Jedro

Kot je toženka izrecno ugovarjala, je treba pri odločanju o reparaciji za čas po prenehanju delovnega razmerja upoštevati dohodke, ki jih je tožnik imel, pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 2019 (po prenehanju delovnega razmerja) prejemal nadomestila plače (nadomestilo za primer brezposelnosti). Z razliko od reparacije za leta, ko je bil tožnik formalno v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., ki je bilo zlorabljeno, tako da se za dejanskega delodajalca šteje toženka, je za čas po prenehanju delovnega razmerja za odločitev bistveno, kakšen je bil tožnikov status po posameznih obdobjih (prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti, delavec drugega delodajalca) in kakšni so bili njegovi prejemki. Tega sodišče prve stopnje konkretno ni ugotovilo.

Podobno kot glede reparacije velja za regrese za letni dopust. Odločitev o zahtevku iz tega naslova je odvisna ne le od tega, v kakšni višini je bil tožniku regres za letni dopust že izplačan, ampak tudi od zaposlitvenega statusa tožnika, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegracijskemu zahtevku. V zvezi s tem je tožnik navedel, da bi delal pri njej do upokojitve v marcu 2021, česar sodišče prve stopnje pri odločanju do sedaj ni upoštevalo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi v točkah III in IV izreka v delu, ki se nanaša na čas od 19. 7. 2019 dalje ter na poziv na delo, v točki V izreka v delu, ki se nanaša na leti 2019 in 2020, ter v točki VI izreka v delu, ki se nanaša na leta 2014, 2019 in 2020, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in družbo A., d. o. o. (I. točka izreka), in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019 (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 8. 1. 1997 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela luško transportnega delavca (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 15. 8. 2014 do vrnitve na delo, ga prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti ter mu vpiše delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (IV. točka izreka). Naložilo ji je, da mu za obdobje od 15. 8. 2014 do 31. 12. 2019 obračuna davke in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa v višini plače primerljivega luško transportnega delavca, zmanjšane za prejeta plačila za delo oziroma nadomestila za primer brezposelnosti, neto zneske pa mu izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; višji zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 2.046,64 EUR je zavrnilo (V. točka izreka). Naložilo ji je, da mu iz naslova regresa za letni dopust za obdobje od 2014 do 2019 od zneskov, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa od zneska, ki so ga prejeli delavci toženke, obračuna davke, neto zneske pa izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. 7. v tekočem letu do plačila; višji zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.356,70 EUR je zavrnilo (VI. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev in razveljavitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko ter ničnost pogodb o opravljanju storitev med toženko in družbo A., d. o. o. (1. točka izreka; sklep). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 69,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka; sklep).

