Jedro

V primeru lastninjenja kmetijskih zemljišč po ZSKZ mora temeljiti vpis lastninske pravice, pridobljene v postopku lastninjenja, na ustrezni listini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je predlagal vknjižbo lastninske pravice na svoje ime pri uvodoma opredeljenih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je vpis dovolilo pri parceli 1 k.o. O., v preostalem delu pa odločilo, da vpis ni dovoljen. Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica ugovor zavrnila in potrdila sklep Dn 53570/2017 z dne 23.3.2017. V razlogih je pojasnila, da je predlagateljica predlagala vknjižbo lastninske pravice pri navedenih nepremičninah na svoje ime z razlogi, da jih ima Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) v dejanski posredni uporabi že vsaj 20 let. Pravni status teh zemljišč, ki so v družbeni lastnini, je urejen v Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: ZSKZ), z Zakonom o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad) in v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP). Sklicevala se je na določbe 14. člena ZSKZ. Opozorila je, da je bila v ročni zemljiški knjigi pri večini "starih" nepremičnin, iz katerih so v komasacijskem postopku nastale "nove" nepremičnine, na katere se nanaša ta predlog, vknjižena lastninska pravica v korist Republike Slovenije, ponekod družbena lastnina ali splošno ljudsko premoženje s pravico neodplačne uporabe v korist Kmetijske kombinata Vipava. Pri vseh sedanjih nepremičninah pa je v elektronski zemljiški knjigi vknjižen neznan lastnik. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je sicer preverjala stanje v ročno vodeni zemljiški knjigi in glede na to stanje (imetniki pravic) v pretežnem delu predlog zavrnila. Zemljiškoknjižna sodnica je ocenila, da ugovor ni utemeljen, presodila je stanje v ročno vodeni zemljiški knjigi ter ugotovila, da iz Potrdila o namenski rabi zemljišč na dan 11.3.1993 z dne 6.2.2017 izhaja, da so bile vse nove parcele prvo območje kmetijskih zemljišč. Citirala je prvi odstavek 14. člena ZSKZ ter zaključila, da bi morala predlagateljica upoštevati določbe 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ter Navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenopravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Uradni list SRS, št. 15/79), oziroma Navodilo iz leta 1993 (Uradni list RS, št. 32/93, v katerem je določeno, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na sklad oziroma občine. V 2. členu Navodila iz leta 1993 pa je upravljavcem naloženo, da Skladu oziroma občini v šestih mesecih po uveljavitvi ZSKZ predložijo izjavo oziroma predlog pogodbe za nepremičnine, ki se prenašajo na Sklad, s katero dovolijo, da se v zemljiški knjigi vpiše kot lastnica Republika Slovenija in kot upravljavec Sklad oziroma kot lastnica občina in predložijo hkrati ustrezno evidenco in dokumentacijo, predlagateljica pa predlogu ustreznih listin ni predložila. Kot neutemeljeno je štelo tudi sklicevanje predlagateljice na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL). Ta zakon v 4. členu določa, da postanejo nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija, njena last, pri čemer se vpis lastninske pravice opravi na predlog. Ta določba po mnenju sodišča ne pride v poštev, saj se nanaša na vpis lastninske pravice na tistem premoženju, ki ni bilo predmet lastninjenja po drugih zakonih, kot je to določeno v 1. členu, obravnavane nepremičnine pa so kmetijska zemljišča in predmet lastninjenja že po ZSKZ, ki je stopil v veljavo pred uveljavitvijo ZLNDL.

