Jedro

Ne glede na pogodbeno predvideno obvezno trajanje zaposlitve toženke pri tožeči stranki 12 mesecev se stranki v pogodbah o štipendiranju za primer krajšega trajanja zaposlitve pri štipenditorju nista dogovorili za sankcijo vračila vseh prejetih štipendij s strani toženke kot štipenditorke, če bi prekinila delovno razmerje prej kot po 12 mesecih zaposlitve pri tožeči stranki. Ker se je toženka nesporno zaposlila pri tožeči stranki, ki to zaposlitev šteje za izpolnitev obveznosti po pogodbi o štipendiranju, v pogodbah o štipendiranju ni podlage za vračilo prejetih štipendij s strani toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.712,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter zahtevek za povračilo stroškov tega postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov postopka v višini 1.393,37 EUR toženi stranki (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožeča stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, v primeru razveljavitve pa obravnavanje pred drugim sodnikom. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da iz pogodbe o štipendiranju ne izhaja, da se kot zaključek izobraževanja šteje trenutek, ko štipendistka poleg zaključenega študija na fakulteti A. opravi pripravništvo in strokovni izpit za zdravnika. Navaja, da določil pogodbe glede na Zakon o zdravniški službi in posredno 77. člen ZŠtip-1 ni mogoče uporabiti tako, kot se glasijo, saj se lahko zdravnik zaposli na delovnem mestu zdravnika šele po 6-mesečnem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu, ne pa že po zaključeni fakulteti A. Zatrjuje ničnost spornega določila, ker nasprotuje prisilnim predpisom in v praksi ni izvedljivo. Šteje, da rok za zaposlitev štipendistke ni bistvena sestavina pogodbe, njene interese pa varuje ZŠtip-1, po katerem mora biti štipendist zaposlen pri štipenditorju najkasneje v dveh mesecih, pri zdravnikih po opravi pripravništva in strokovnega izpita. Navaja, da se oprava slednjega lahko zamakne, kar se je iz razlogov na njeni strani zgodilo pri toženki, ki ga je opravila 28. 3. 2019, o čemer je tožečo stranko obvestila šele konec avgusta 2019. Sklicuje se na izpoved toženke, da med študijem ni vedela, kakšne pogoje potrebuje za zaposlitev kot zdravnica. Sodišču prve stopnje očita, da je uporabilo napačne določbe OZ, saj bi moralo bi uporabiti določbe glede bistvenih in manj pomembnih določil pogodb. Navaja, da sta določbi v členih 5 in 8 manj pomembni določbi pogodb o štipendiranju in nista vplivali na to, ali bo toženka sklenila pogodbi, saj bi ju sklenila ne glede na rok oziroma tudi, če ne bi bil določen. Zavzema se za to, da bi se določili šteli za nični, torej neobstoječi. Trdi, da je zaveza zaposlitve v roku enega meseca po končanem študiju nebistveni del pogodbe, zato tudi zamuda ponudbe zaposlitve ni bistvena kršitev, ki bi opravičevala neizpolnitev obveznosti toženke iz 6. člena pogodb o štipendiranju oziroma nevrnitev prejetih zneskov štipendije. Graja razlogovanje sodišča prve stopnje glede navideznosti pogodb in trdi, da gre za nehoteno nepravilno uporabo prava, kar izključuje uporabo 50. člena OZ. Meni, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 za delovno mesto zdravnice po opravljenem sekundariatu (delna) izpolnitev obveznosti toženke po pogodbah o štipendiranju. Vztraja, da zaposlitev ni bila prepozna, saj je bila o opravi strokovnega izpita toženke seznanjena konec avgusta 2019, 9. 10. 2019 pa je objavila prosto delovno mesto. Pove, da je toženka vedela, da pogodbe o zaposlitvi ni mogoče skleniti takoj po zaključku fakultete A., to namreč izhaja iz ponujenega aneksa k pogodbi o štipendiranju s ponudbo zaposlitve z odlogom ter iz odgovora toženke z dne 18. 1. 2018, ki je po vsebini sprejem te ponudbe. Prilaga kopijo celotnega aneksa z dne 26. 10. 2017. Vztraja, da neizpolnitev nepomembnega določila pogodbe o štipendiranju ni vplivala na toženko ali ji škodovala, ni namreč vplivala na njeno sklenitev štipendijskih pogodb, ki pomenijo časovno in vsebinsko enovit akt. Trdi, da kasneje ponujena zaposlitev ni kršitev, ki bi toženko odvezala vrnitve prejetih štipendij v primeru toženkine kršitve bistvenih določb štipendijske pogodbe (nezaposlitev za celotno predvideno obdobje po koncu prejemanja štipendije). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo prejetih štipendij v skupnem znesku 8.712,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ki ga je tožeča stranka postavila na podlagi pogodb o kadrovskem štipendiranju toženke za izobraževanje na fakulteti A. Univerze v B. z dne 9. 11. 2015 in 9. 11. 2016 (listini A 1 in A 2), ker je bila toženka zaposlena pri njej le 4 mesece, in tako ni izpolnila obveznosti 12-mesečne zaposlitve iz pogodb o štipendiranju. Štelo je, da je toženka izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju (zaključek izobraževanja v dogovorjenem roku, obvestilo tožeče stranke o tem) ter da z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 ni kršila določil pogodb o štipendiranju, ki bi bila sankcionirana z vračilom vseh prejetih štipendij. To stališče je pravilno, a delno iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