2. Zoper odločitev o denarnih terjatvah za čas do 14. 8. 2014 se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zastaralni rok glede vtoževanih razlik v plači in regresu za letni dopust pričel teči šele z objavo Poročila o posebni reviziji izvajalcev pristaniških storitev pri B., d. d., v letu 2017/2018, saj je šele takrat ugotovil, da je delavec toženke. S sklicevanjem na primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 269/2015, II lps 226/2014 in II Ips 229/2014) sodišču prve stopnje očita, da je s pretogo razlago pravil o zastaranju nesorazmerno omejilo njegovo ustavno pravico do dostopa do sodišča in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kršilo njegove pravice iz 14., 22., 23., 33., 34., 35., 49. in 50. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-1177/12 zavzelo stališče, da je za presojo zadržanja teka zastaranja bistveno ustrezno ovrednotenje specifičnih okoliščin v smislu "nepremagljivih ovir", ESČP pa v zadevi Howald Moor proti Švici, da zastaralni rok ne začne teči pred možnosțjo odkrițja škode. V primerjavi z luškimi delavci je bil tožnik neenako obravnavan. Izpodbijana odločitev je problematična z vidika generalne prevencije. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se zahtevku ugodi, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Nasprotuje presoji sodišča, da so podjemne pogodbe, ki jih je sklenila z družbo A., d. o. o., in pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in to družbo nične, saj so bile sklenjene prostovoljno in nimajo vidnih znakov neveljavnosti. Ne drži, da je šlo v resnici za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku in da sta se želeli z družbo A., d. o. o., izogniti uporabi kogentnih določb ZDR-1, ki določajo pravice napotenih delavcev. Namen njunega poslovnega sodelovanja je bil v najemanju storitev, katerih obsega ni bilo mogoče vnaprej natančno predvideti. Tudi sicer ZDR-1 in ZUTD ničnosti pogodb v primerih, kot je obravnavani, ne določata. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces družbe A., d. o. o., od katere je prejemal navodila za delo. Zagotovila mu je osnovno delovno opremo in nad njegovim delom vršila bistven del nadzora. Toženka je nadzor nad tožnikovim delom izvajala le z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter zaradi koordinacije med podjemniki na njenem delovišču. Naročeno storitev je lahko opravil katerikoli od usposobljenih delavcev, sama se z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Navedeno utemeljuje zaključek, da direktivne oblasti delodajalca v razmerju do tožnika ni izvajala. Ugotovitveni del zahtevka je delno zastaran. Sodišče prve stopnje bi moralo glede zakonskih zamudnih obresti upoštevati triletni zastaralni rok. Neutemeljeno ji je naložilo obračun razlike v plači za obdobje od 15. 8. 2014 dalje, saj je z obračunskimi listi za tožnika razpolagalo le za obdobje od avgusta 2018 do julija 2019. Pri izračunu višine prikrajšanja je zmotno upoštevalo podatke o letnih povprečnih vrednostih Finančne uprave RS, o katerih se ni imela možnosti izjaviti. Upoštevati bi moralo le dokaze, ki jih je predlagal tožnik. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je glede na datum izdaje sodbe zmotno odločilo o vtoževanih razlikah v plači za celo leto 2020, pri izračunu prikrajšanja iz naslova regresa za letni dopust pa ni upoštevalo sorazmernih zneskov. Podani so pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi o pravdnih stroških sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, toženka pa na pritožbo tožnika. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo tožnika.

5. Pritožbeno sodišče je o pritožbah že odločilo s sodbo in sklepom Pdp 627/2020 z dne 21. 4. 2021, in sicer je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške (točke III, IV, prvi odstavek točk V in VI izreka sodbe sodišča prve stopnje ter točka 2 izreka (sklep); točka I izreka). Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka); odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka III izreka). Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom VIII Ips 13/2022 z dne 20. 12. 2022 reviziji tožnika delno ugodilo, sodbo in sklep pritožbenega sodišča v I. točki izreka (razen glede dela odločitve o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek za obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 8. 1. 1997 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019) ter v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnika, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I izreka). Sicer je revizijo zavrnilo (točka II izreka) in odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (točka III izreka).

6. Pritožba tožnika se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

7. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o denarnih terjatvah za čas do 14. 8. 2014, ki je izrek sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje. Glede na navedeno se upoštevaje tretji odstavek 327. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

8. Pritožba toženke je delno utemeljena.

9. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Tožnik je bil od 1997 vsaj do 18. 7. 2019, ko je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., za opravljanje dela luško transportnega delavca. Delo je več let dejansko opravljal na območju toženke, pri čemer je bila edina dejavnost njegovega formalnega delodajalca, družbe A., d. o. o., posredovanje delavcev toženki in je bila od nje tudi povsem odvisna; zaradi zmanjšanja prometa s toženko družba A., d. o. o., tožniku ni več mogla zagotavljati dela in mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga. Pogoji dela za delavce družbe A., d. o. o., (tožnika) so bili slabši od tistih, kot so jih imeli delavci toženke, vsaj glede plače. 11. Pogodbe, ki jih je družba A., d. o. o., sklepala s toženk0, se niso izvajale kot podjemne pogodbe – pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.); za toženko ta družba ni izvajala storitev, ampak je na delo napotila delavce (tožnika), pri čemer ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj) niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Toženka je oddajanje storitev pogojevala prav s tem, da gre za družbe, ki ne opravljajo dejavnosti zagotavljanja dela delavcev. Družba A., d. o. o., se tako z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, toženka pa teh delavcev ne bi smela sprejemati, kot izrecno izhaja iz drugega odstavka 166. člena ZUTD.

12. Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije utemeljilo v sodbi in sklepu VIII Ips 13/2022 z dne 20. 12. 2022, izhajajoč iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd., je v poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, prepoznati specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje. Kljub temu je za obdobje do 18. 7. 2019 zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki (in prijavo v zavarovanja oziroma vpis delovne dobe v matično evidenco) zavrnilo, saj namen kršenega pravila ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje in že pridobljene pravice za nazaj (pri družbi A., d. o. o.).

13. Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec te družbe, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, ki mu je sodišče prve stopnje za obdobje do konca leta 2018 utemeljeno (delno) ugodilo. Glede na to, da je podlaga reparacijska, toženka v pritožbi tožniku neutemeljeno očita, da ni navedel elementov odškodninskega delikta.

14. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je z odločitvijo prekoračilo zahtevek, saj tega ni storilo. Tožnik je že v tožbi postavil zahtevek za plačilo reparacije za ves čas dejanskega opravljanja dela pri toženki, od 8. 1. 1997 dalje, in še posebej za čas od nezakonite odpovedi 16. 7. 2019 dalje (odpoved je bila sicer podana 18. 7. 2019; tako tudi izhaja iz zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi z dne 18. 7. 2019). O takšnem zahtevku je odločilo z izpodbijano sodbo. Pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, saj ga toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala. V odgovoru na tožbo je navedla le, da je zahtevek (terjatev, ki jo tožnik uveljavlja) delno zastaran(a), v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2019, s katero se je opredelila do tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2019, naslovljeni kot odgovor na ugovor zastaranja, pa je izrecno uveljavljala le zastaranje denarne terjatve (glavnice), saj se je sklicevala na petletni zastaralni rok, določen v 202. členu ZDR-1. 15. Tožnik je v zvezi z reparacijskim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR mesečno v tožbi (v tem delu je bila tožba spremenjena s pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2020; zahtevana reparacija v višini 2.046,64 EUR mesečno in regresi za letni dopust v višini 1.356,70 EUR letno) podal navedbe, da bi bil glede na sklenjeno pogodbo med družbo A., d. o. o., in toženko upravičen do višje urne postavke, poleg tega pa še do dodatkov k plači po podjetniški kolektivni pogodbi, delo je opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, opravljal je nočno delo in veliko ur dela preko polnega delovnega časa, bil je v pripravljenosti. Predlagal je, da sodišče toženki naloži predložitev evidenčnega kartona, iz katerega bi bil razviden obseg opravljanega dela, in izvede dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke. S pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2019 je opredelil svoje delo kot delo luško transportnega delavca, ki ga je opravljal na terminalu sipki tovori, razsuti tovori in nazadnje terminalu silos; navedel je, da je delo opravljal v večjem obsegu, kot je polni delovni čas (250 ur mesečno), in da bi bil pri toženki razporejen na delovno mesto luško transportni delavec (LTD), pri čemer bi, če bi delo opravljal le v jutranji izmeni, prejel plačo v višini 1.400,00 EUR, z upoštevanjem delovne uspešnosti in razporeditve delovnega časa ter ur preko polnega delovnega časa pa bistveno več. Sodišču je predlagal, da toženki naloži predložitev podatkov o povprečni plači delavca na tem delovnem mestu. S pripravljalno vlogo z dne 6. 1. 2020 je podal še navedbe, da v primeru dejanskega dela pri toženki ne bi bil upravičen le do osnovne plače, ampak plače z vsemi dodatki, delovne in poslovne uspešnosti, pa tudi trinajste plače in božičnice ter plačila za delo preko polnega delovnega časa; obseg dela je opredelil kot povprečje med 230 in 270 ur mesečno. V pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2020 je obseg dela opredelil kot 250 ur mesečno, v zvezi s svojim delom pa je navedel, da se uvršča med najbolj fleksibilne in usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da je treba šteti, da bi bil najboljše ocenjen delavec.

