Jedro

Sklep o odlogu izvršbe ukrepov, ki jih izreče gradbeni inšpektor po ZGO-1, ni zgolj odločitev procesne narave, kot to ugotavlja tožena stranka. Sklepi, ki so procesne narave, namreč vplivajo le na čas oprave procesnih dejanj, kar pa za sklep o izvršbi, ki je bil v obravnavani zadevi izdan na podlagi ZGO-1, ne velja. Po določbi 156.a člena ZGO-1, ki ureja odlog izvršbe ukreppov gradbenega inšpektorja, namreč pridobi stranka pravico, da v spornem objektu prebiva do pet let, oziroma v njem opravlja gospodarsko dejavnost in to enako kot v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica tako po vsebini kot po času trajanja presega procesno pravico do odloga izvršbe in jo je zato sodišče v dosedanji sodni praksi tudi obravnavalo kot pravico materialne narave. Odločitev tožene stranke, s katero je ta zavrgla tožnikov predlog za odlog izvršbe, ker ni inšpekcijski zavezanec po inšpekcijski odločbi, je bila procesna odločitev, četudi bi po mnenju sodišča morala tožena stranka presoditi ali ima tožnik pravni interes za vsebinsko presojo njegovega predloga, torej pravni interes za oceno sorazmernosti takojšnje izvršitve izrečenega ukrepa gradbenega inšpektorja glede na njegovo pravico do doma. Skladno z odločitvijo Ustavnega sodišča RS sodišče meni, da tožniku ni mogoče odrekati pravnega interesa za vsebinsko presojo njegovega predloga za odlog izvršbe. To pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je njegov predlog presojala le v procesnem, ne pa tudi v vsebinskem smislu, zmotno uporabila materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-3395/2010-128 z dne 15. 12. 2016, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območna enota Koper - Nova Gorica (sedaj Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-3395/2010/10 z dne 20. 6. 2012, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) naložil, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo objekta maksimalnih tlorisnih dimenzij 11,70 m x 9,50 m, višine do slemena 5,50 m, etažnosti P+M, z balkonom na zahodni strani v drugi etaži (v nadaljevanju stanovanjska hiša) ter gradnjo zunanje ureditve, ki jo sestavljajo zunanje stopnice do bazena in ob severni strani objekta, oporni zidovi ter tlakovano zemljišče (v nadaljevanju zunanja ureditev), bazena in drvarnice, vse na zemljišču s parc. št. 1596 in 1596 k.o. ... Iz odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da so vsi objekti zgrajeni na zemljiščih, ki so v lasti Republike Slovenije. Osnovni objekt je zgradil sedaj že pokojni A.A., oče tožnika, in sicer v letu 1980, nakar je bil v letu 1994 nadzidan, v letu 2000 pa izvedena še terasa in bazen. V objekt se je tožnik presilil v letu 2000, v letu 2011 pa je objekt pridobil hišno številko in s tem tožnik stalni naslov. Tožnikov oče je imel s SKZG sklenjeno zakupno pogodbo.

2. SKZG je zoper opisano odločbo vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (sedaj Ministrstvo za okolje in prostor, v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-243/2012-2-06421123 z dne 17. 9. 2012, ugodilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ta je v zadevi ponovno odločil z odločbo, št. 06122-3395/2010/23 z dne 25. 10. 2012, in to enako kot ob prvem odločanju. Po pritožbi SKZG je bila ta odločitev potrjena z odločbo drugostopenjskega organa, št. 0612-243/2012-4 006421136 z dne 30. 1. 2013. SKZG je zoper sprejeto odločitev vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. I U 413/2013-9 z dne 6. 6. 2013, ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z napotilom, da mora v ponovljenem postopku, med drugim, ugotoviti kdo je inšpekcijski zavezanec.

3. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku odločil z odločbo, št. 06122-3395/2010-47 z dne 19. 9. 2013, ter določil, da mora SKZG odstraniti stanovanjsko hišo in drvarnico, tožnik pa bazen in zunanjo ureditev. Po pritožbi obeh inšpekcijskih zavezancev je odločitev potrdil še drugostopenjski organ z odločbo, št. 0612-243/2012-19 00641136 z dne 11. 12. 2013. Zoper sprejeto odločitev je SKZG z vložitvijo tožbe sprožil upravni spor, medtem ko tožnik tožbe ni vložil. Upravno sodišče RS je s sodbo, opr. št. I U 110/2017-7 z dne 8. 5. 2014, tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na SKZG kot inšpekcijskega zavezanca, medtem ko jo je v delu, ki se nanaša na tožnika zavrglo kot nedovoljeno. Sodišče je prvostopenjski organ napotilo, naj v ponovljenem postopku preveri kdo je bil investitor spornih objektov, torej ali tožnik ali njegov oče. Na podlagi te sodbe je odločitev prvostopenjskega organa z dne 19. 9. 2013, ki je tožniku nalagala, da mora ustaviti gradnjo ter odstraniti bazen in zunanjo ureditev, dne 8. 5. 2014 postala pravnomočna. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku torej odločal le še o tem, kdo je zavezanec za odstranitev stanovanjske hiše ter z odločbo, št. 0612-3395/2010-87 z dne 26. 8. 2014, odločil, da mora SKZG kot inšpekcijski zavezanec ustaviti gradnjo tega objekta ter ga odstraniti. Odločba je dne 5. 9. 2014 postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je sicer zoper to odločitev vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ s sklepom, št. 06122-3395/2010-91 z dne 8. 9. 2014, zavrgel, saj je ugotovil, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev pritožbe. Zoper to odločitev je nato tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 0612-243/2012-MOP/37-00641124 z dne 12. 11. 2014, zavrnil. 4. Prvostopenjski organ je na podlagi odločbe, št. 06122-3395/2010-47 z dne 19. 9. 2013, ki je določala, da pritožba ne zadrži izvršitve, dne 14. 2. 2014 izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-3395/2010-63. V tem sklepu je ugotovil, da je odločitev postala izvršljiva, inšpekcijskima zavezancema pa določil, da jo morata izvršiti do 29. 6. 2014, in sicer SKZG odstraniti stanovanjsko hišo, tožnik pa bazen in zunanjo ureditev. Ker je SKZG zoper odločbo z dne 19. 9. 2013 sprožil upravni spor in je bila s sodbo ta odločitev v delu, ki se je nanašal nanj, odpravljena (glej prejšnjo točko), je bil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 14. 2. 2014 v delu, ki se je nanašal na SKZG, s sklepom, št. 06122-3395/2010-86 z dne 25. 8. 2014, odpravljen. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 14. 2. 2014 je tožnik vložil pritožbo, dne 28. 3. 2014 pa predlagal tudi odlog izvršbe. Prvostopenjski organ je s sklepom, št. 06122-3395/2010-67 z dne 2. 4. 2014, tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ugodil, in sicer v delu inšpekcijske odločbe z dne 19. 9. 2013, ki se je nanašal nanj (torej glede bazena in zunanje ureditve), medtem ko je njegov predlog glede odloga izvršbe tistega dela odločbe, ki se je nanašal na SKZG (stanovanjska hiša in drvarnica) zavrgel. S sklepom, št. 06122-3395/2010-108 z dne 27. 3. 2015, je nato prvostopenjski organ tožniku podaljšal dovoljeni odlog izvršbe še za največ do dne 14. 4. 2019. 5. O tožnikovi pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe je drugostopenjski organ odločil z odločbo, št. 0612-243/2012-34-00641124 z dne 11. 8. 2014, in sicer jo je zavrnil v delu izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na tožnika ter zavrgel v delu sklepa, ki se nanaša na SKZG. Tožnik je zoper tako odločitev sprožil upravni spor, vendar pa je bila njegova tožba s sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 299/2014-8 z dne 13. 3. 2015, zavrnjena.