2. Predlagateljica je zoper sklep vložila pritožbo. Opozarja, da je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na neznanega lastnika ter določno pojasnjuje, katere so prejšnje parcele oziroma deli, vpisane v ročno knjigo in kakšno je bilo zemljiškoknjižno stanje. Glede parcele št. 2 k.o. O. meni, da bi sodišče predlogu moralo ugoditi, ta parcela je nastala iz parcel 3 in 4, obe k.o. O., kjer je bila pri eni parceli vknjižena lastninska pravica na Republiko Slovenijo, pri drugi pa vpis javnega dobra. Nepremičnine so bile sicer opredeljene kot prvo območje kmetijskih zemljišč (11.3.1993), nastale pa so iz nepremičnin, ki so bile vpisane kot splošno ljudsko premoženje - državna lastnina v času FLRJ, in vse pravice iz te lastnine je izvrševala država. Gre za parcele št. 5 in 6, k.o. O., ter nekatere druge, v pritožbi določno opredeljene parcele. Glede razlage 14. člena ZSKZ predlagateljica izpostavlja, da je stališče sodne prakse, da je temelj pridobitve zakon, da se v zemljiški knjigi vpis opravi po uradni dolžnosti in brez listine. Opozarja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1310/2009 z dne 15.7.2009 in sklep istega sodišča II Cp 4031/2010 z dne 26.1.2011. Opozarja na trditve v predlogu, da ima predlagateljica določene parcele v dejanski uporabi. Tako je dejanska imetnica pravice uporabe. Sklicuje se tudi na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 214/2012. Prav tako se v dokaz teh navedb sklicuje na štiri zakupne pogodbe, ki jih določno citira. Zatem zaključi, da je treba pri reševanju te zadeve upoštevati specifičnost situacije, ko je v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah vknjižena lastninska pravica na neznanega lastnika. Ta situacija je posledica v preteklosti neizvedenih postopkov, ki so privedli do neusklajenega stanja med zemljiškim katastrom in zemljiško knjigo (nedokončani postopki komasacije, ipd). Prejšnji imetnik pravice uporabe, to je Kmetijski kombinat Vipava, pa ne obstaja več. S tem bi se saniralo neurejeno stanje, kot se vleče že 30 let. Vztrajanje sodišča na predložitvi listine je preozko, eden od naslednikov Kmetijskega kombinata Vipava - v stečaju (Agroind) pa predlagateljici prereka prijavljene izločitvene pravice z navedbo, da ni zemljiškoknjižni lastnik. Po mnenju predlagateljice ureditev iz ZSKZ, ki Republiki Sloveniji najprej podeli lastninsko pravico, zatem pa od nje zahteva, da od pravne osebe, ki ni ne dejanski ne zemljiškoknjižni lastnik, pridobi zemljiškoknjižno dovolilo, v tem specifičnem primeru ni ustrezna in bi moralo sodišče prvenstveno upoštevati , da so zemljišča nesporno postala last Republike Slovenije na podlagi zakona in da jih ima preko upravljavca SKZG že 24 let v uporabi in se tako lahko vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Temeljno načelo zemljiškoknjižnega postopka je načelo formalnosti postopka. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Gre za dokazno pravilo, ki omejuje sredstva za dokazovanje pravnih dejstev, ki so pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Vpis sodišče dovoli, če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, če listina po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ZZK-1 določa za listine, ki so podlaga za vpis, če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne obstaja druga ovira za vpis in če so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa zakon (148. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižna pravila torej za vpis zahtevajo listine. To pravilo velja tudi za vpise pridobitve pravice na podlagi predpisov, ki urejajo lastninjenje. Izjema je ZLNDL, ki predpisuje vpis lastninske pravice na tistega, ki ima v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe v svojo korist. Toda kmetijska zemljišča se niso lastninila po ZLNDL, pač pa že po ZSKZ (14. člen) oz. ZZad in ZLPP (prim. tudi prvi odstavek 1. člena ZLNDL - ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih), kot je pravno pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. ZLNDL je subsidiarne narave, velja le za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis, in na ta način zaključil lastninjenje.

5. Po 14. členu ZSKZ so postala kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma občino.Stališča, ali je lahko zakon podlaga za vložitev predloga za vpis lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, v sodni praksi res niso bila enotna. Vendar je prevladalo stališče, ki ga je utemeljilo v izpodbijanem sklepu že sodišče prve stopnje. V primeru lastninjenja kmetijskih zemljišč po ZSKZ je večinsko stališče in tudi enotno stališče Višjega sodišča v Kopru, da mora temeljiti vpis lastninske pravice, pridobljene v postopku lastninjenja, na ustrezni listini (VSK CDn 573/2013, VSL I Cp 847/2011, VSK CDn 212/2012, VSL II Cp 479/2010, VSL III Cp 1237/2009,.. ). Da mora predlagatelj, ki predlaga vpis svoje lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ, predlogu priložiti listino, ki ustreza pogojem iz 40. člena ZZK-1, izhaja tudi iz Navodila iz leta 1993 (Ur. l. RS, št. 32/93) o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad oziroma na občine, na katerega se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, ki v 2. členu nalaga upravljavcem, da Skladu oziroma občini v šestih mesecih po uveljavitvi ZSKZ predložijo izjavo oziroma predlog pogodbe za nepremičnine, ki se prenašajo na Sklad, s katero dovolijo, da se v zemljiški knjigi vpiše kot lastnica Republika Slovenija in kot upravljavec Sklad, oziroma kot lastnica občina. Pritožnica se neuspešno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 214/2012, saj se v navedeni zadevi ni obravnavalo vprašanje lastninjenja kmetijskih zemljišč.

6. Razlog za zavrnitev vpisa ni dejstvo, da so nepremičnine sedaj vpisane na neznanega lastnika, saj je prvostopenjsko sodišče upoštevalo "lastninsko stanje", kot izhaja iz ročne knjige in na katerega se sklicuje predlagateljica, pač pa izostanek listin, potrebnih za vpis.

7. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).