (točka 17.6). V primeru, da je kupnina z odštetimi stroški presegla znesek terjatev leasingodajalca, je ta dolžan presežek plačati leasingojemalcu v roku 8 dni po prejemu kupnine (točka 17.9).

Op. št. (15): Po določbi 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med strankama; če pa prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Navideznosti ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.

Op. št. (16): Na naroku 16. 3. 2015 je sodišče v skladu z načelom odprtega sojenja predstavilo svoje stališče, „da je pogodba o finančnem leasingu v kombinaciji z asignacijsko pogodbo v bistvenem podobna t.i. pogodbam O., ki so je izkazale za nične iz razloga, ker ni bilo enakovrednosti dajatev“. Tožeča stranka pa je v skladu z njim spremenila tožbo.

Op. št. (17): Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbeno argumentacijo, da posla zato ne moremo šteti za posel „prodam in (takoj) odkupim nazaj“. Določilo o prepovedi legis commissorie velja namreč tudi za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, če dolžnik ne izpolni obveznosti (tako Varanelli, L., Prenos lastninske pravice v zavarovanje, op. cit.).

Op. št. (18): Glej drugi odstavek obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 17. Op. št. (19): Prim. sodbe VSRS II Ips 963/2007, VSL II Cp 458/2015.