6. Ker je bil sklep o dovolitvi izvršbe, št. 06122-3395/2010-63 z dne 14. 2. 2014, v delu, ki se je nanašal na SKZG, s sklepom, št. 06122-3395/2010-86 z dne 25. 8. 2014, odpravljen (glej 4. točko te obrazložitve), je prvostopenjski organ po tem, ko je odločba, št. 0612-3395/2010-87 z dne 26. 8. 2014 (izvršilni naslov), postala dokončna in pravnomočna, dne 16. 1. 2015 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, št. 06122-3395/2010-107. Ugotovil je, da je prej navedena odločba (izvršilni naslov) postala izvršljiva dne 26. 12. 2014 ter da mora zato SKZG ustaviti gradnjo in odstraniti stanovanjsko hišo ter drvarnico.

7. Dne 25. 5. 2016 je tožnik vložil predlog za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-3395/2010-107 z dne 16. 1. 2015 (glej prejšnjo točko). Prvostopenjski organ je njegovemu predlogu s sklepom, št. 06122-3395/2010-119 z dne 3. 6. 2016, ugodil ter izvršbo odložil za čas petih let od vročitve sklepa. Zoper sklep je SKZG vložil pritožbo, ki jo je prvostopenjski organ s sklepom, št. 06122-3395/2010-121 z dne 17. 6. 2016, zavrgel, vendar pa je bila ta odločitev z odločbo drugostopenjskega organa, št. 0612-243/2012-45 z dne 7. 12. 2016, odpravljena, sklep, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe pa odpravljen ter vrnjen prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

8. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ s sklepom, št. 06122-3395/2010-128 z dne 15. 12. 2016 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrgel predlog tožnika za odlog izvršbe, ki je bila dovoljenja s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-3395/2010-107 z dne 16. 1. 2015, torej sklepom, ki je SKZG nalagal, da mora na podlagi 2. točke izreka odločbe prvostopenjskega organa, št. 06122-3395/2010-87 z dne 26. 8. 2014, ustaviti gradnjo stanovanjske hiše ter jo odstraniti do dne 31. 5. 2015. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnil, da je tožnik predlog za odlog izvršbe utemeljeval s tem, da biva v stanovanjski hiši skupaj z ženo in hčerjo, kar dokazuje potrdilo iz gospodinjske evidence, da družina nima drugega stanovanja in da bi zato izvršitev naloženega ukrepa ogrozila njihov socialni položaj. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da so te tožnikove navedbe točne in da se je tožnik z družino prijavil na naslov sporne stanovanjske hiše dne 17. 6. 2011, torej še pred pričetkom inšpekcijskega postopka dne 11. 1. 2012. Navaja, da je ob prvem odločanju o tožnikovem predlogu za odlog izvršbe izhajal iz določbe 156.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ta v 1. alineji prvega odstavka določa, da je izvršbo dopustno odložiti, če je ugotovljeno neprekinjeno bivanje osebe v sporni stanovanjski nepremičnini in je izkazano dejstvo, da ta oseba ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino, pri čemer za odlog izvršbe zadošča, da je nerazpolaganje z drugim primernim stanovanjem izkazano vsaj pri eni od oseb, ki bivajo v stanovanjski hiši. Namen citirane odločbe je, da se taki osebi omogoči, da si v primernem času zagotovi bivališče. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ sledil napotku drugostopenjskega organa, da je za odločitev ključna ugotovitev kdo je inšpekcijski zavezanec ter da mora zato presoditi ali tožnik izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev predloga za odlog izvršbe. Skladno s tem je prvostopenjski organ odločil, da tožnik ne more podati predloga za odlog izvršbe odločbe, s katero je bila obveznost odstranitve stanovanjske hiše naložena SKZG in ne njemu ter je zato njegovo vlogo zavrgel. 9. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 0612-243/2012-47 z dne 7. 4. 2017, zavrnil ter se pridružil vsem argumentom prvostopenjskega organa. Dodal je, da je tožnik navajal, da je pravni naslednik investitorja stanovanjske hiše, kar pa ne vpliva na odločitev, saj tega nasledstva tožnik ni z ničemer izkazal, te navedbe pa se tudi sicer nanašajo na izvršilni naslov in ne na sklep o dovolitvi izvršbe. Četudi tožnik biva v stanovanjski hiši, s tem še ne izkazuje lastninske pravice na objektu, saj je zemljišče in s tem stavba na njej v lasti Republike Slovenije.

10. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli odlog izvršbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Uvodoma pojasnjuje, da je bil sklep, s katerim je bilo prvotno ugodeno njegovi vlogi za odlog izvršbe na stanovanjski hiši, odpravljen po pritožbi SKZG, drugostopenjski organ pa je ob tem prvostopenjskemu organu naložil, da mora preveriti tudi ali tožnik uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist. Prvostopenjski organ v ponovljenem postopku tega ni preverjal in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je izpodbijani sklep nezakonit. Že iz predloga za odlog izvršbe izhaja, da predlagatelj v stanovanjski hiši biva skupaj z ženo in hčerko ter da nimajo drugega bivališča. Trdi tudi, da ima na stavbi lastninsko pravico. Poudarja, da ima kot stranski intervenient v konkretnem postopku že s svojo udeležbo in predlogom pravico, da varuje svoj pravni interes in to zato, da zavaruje svojo lastnino. Predlog za odlog izvršbe ima podlago v Ustavi RS, in sicer 33. in 36. členu ter v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ), uveljavlja pa svojo osebno korist. Pravna korist je namreč vsaka neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnik je torej že s tem, ko je predlagal odlog izvršbe, pridobil status stranskega intervenienta in ga je prvostopenjski organ najprej tako tudi obravnaval. V konkretni zadevi sta namreč položaj inšpekcijskega zavezanca in stranskega intervenienta neločljivo povezana, saj inšpekcijski zavezanec niti ne more sam izvršiti naložene obveznosti, ker v stanovanjski hiši biva tožnik z družino.

11. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

12. Sodišče je tožbo vročilo tudi SKZG kot stranki z interesom. Ta je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne. Navaja, da je bilo z odločbo inšpekcijskega organa, št. 06122-3395/2010-87 z dne 26. 8. 2014, v zadevi že meritorno odločeno, v izreku pa določeno, da mora SKZG kot inšpekcijski zavezanec odstraniti stanovanjsko stavbo. Iz tega razloga je zato napačno stališče tožnika, da je aktivno legitimiran za vložitev predloga za odlog izvršbe, ker je lastnik objekta. Upravičenje po 156.a členu ZGO-1 namreč lahko uveljavlja le inšpekcijski zavezanec, ne pa tudi tretje osebe. Prav tako niso utemeljene in z ničemer izkazane trditve tožnika o tem, da je lastnik objekta. Da bi lahko uspešno uveljavljal tak zahtevek, bi bilo treba za nično izreči odločbo z dne 26. 8. 2014, s katero je bil kot inšpekcijski zavezanec določen SKZG ter nato v nadaljevanju pridobiti novo odločbo, ki bi kot zavezanca določala tožnika. Po odločbi z dne 26. 8. 2014 pa je inšpekcijski zavezanec zgolj SKZG in je zato tudi edina oseba, ki je upravičena podati predlog za odlog izvršbe s sklicevanjem na 156.a člen ZGO-1, medtem ko tožnik, ki ni inšpekcijski zavezanec, takega upravičenja nima. SKZG se je sicer v postopku ves čas trudil izkazati, da bi bilo treba kot inšpekcijskega zavezanca za odstranitev nelegalne stanovanjske hiše šteti tudi pravnega naslednika A.A., ki je objekt zgradil, to je tožnika. SKZG trdi, da bi morala tožena stranka v postopku do izdaje odločbe o odstranitvi nelegalnega objekta ugotoviti ali so na podlagi Zakona o dedovanju (ZD) na tožnika prešle premoženjske pravice, to je investitorstvo pokojnega A.A., vendar pa tega stališča ni sprejel tudi upravni organ niti sodišče. Prav tako niti upravni organ niti sodišče nista upoštevala namena določb ZGO-1 v delu, ki se nanašajo na nelegalne gradnje in osebo, ki jo bodo izrečeni ukrepi bremenili. Primarni zavezanec za odstranitev objekta je investitor, oziroma lastnik nedovoljene gradnje, šele podrejeno, kolikor ga ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nelegalna gradnja. Ker pa je bilo ves čas stališče upravnega organa in sodišča, da je inšpekcijski zavezanec za odstranitev objekta le SKZG, ker je ugotovljeni investitor pokojen, lastnik zemljišča pa Republika Slovenija, je tožnikov predlog za odlog izvršbe neutemeljen.

