Jedro

Zakonitosti aktov Državne revizijske komisije, izdanih v postopkih revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi (1. točka izreka) ter na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka). Tožeča stranka je pri sodišču prve stopnje s tožbo izpodbijala sklep Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) z dne 11. 8. 2011, in sklep E., d. o. o., z dne 8.7.2011, ki sta bila izdana v postopku oddaje javnega naročila „Izdelava, dobava in montaža jeklenih konstrukcij, gradbena dela in elektromontažna dela za objekt CV 2x400 kV Beričevo-Krško“. E., d. o. o., kot naročnik, je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevek tožeče stranke za revizijo, enako odločitev je nato sprejela tudi Državna revizijska komisija. Svojo odločitev je Državna revizijska komisija oprla na določbe Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Ur. l. RS, št. 78/1999 s sprem., v nadaljevanju ZRPJN).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbe 1. in 2. člena ter drugega odstavka 82. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Ur. l. RS, št. 43/2011- ZPVPJN) in določbe 103. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).

3. V pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tožeča stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Po njenem mnenju ZPVPJN v 42. členu omejuje obseg sodnega varstva, ki se izvaja pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, le na zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe ali posameznega poročila. Jurisdikcija Okrožnega sodišča v Ljubljani je tako omejena zgolj na presojo ničnosti pogodbe, glede ostalih vprašanj sodnega varstva pa ni podana njegova pristojnost, tako da je za ta vprašanja pristojno upravno sodišče, ker ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in sodišču naloži, da meritorno odloči o tožbi in začasni odredbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in pravilno odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti zadeve odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Z odločitvijo v izpodbijanem sklepu se Vrhovno sodišče strinja, ne strinja pa se z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, ki jo je sodišče prve stopnje napačno oprlo na določbe novega ZPVPJN.

6. ZPVPJN v drugem odstavku 82. člena določa, da se sodni postopki, povezani s postopki naročanja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so to področje urejali pred uveljavitvijo tega zakona. Pred uveljavitvijo ZPVPJN, ki je začel veljati 3. 7. 2011, je to področje urejal ZRPJN. Ker so postopki javnega naročanja v obravnavani zadevi začeli teči pred uveljavitvijo ZPVPJN, mora tudi sodni postopek v tem primeru, glede na navedeno prehodno določbo drugega odstavka 82. člena ZPVPJN, teči po ZRPJN.

7. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep Državne revizijske komisije. Odločitev Državne revizijske komisije v obravnavani zadevi temelji na ZRPJN. Po določbah ZRPJN Državna revizijska komisija, kot poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, zagotavlja pravno varstvo ponudnikov na vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil (4. člen ZRPJN). Skladno s petim odstavkom 23. člena ZRPJN pa je po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti.

8. Glede na navedeno proti odločitvi Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev škode od naročnika. To pa pomeni, da zakonitosti aktov tožene stranke, izdanih v postopku revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku. Navedenemu ustrezen je tudi pouk o pravnem sredstvu, vsebovan v izpodbijanem sklepu tožene stranke.

9. Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavek 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je glede na določbe petega odstavka 23. člena ZRPJN sodno varstvo v obravnavani zadevi zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti, se Vrhovno sodišče iz razlogov, navedenih v tem sklepu, strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi. Ob upoštevanju določb prvega odstavka 23. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), na katere se je tudi sklicevalo sodišče prve stopnje, ter ob upoštevanju določbe ZPP, ki se nanašajo stvarno pristojnost okrožnega sodišča (32. člen), pa se Vrhovno sodišče strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje pristojnemu sodišču splošne pristojnosti.

10. Upoštevajoč navedeno, ugovori tožeče stranke na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

11. Vrhovno sodišče je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1.