7. Iz navedenih dveh pogodb o štipendiranju, sklenjenih med tožečo in toženo stranko (A 1 in A 2), izhaja obveznost toženke, da sprejme zaposlitev za ustrezno delovno mesto pri tožeči stranki v roku enega meseca za polni delovni čas vsaj za 12 mesecev (drugi odstavek 6. člena pogodbe iz leta 2015 in pogodbe iz leta 2016). V tem določilu ni opredeljena nobena pogodbena sankcija za kršitev te obveznosti štipendistke. Obveznost vračila prejetih štipendij urejata 9. člena pogodb o štipendiranju, ki določata, da štipendistka izgubi pravico do kadrovske štipendije in mora vrniti prejete zneske kadrovske štipendije za vsa leta na izobraževalni stopnji, ki je predmet pogodbe, če ne sprejme zaposlitve na ustrezno delovno mesto pri delodajalcu po zaključenem izobraževanju, za katerega je prejemala kadrovsko štipendijo.

8. Tožeča stranka glede na navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbene navedbe sprejema zaposlitev toženke od 1. 12. 2019 do 31. 3. 2020 po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 (A 5) kot izpolnitveno ravnanje toženke po pogodbah o štipendiranju. Ne glede na pogodbeno predvideno obvezno trajanje zaposlitve toženke pri tožeči stranki 12 mesecev, se stranki v pogodbah o štipendiranju za primer krajšega trajanja zaposlitve pri štipenditorju (kršitve določila drugega odstavka 6. člena pogodb o štipendiranju) nista dogovorili za sankcijo vračila vseh prejetih štipendij s strani toženke kot štipenditorke, če bi prekinila delovno razmerje prej kot po 12 mesecih zaposlitve pri tožeči stranki. Taka sankcija je določena zgolj za primer, ko se štipendist sploh ne zaposli pri štipenditorju. Ker se je toženka nesporno zaposlila pri tožeči stranki, ki to zaposlitev šteje za izpolnitev obveznosti po pogodbi o štipendiranju, v pogodbah o štipendiranju ni podlage za vračilo prejetih štipendij s strani toženke, tako da je že zato zavrnitev zahtevka pravilna.

9. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje niti ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožeča stranka zamudila rok za ponudbo podpisa pogodbe o zaposlitvi toženki po zaključenem izobraževanju ter kakšne so posledice zamude tega roka. Pravilna je ugotovitev, da ne glede na to, ali se šteje rok 1 meseca za ponudbo zaposlitve iz 6. alineje prvega odstavka 5. člena člena pogodb o štipendiranju od dokončanja študija na fakulteti A. (15. 9. 2017) ali od dne toženkine oprave strokovnega izpita (28. 3. 2019) ali celo od trenutka, ko je tožeča stranka izvedela, da je toženka ta izpit opravila (po njenih lastnih trditvah je bilo to avgusta 2019), tožnica v pogodbeno dogovorjenem roku 1 meseca ni ponudila toženki v podpis pogodbe o zaposlitvi za delo na ustreznem delovnem mestu, saj je bil objavljen razpis za njeno zaposlitev 9. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena šele 26. 11. 2019. Glede na to, da je toženka sprejela to prepozno ponudbo zaposlitve, za odločitev o njeni obveznosti povračila štipendij na podlagi pogodb o štipendiranju niso bistvene posledice kršitve obveznosti tožeče stranke v zvezi z enomesečnim rokom za ponudbo zaposlitve, zato pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na bistvene in nebistvene sestavine pogodbe o štipendiranju, njihovo zatrjevano ničnost, uporabo določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) glede razlage pogodb o štipendiranju ter glede navideznosti teh pogodb (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zavrniti je treba pritožbeno sklicevanje na Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013 in nasl. – ZŠtip-1), saj za predmetni pogodbi o štipendiranju kot kadrovski štipendiji delodajalca brez sofinanciranja države ne velja (drugi odstavek 4. člena in 8. člena ZŠtip-1), temveč sta bili sklenjeni v okviru avtonomije strank in zanju veljajo določbe OZ. Zavzemanje tožeče stranke, da gre pri vseh zaporednih pogodbah o štipendiranju, sklenjenih s toženko (predhodne pogodbe o štipendiranju so bile sklenjene v okviru regijske štipendijske sheme, sopodpisnika pa sta bila še razvojni center C. ter občina D.), za enotno pravno razmerje, ni utemeljeno. Pogodbi o štipendiranju, na podlagi katerih tožeča stranka zahteva vračilo štipendij od toženke, sta bili sklenjeni izključno med strankama tega postopka, iz njune vsebine pa ne izhaja kakršno koli sklicevanje na predhodno sklenjene pogodbe o štipendiranju, ki jih tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu sodišču niti ni predložila.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).