K točki I izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Tožnik sklep tožene stranke, ki je zavrgla njegov predlog za odlog izvršbe, izpodbija z dvema tožbenima ugovoroma: da je pravni naslednik investitorja nelegalne stanovanjske hiše A.A. in da so na njega z dedovanjem ter bivanjem v stanovanjski hiši prešla upravičenja investitorja, oziroma lastninska pravica; in da ima kot oseba, ki skupaj z družino biva v spornem objektu pravni interes za vložitev predloga za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe.

15. Sodišče ugotavlja, da je bilo o vprašanju kdo je inšpekcijski zavezanec, ki mora ustaviti gradnjo stanovanjske hiše in jo odstraniti, že odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, št. 0612-3395/2010-87 z dne 26. 8. 2014 in kot inšpekcijski zavezanec določen SKZG (glej 3. točko te obrazložitve). Sodišče se zato strinja z drugostopenjskim organom, ki je v odločbi, s katero je odločil o pritožbi tožnika zoper izpodbijani sklep, poudaril, da je vprašanje določitve inšpekcijskega zavezanca ter s tem povezani ugovori tožnika glede investitorstva v sporni objekt in njegovega lastništva stvar, o kateri je bilo odločeno z izvršilnim naslovom (torej prej navedeno odločbo) in ni predmet obravnavne v izvršilnem postopku. Enako to sodišče ugotavlja tudi za navedbe SKZG v odgovoru na tožbo, ki sicer sprejema pravnomočno odločitev, da je inšpekcijski zavezanec in da je zavezan izvršiti obveznosti po izvršilnem naslovu ter zato predlaga, naj se tožba zavrne, obenem pa vendarle navaja, da je ves čas v postopku zatrjeval, da bi moral biti inšpekcijski zavezanec tožnik in da so z dedovanjem nanj prešle obveznosti investitorja objekta, to je njegovega očeta. Iz istega razloga ni mogoče slediti tožniku, ki trdi, da je na spornem objektu pridobil lastninsko pravico po določbah SPZ. Tako je tudi stališče sodne prakse (primeroma, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 202/2013). Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se namreč opravi s ciljem izpolnitve obveznosti, določene z odločbo (284. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ter zato v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). V obravnavanem primeru torej ni dopustno presojanje ali je bil z odločbo št. 0612-3395/2010-87 z dne 26. 8. 2014, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi in je izvršilni naslov, določen pravi inšpekcijski zavezanec in ali je tožnik na objektu pridobil lastninsko pravico, saj je bilo o teh vprašanjih že pravnomočno odločeno z izvršilnim naslovom.