16. Toženka je pred sodiščem prve stopnje tožnikov reparacijski zahtevek ocenila kot nesubstanciran, kar ne drži. Tožnik je, ne le konkretno opredelil, v kakšni višini zahteva plačilo reparacije, za utemeljitev tako postavljenega reparacijskega zahtevka je podal navedbe, kot jih je pritožbeno sodišče povzelo. Toženka sicer načeloma pravilno ponavlja, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da je tožnik upravičen le do osnovne plače (povečane za rast dodane vrednosti) ali da mu sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera ni pravilno prisodilo razlike do plače povprečnega delavca na delovnem mestu LTD, vsaj do konca 2018. 17. Sodišče prve stopnje je določene plačilne liste (obdobje od avgusta 2018 do julija 2019; iz tega bi izhajalo, da je bil tožnik še v juliju 2019 v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o.) pridobilo od takratnega računovodstva družbe A., d. o. o., podatke o prejetih dohodkih tožnika pa od Finančne uprave RS. V zvezi s slednjimi je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 27. 8. 2020 toženko pozvalo na opredelitev, ali se bo do podatkov opredelila na naroku za glavno obravnavo; po prejemu njenega odgovora z dne 3. 9. 2020, v katerem je navedla, da v zvezi s posredovanimi podatki Finančne uprave RS predlaga izvedbo naroka, je narok izvedlo dne 23. 9. 2020. Na naroku je toženka predložila pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2020, v kateri je navedla, da tožnik še vedno ni navedel ustrezno specificiranega zahtevka (za vsak mesec posebej), da je bil regres za letni dopust v vtoževanem obdobju nižji, kot ga vtožuje tožnik, in da bi bil kvečjemu upravičen do razlike v plači do plače, kot je izračunana pod „B“ (gre za osnovno plačo, povečano za rast dodane vrednosti).

18. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku, saj je imela možnost opredeliti se do pridobljenih podatkov Finančne uprave RS. Sodišče prve stopnje jih je pri odločanju utemeljeno upoštevalo. Zavzemanje za to, da bi pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev upoštevalo le dokaze, ki jih je predlagal tožnik, ni utemeljeno. 8. člen ZPP sodišču nalaga, da odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prav tako toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izdalo sodbo presenečenja. Smisel prepovedi takšne sodbe je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Obstoja okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek o sodbi presenečenja, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, niti jih ne konkretizira pritožba. S sklicevanjem na sodbo presenečenja dejansko uveljavlja nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in uporabo materialnega prava, a prav tako neutemeljeno.

19. Sodišče prve stopnje je o reparacijskem zahtevku za obdobje do konca leta 2018 utemeljeno odločilo na podlagi predloženih podatkov Finančne uprave RS, in sicer je povprečni mesečni dohodek tožnika izračunalo na podlagi letnih dohodkov; kot je utemeljilo v obrazložitvi, plačilnih list tožnika za ta leta v celoti ni moglo pridobiti. Pri ugotavljanju, do kakšne plače bi bil tožnik upravičen, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja (zlorabe), če bi bil v tem obdobju v delovnem razmerju pri toženki, je nato pravilno izhajalo iz plače povprečnega delavca. Toženka tožnikovih navedb, da bi delo opravljal v slabših pogojih in bolj uspešno kot povprečen delavec, ni konkretizirano prerekala. Njeno zavzemanje za to, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače, povečane za rast dodane vrednosti, je neutemeljeno. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi vse dodatke in druge dele plače. S prisojo razlike do osnovne plače, povečane za rast dodane vrednosti njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. Glede na to, da za leta od 2015 do 2018 sodišče prve stopnje ni v celoti razpolagalo s podatki o opravljenem delu tožnika in izplačanimi dohodki, drugače, kot je odločilo, niti ni moglo, pri čemer sploh ne gre za vprašanje ustrezne specifikacije zahtevka (ampak kvečjemu njegove utemeljenosti); tožnik je zahtevek ustrezno specificiral, s tem da je za vsak mesec opredelil prikrajšanje, ki ga zahteva (v višini 2.046,64 EUR).

