Jedro

Za obstoj hudodelske združbe (kot kvalifikatorne okoliščine po drugem odstavku 196. člena KZ) morajo biti izpolnjeni naslednji zakonski pogoji: (1) najmanj tri osebe, (2) njihova povezanost zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, za katera se sme izreči kazen več kot tri leta zapora in (3) kot nujen pogoj, udeležba (v širšem ali ožjem smislu) pri izvršitvi kaznivega dejanja s področja neupravičenega prometa in proizvodnje mamil, pri čemer zadošča že udeležba pri enem kaznivem dejanju.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega E.K. (I.L.) v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ odredil pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, "zlasti zaradi kršitve 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP" ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj sta podana priporna razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, iz katerih je bil odrejen pripor.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1.Iz obrazložitve zahteve ni jasno, katero kršitev zakona zagovornik sploh uveljavlja, ko navaja, da je obdolžencu očitano sodelovanje zgolj pri enem kaznivem dejanju in da na podlagi te okoliščine sodišče ne more sklepati, da bi imel "utečeno vlogo pri delovanju združbe". Če zagovornik s tem zanika, da bi obdolženec na opisan način deloval v okviru hudodelske združbe (15. točka 126. člena KZ), je treba pojasniti, da morajo biti za obstoj hudodelske združbe (kot kvalifikatorne okoliščine po drugem odstavku 196. člena KZ) izpolnjeni naslednji zakonski pogoji: (1) najmanj tri osebe, (2) njihova povezanost zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, za katera se sme izreči kazen več kot tri leta zapora in (3) kot nujen pogoj, udeležba (v širšem ali ožjem smislu) pri izvršitvi kaznivega dejanja s področja neupravičenega prometa in proizvodnje mamil, pri čemer zadošča že udeležba pri enem kaznivem dejanju. Po opisu kaznivega dejanja v sklepu o preiskavi so bili navedeni zakonski kriteriji izpolnjeni.

2.Zagovornik neutemeljeno izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kot navaja, trditev sodišča o obdolženčevi predkaznovanosti v Italiji ni izkazana na ustrezen način oziroma z ustreznimi listinami, enako pa naj bi veljalo tudi za oceno sodišča, da obdolžencu sredstva, pridobljena iz naslova družbeništva v družbi G.d.o.o., ne zadoščajo za njegove potrebe.

Po prvem odstavku 18. člena ZKP sodišče pri presoji, ali je podano kakšno odločilno dejstvo, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Ugotovitev izpodbijanih sklepov, da je obdolženec v Italiji že bil večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, temelji na podatkih kazenske evidence italijanskih varnostnih organov. Navedbe (v sklepu pritožbenega sodišča), ki se nanašajo na obdolženčeve prihodke oziroma potrebe pa pomenijo zgolj logičen sklep sodišča na podlagi znanih podatkov. Zato v nobenem od navedenih primerov sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma, da je o pripornem razlogu odločalo brez dokazne podlage.

3.Obstoj pripornega razloga begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) zagovornik izpodbija z netočno navedbo, da naj bi sodišče (nepravilno) upoštevalo, da se je obdolženec predstavljal z lažnim imenom. Preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora (stran 2) zgolj ugotavlja, da se je I.L. v Sloveniji uradno predstavljal z imenom E.K. Sodišče druge stopnje pa navaja (stran 3), da je obdolženec dne 9.5.2005 po podatkih matičnega registra svoje osebno ime spremenil v novo ime E.K. in da je bil s tem spremenjenim imenom sprejet v državljanstvo Slovenije dne 20.10.2006. Ne drži torej očitek zahteve, da naj bi sodišči sklep o obdolženčevi begosumnosti temeljili na okoliščini lažnega predstavljanja. Sodišče druge stopnje je pritrdilo oceni preiskovalnega sodnika, da obstaja nevarnost obdolženčevega pobega in se pri tem sklicevalo na višino predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje, da je bil obdolženec že obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, in, da je zagotovo izvedel, da so bili v začetku julija 2007 že prijeti in priprti nekateri soobdolženci, saj ga sodišče (zaradi nedosegljivosti) ni moglo zaslišati in je bil prijet šele nekaj mesecev kasneje na podlagi evropskega pripornega naloga v Republiki Avstriji.

Zagovornik pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, da je s temi razlogi "neutemeljeno preseglo okvire razlogov", s katerimi je preiskovalni sodnik obrazložil odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz navedenih razlogov odločbe pritožbenega sodišča izhaja zgolj logična ocena (ki ima oporo v ugotovljenih dejstvih), da je obdolženec po aretaciji soobdolžencev pobegnil v tujino in da je bil nedosegljiv vse do prijetja na podlagi evropskega pripornega naloga. Sodišče druge stopnje s tem v ničemer ni preseglo dopustne argumentacije pritožbenega sodišča; s takšnimi razlogi je zgolj podkrepilo oceno preiskovalnega sodnika, da bi obdolženec v primeru odprave pripora ponovno pobegnil in se izognil kazenskemu postopku.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).