Jedro

Četudi je nad toženo stranko začet stečajni postopek, pritožbenega postopka ni treba prekiniti, če so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank - vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo, tako da je bilo o zadevi le še treba odločiti.

Tožena stranka ne more podati zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas in z njima kasneje za isto delo sklene novi pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redni odpovedi pogodb o zaposlitvah iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2009, podani tožnikoma A.J. in F.V. (I./1. in II./1. točki izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna oba tožnika poklicati nazaj na delo in jima priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer za A.J. od 5. 11. 2009 pa do ponovnega nastopa na delo, za F.V. pa od 21. 10. 2009 pa do ponovnega nastopa na delo, kot da bi delala ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe pri ZPIZ, v 8 dneh (I./2. in II./2. točki izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma stroške, vsakemu po 599,16 EUR, v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./3. in II./3. točki izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbena zahtevka tožnikov v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvah bistveno, da se je obseg dela pri toženi stranki dejansko zmanjšal, kar je kot posledico recesije ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in da namesto tožnikov na njunih delovnih mestih ni bil nihče na novo zaposlen. Drži sicer, da sta bila dva izmed komercialistov sprva zaposlena za določen čas in da sta bila z njima po novem letu sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odpovedi pogodb tožnikoma v mesecu septembru 2009. Ugotovitev sodišča, da naj bi iz pričanja M.K. izhajal razlog nesposobnosti kot razlog za odpovedi pogodb o zaposlitvi, nima nobene podlage v spisu. Nedvomno je pravica delodajalca, da v okoliščinah, ko je potrebno racionalizirati poslovanje zaradi zmanjšanega obsega dela, odpove pogodbo o zaposlitvi tistim delavcem, ki so najmanj učinkoviti. Edini razlog za odpoved tožnikoma je poslovni razlog, medtem ko na izbiro, katerim delavcem na istovrstnih delovnih mestih bodo odpovedane pogodbe o zaposlitvi, zagotovo lahko vpliva tudi učinkovitost posameznih delavcev. Pravica vsakega delodajalca je, da ob ugotovljenih presežkih na istovrstnih delovnih mestih sam presodi, koga bo odpustil. Dejansko stanje zadeve pa je nepopolno ugotovljeno iz razloga, ker sta imela tožnika zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do nadomestila za brezposelnost, in bi bilo torej za celotno višino tako prejetih nadomestil potrebno zmanjšati obveznost tožene stranke iz naslova izostalih plačil. Nejasno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pri tožnikih nihče ni preveril, ali obstaja možnost prezaposlitve na drugo delovno mesto, saj je priča L.L. izpovedal, da takšne možnosti ni bilo. Sodišče ni dvomilo v verodostojnost njegove izpovedbe, zato so ugotovitve sodišča same s seboj v nasprotju. Za tožnika ni na voljo drugih delovnih mest, zato je neutemeljeno sklicevanje na pravico do izobraževanja. Delovno mesto varnostnika, za katerega je tožnik F.V. sicer izpolnjeval pogoje, je pri toženi stranki na voljo le ob odpovedi drugega delavca oziroma ob pridobitvi novega naročila za fizično varovanje. Tožena stranka pa ni dolžna imeti zaposlenih ali izobraževati več varnostnikov kot ima dejanskih potreb po takšnem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je stečajna upraviteljica tožene stranke sodišče prve stopnje obvestila o začetku stečajnega postopka in predlagala prekinitev pravdnega postopka. Pravdni postopek se po določbi 205. člena ZPP po samem zakonu prekine tudi, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Stečajni postopek je sodišče začelo 28. 10. 2010, zato je s tem dnem prišlo do prekinitve postopka. Načeloma ima prekinitev postopka za posledico, da sodišče po dnevu začetka stečajnega postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler takšna prekinitev traja (prvi stavek 1. odstavka 207. člena ZPP). Vendar pa lahko sodišče skladno z drugim stavkom 2. odstavka 207. členom ZPP, če prekinitev nastane po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. To velja tudi ob odločanju na pritožbeni stopnji, ko so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank - vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo in je bilo o zadevi le še potrebno odločiti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na pritožbeni seji lahko odločalo o pritožbi tožene stranke in izdalo sodbo.

Tožena stranka je obema tožnikoma dne 14. 9. 2009 podala redni odpovedi pogodb o zaposlitvah iz poslovnega razloga. Slednjega v odpovedih ni časovno opredelila, utemeljevala pa ga je z reorganizacijo podjetja oziroma racionalizacijo poslovanja z zmanjševanjem stroškov, zaradi česar naj bi se zmanjšala potreba po številu komercialistov. Direktor nabave in prodaje pri toženi stranki M.K. se je glede izvedbe reorganizacije skliceval na interna glasila za julij – avgust 2009 in april 2009, vendar je iz njih izhajalo le, da spremembe za zaposlene ne prinašajo večjih sprememb in da bodo delavci pod enakimi pogoji prezaposleni na novo podjetje. Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je podan utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Njegovo utemeljenost mora v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa mora tudi preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR).

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pred izdajo odpovedi pogodb o zaposlitvi na delovnem mestu komercialist tožena stranka zaposlovala šest delavcev. Štirje delavci (med njima tudi tožnika) so bili redno zaposleni za nedoločen čas, dva delavca (M.M. in A.A.) pa za določen čas. S 1. 1. 2010 je tožena stranka navedena delavca redno zaposlila za nedoločen čas na istem delovnem mestu, kot sta ga pred odpovedjo zasedala tožnika. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas tožnikoma iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas in z njima kasneje za isto delo sklene novi pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu komercialistov, tožena stranka ne bi več sklepala novih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas in bi obdržala v delovnem razmerju delavca, ki sta na delovnem mestu komercialista že zaposlena za nedoločen čas. Četudi bi torej prišlo do zmanjšanega obsega dela komercialistov, bi to pomenilo najprej, da delavca zaposlena za določen čas ne bosta več potrebna. V zvezi s tem je priča M.K. povedal, da sta bila začasno zaposlena delavca sprejeta v redno zaposlitev, ker sta imela dobre prodajne rezultate, tožnika pa sta izdelala premalo ponudb mesečno. Priča L.L. je potrdil, da je dobil dekret, da tožnika ne dosegata rezultatov in ju je potrebno zamenjati. V kolikor tožena stranka ni bila zadovoljna z rezultati dela obeh tožnikov, bi takšna ugotovitev predstavljala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ne iz poslovnega razloga. Zato gre po povedanem dejansko za „nadomeščanje“ oziroma „zamenjavo“ redno zaposlenih za nedoločen čas z začasno zaposlenima delavcema, obenem pa kaže na to, da sta postala nepotrebna prav tožnika, ne pa potreba po njunem delu komercialista pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenih razlogov je v obravnavanem primeru neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na diskrecijsko pravico delodajalca do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tistim delavcem, ki so najmanj učinkoviti.

Posledično je sodišče ugodilo še reintegracijskemu in opisnemu reparacijskemu zahtevku obeh tožnikov. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala zahtevkom tožnikov zaradi neupoštevanja nadomestil za čas brezposelnosti. Da sta tožnika prejemala takšno nadomestilo pa tudi sicer iz izvedenih dokazov ne izhaja. Zato pritožbene navedbe, ki merijo na to, da bi bilo potrebno upoštevati prejemke iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki naj bi jih tožnika prejela, glede na določilo 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati.

Ker tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga, presoja o možnostih prezaposlitve na drugo delovno mesto in zaposlitve na delovno mesto varnostnika, za odločitev niti ni pomembna. Do teh pritožbenih navedb se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).