20. V letu 2019 je tožniku formalno delovno razmerje pri družbi A., d. o. o., prenehalo. Ob ugotovljeni zlorabi takšno prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki na podlagi ravnanj njegovega formalnega delodajalca (redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ni bilo zakonito. Od datuma prenehanja delovnega razmerja, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, bi tako od toženke kot (dejanskega) delodajalca utemeljeno uveljavljal priznanje delovnega razmerja, razen za morebitni čas, ko je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, in s tem povezane pravice.

21. Kot je toženka v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2020 izrecno ugovarjala, je treba pri odločanju o reparaciji za čas po prenehanju delovnega razmerja upoštevati dohodke, ki jih je tožnik imel (predlagala je opravo poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Finančni upravi RS), pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 2019 (po prenehanju delovnega razmerja) prejemal nadomestila plače (nadomestilo za primer brezposelnosti). Z razliko od reparacije za leta, ko je bil tožnik formalno v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., ki je bilo zlorabljeno, tako da se za dejanskega delodajalca šteje toženka, je za čas po prenehanju delovnega razmerja za odločitev bistveno, kakšen je bil tožnikov status po posameznih obdobjih (prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti, delavec drugega delodajalca) in kakšni so bili njegovi prejemki. Tega sodišče prve stopnje konkretno ni ugotovilo.

22. Podobno kot glede reparacije velja za regrese za letni dopust. Za leta 2014, 2019 in 2020 je odločitev o zahtevku iz tega naslova odvisna ne le od tega, v kakšni višini je bil tožniku regres za letni dopust že izplačan, ampak tudi od zaposlitvenega statusa tožnika, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pri čemer je glede na trajanje delovnega razmerja lahko tožnik upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust, kot utemeljeno poudarja toženka v pritožbi.

23. Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegracijskemu zahtevku. V zvezi s tem je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 23. 9. 2020, ko se je opredelil do navedb toženke v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2020, s katero je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, navedel, da bi delal pri njej do upokojitve v marcu 2021 (ko je bil zaslišan kot stranka na naroku za glavno obravnavo dne 21. 8. 2020, je izpovedal, da bo pogoje za starostno upokojitev izpolnil v marcu 2021), česar sodišče prve stopnje pri odločanju do sedaj ni upoštevalo.

24. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev, in sicer glede datuma prenehanja delovnega razmerja in glede tožnikovega zaposlitvenega statusa ter dohodkov po tem, je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, kot je razvidno iz izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma da jih bo hitreje odpravilo sodišče prve stopnje, in sicer s pozivom tožniku k dopolnitvi navedb glede prenehanja delovnega razmerja in dohodkov oziroma z opravo poizvedb glede zaposlitvenega statusa tožnika. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež znotraj sodnega okrožja Delovnega sodišča v Kopru, bo oprava naroka pred tem sodiščem bolj ekonomična.

25. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, glede prijave v socialna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 19. 7. 2019 dalje, za reintegracijo ter reparacijo za leti 2019 in 2020 ter plačilo regresov za letni dopust za leta 2014, 2019 in 2020. 26. Ker sicer niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).