16. Za odločitev v predmetni zadevi pa je po mnenju sodišča ključna presoja ali ima tožnik pravni interes za vložitev predloga za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe, s katero je bila odrejena odstranitev stanovanjske hiše, četudi v inšpekcijski odločbi (izvršilnem naslovu) ni določen kot inšpekcijski zavezanec. Nesporno je namreč ugotovljeno, da v tem objektu biva s svojo družino, to je ženo in hčerko, da so se v objekt priselili v letu 2000, se po tem, ko je objekt v letu 2011 pridobil hišno številko, na tem naslovu prijavili in to še pred pričetkom inšpekcijskega postopka v letu 2012 ter da družina nima drugega bivališča. 17. Po določbi 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Iz izpodbijanega sklepa, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za odlog izvršbe odstranitve stanovanjske hiše ter drugostopenjske odločbe, ki je bila izdana po tem, ko se je tožnik zoper ta sklep pritožil, smiselno izhaja, da tožnik takega pravnega interesa ne izkazuje. Sklep o odlogu izvršbe je po mnenju tožene stranke procesne narave, saj ne pomeni odločitve o kakšni tožnikovi pravici ali pravni koristi, tožniku pa s sklepom o izvršbi tudi ni bila naložena nobena obveznost. 18. Sodišče meni, da sklep o odlogu izvršbe ukrepov, ki jih izreče gradbeni inšpektor po ZGO-1, ni zgolj odločitev procesne narave, kot to ugotavlja tožena stranka. Sklepi, ki so procesne narave, namreč vplivajo le na čas oprave procesnih dejanj, kar pa za sklep o izvršbi, ki je bil v obravnavani zadevi izdan na podlagi ZGO-1, ne velja. Po določbi 156.a člena ZGO-1, ki ureja odlog izvršbe ukreppov gradbenega inšpektorja, namreč pridobi stranka pravico, da v spornem objektu prebiva do pet let, oziroma v njem opravlja gospodarsko dejavnost in to enako kot v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica tako po vsebini kot po času trajanja presega procesno pravico do odloga izvršbe in jo je zato sodišče v dosedanji sodni praksi tudi obravnavalo kot pravico materialne narave (primeroma v sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 1097/2015, tudi I U 1393/2016).

19. Taka presoja sodišča izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, po kateri mora biti pri odločanju o odlogu izvršbe po 156.a členu ZGO-1 v gradbenih inšpekcijskih postopkih zagotovljeno sodno varstvo pravice do doma. Prav za to pravico gre tudi v tožnikovem primeru. Res je, da določba 156.a člena ZGO-1 dopušča odlog izvršbe le na predlog inšpekcijskega zavezanca, kar tožnik sicer ni, vendar pa je Ustavno sodišče RS odločilo, da ta določba ni v skladu z Ustavo RS ter da je do odprave ugotovljene protiustavnosti posameznikom, med drugim, dovoljena vložitev predloga za odlog izvršbe. Ustavno sodišče je namreč poudarilo, da pravica do spoštovanja doma fizični osebi v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje zagotavlja, da objekt, v katerem domuje, ne bo odstranjen, dokler obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil poseg v pravico do spoštovanja doma nesorazmeren. To ne pomeni, da bi morala država zaradi spoštovanja pravice do doma nelegalno zgrajen objekt legalizirati, prav tako tudi ne, da mora vsem osebam zagotavljati nadomestno prebivališče, pač pa izvrševanje te pravice zahteva presojo sorazmernosti posega, dovoljenega s sklepom o izvršbi.

20. Odločitev tožene stranke, s katero je ta zavrgla tožnikov predlog za odlog izvršbe, ker ni inšpekcijski zavezanec po inšpekcijski odločbi, je bila procesna odločitev, četudi bi po mnenju sodišča morala tožena stranka presoditi ali ima tožnik pravni interes za vsebinsko presojo njegovega predloga, torej pravni interes za oceno sorazmernosti takojšnje izvršitve izrečenega ukrepa gradbenega inšpektorja glede na njegovo pravico do doma. Skladno z opisano odločitvijo Ustavnega sodišča RS sodišče meni, da tožniku ni mogoče odrekati pravnega interesa za vsebinsko presojo njegovega predloga za odlog izvršbe. To pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je njegov predlog presojala le v procesnem, ne pa tudi v vsebinskem smislu, zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora presoditi ali je izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa sorazmerna tožnikovi pravici do doma, torej o njegovem predlogu za odlog izvršbe odločiti po vsebini.

21. Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopa odvetnik.