Jedro

Če tožnica vlogi za denacionalizacijo ni priložila potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu za starše, ki jih je v vlogi navedla kot upravičence in na poziv upravnega organa ni sporočila, da potrdila ne more predložiti, je njena vloga nepopolna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2020/2002-7 z dne 16.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.8.2000. S to je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 9.12.1999, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno njenim staršem J. in J.K. z odločbo Okrajne zaplembne komisije, izdano na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica ni izkazala, da sta bila prejšnja lastnika podržavljenega premoženja v času podržavljenja jugoslovanska državljana in jima je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, kar je pogoj za denacionalizacijo. Sodišče se sklicuje na podatke spisa, iz katerih izhaja, da tožnica zahtevi za denacionalizacijo, v kateri je kot upravičenca za denacionalizacijo navedla prejšnja lastnika J. in J.K. (oče in mati tožnice), ni priložila vseh listin, ki so po določbi 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) obvezna sestavina zahteve. Med drugim ni predložila potrdila o vpisu upravičencev v evidenco o državljanstvu in takega potrdila ni predložila niti na zahtevo upravnega organa za dopolnitev vloge z dne 2.7.1995, niti na ponovno zahtevo z dne 23.9.1999. Zahtevo je dopolnila le s potrdilom o svojem vpisu v evidenco o državljanstvu. Zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je o zahtevi odločil na podlagi predloženih dokazov in zahtevo zavrnil. Tako ravnanje upravnega organa je skladno z določbo 68. člena in 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se po določbi 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja tudi v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen, če ta zakon ne določa drugače. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče navaja, da se tožnica moti, ko meni, da bi moral upravni organ glede na določbo 1. odstavka 63. člena ZDen, sam preskrbeti potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu upravičencev in ker prejšnja lastnika nista vpisana v evidenco, postopati po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen. Po tej določbi upravni organ postopa le v primeru, če je zahtevi za denacionalizacijo priloženo potrdilo, da upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Tako potrdilo pa, kljub dvema pozivoma upravnega organa, ni bilo priloženo. Prav tako se tožnica moti, da je bil poziv za dopolnitev zahteve nepotreben, ker bi moralo biti upravnemu organu jasno, da sta bila prejšnja lastnika podržavljenega premoženja nemške narodnosti in zato nista bila vpisana v evidenco o državljanstvu in nista upravičenca za denacionaliazcijo, ampak je upravičenka tožnica po določbi 12. člena ZDen. Upravni organ je namreč vezan na zahtevo stranke, v kateri je tožnica kot upravičenca navedla njene starše in zahteve, do izdaje odločbe ni spremenila. Sodišče še navaja, da mora tudi tisti, ki zahteva denacionalizacijo po 12. členu ZDen, zahtevi priložiti dokazilo o državljanstvu prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja. Po tej določbi je namreč pravni naslednik upravičenec le, če dokaže, da njegov pravni prednik ni imel jugoslovanskega državljanstva. Pa tudi sicer tožnica, tudi če bi uveljavljala denacionalizacijo po 12. členu ZDen in bi predložila potrebne dokaze, ne bi mogla biti upravičenka, ker ni podana v 3. odstavku 9. člena ZDen zahtevana vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztraja pri tožbenih navedbah. Sklicuje se na določbo 24. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. Iz te jasno izhaja, da če upravičenec ne predloži potrdil o vpisu v evidenco o državljanstvu, upravni organ po uradni dolžnosti zahteva izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Če bi se v tem postopku ugotovilo, da prejšnja lastnika nista upravičenca, ker ne izpolnjujeta predpisanega pogoja o državljanstvu, bi moral upravni organ ugotoviti ali ta pogoj izpolnjuje tožnica kot njuna pravna naslednica. Ker upravni organ ni tako ravnal, je kršil določbo 68. in 137. člena ZUP/86. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni upravičenka po določbi 12. člena ZDen. Res je sicer, kar navaja sodišče, da vzajemnost ni podana, vendar so verjetno v teku meddržavni dogovori o vzpostavitvi vzajemnosti, zato bi moral upravni organ postopek prekiniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Tožnica se moti, ko meni, da bi moral upravni organ v obravnavanem primeru postopati po odločbi 3. odstavka 63. člena ZDen. Tako ravna upravni organ le, če je vloga popolna in razumljiva. Vloga je popolna in razumljiva, če vsebuje vse podatke in so ji priložene vse listine, določene v 62. členu ZDen. Med listine, ki so po navedeni določbi obvezna sestavina vloge je tudi potrdilo o državljanstvu upravičenca. Če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu in zato stranka, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo, takega potrdila ne more predložiti, mora to sporočiti upravnemu organu, ki postopek prekine zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca. Ker pa iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja in tudi ni sporno, da tožnica potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu za starše, ki jih je v zahtevi navedla kot upravičenca, niti na poziv upravnega organa ni predložila, niti ni sporočila, da ga ne more predložiti, je bila njena vloga nepopolna. Tako nepopolno vlogo bi moral upravni organ, skladno z določbo 68. člena ZUP zavreči. Upravni organ je sicer vlogo zavrnil, kar pa ni vplivalo na zakonitost odločitve. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se po določbi 12. člena Zden prizna položaj upravičenca le pod pogojem, da je podana vzajemnost. Ta pogoj je določen v 3. odstavku 9. člena ZDen. Ker je tožnica hrvaška državljanka, vzajemnost med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo pa ni podana, tožnica tega pogoja ne izpolnjuje, kar niti ni sporno. Ker je postopek denacionalizacije upravni postopek, ki se vodi po pravilih splošnega upravnega postopka, po katerih se odloča po predpisih, ki veljajo v času odločanja, razen če v zakonu ni drugače določeno, kar pa v ZDen ni, na odločitev o stvari ne more vplivati sklicevanje tožnice na bodočo ureditev.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.