Jedro

Nevročitev odgovora na tožbo ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ampak se presoja v vsakem primeru posebej, ali je kršitev vplivala oziroma ali bi lahko vplivala na zakonitost odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 833/98-9 z dne 17.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravne sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper dovoljenje Mestne uprave Mestne občine L. z dne 8.5.1998. Z njo je organ prve stopnje tožniku dovolil posebno uporabo javne prometne površine za potrebe postavitve gostinskega vrta na P. trgu v L., dimenzij 11,4 m do 13,8 m x 9,6 m, v skupni izmeri 121 m2, v času od 8.5.1998 do 14.5.1998. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. Navaja, da določba 33. člena Odloka o ureditvi cestnega prometa (Uradni list RS, št. 2/92 in 24/96, odlok) ne določa časovnega obdobja za katerega se izda dovoljenje, niti ni določena njegova časovna omejitev. Zato je v pristojnosti tožene stranke, da sama določi časovno obdobje, za katero se izda dovoljenje. Po določilu 1. odstavka 33. člena odloka pristojni organ z uporabnikom sklene pogodbo o plačilu uporabnine in določi višino uporabnine.

Povzelo je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik dne 8.5.1998 podal vlogo za začasno oddajo javne površine na P. trgu, T., L., v skupni izmeri 121 m2, na kateri bi želel opravljati oziroma nadaljevati z opravljanjem gostinske dejavnosti pod enakimi pogoji kot v preteklih letih. Pritrdilo je toženi stranki, da se je tožniku glede na določbo 33. člena odloka lahko izdalo dovoljenje za postavitev gostinskega vrta za čas, ki ga je sama določila Mestna občina L. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je tožena stranka zbirala ponudbe po oglasu, saj je ta trditev v nasprotju s podatki upravnega spisa. Zavrnilo je tudi tožbeno trditev, da je tožena stranka tožniku obljubila, da bo tudi v letu 1998 lahko nadaljeval z opravljanjem dejavnosti na predmetni lokaciji in mu dovolila, da ne odstrani gostinske opreme. Iz upravnih spisov navedeno ne izhaja, tožnik pa za te trditve ni ponudil dokazov. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da je splošno znano dejstvo, da še ni sklenjenega premoženjskopravnega sporazuma med "sedanjo" Mestno občino L. in "bivšimi" občinami.

Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka vložila odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje odgovora na tožbo tožniku ni vročilo, s tem pa mu je onemogočilo pravico do izjave v sodnem postopku. To pa pomeni kršitev, ki ne zagotavlja enakopravnosti strank v postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da tožniku res ni bil vročen odgovor na tožbo. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem ni bistveno kršilo določb postopka. Nevročitev odgovora na tožbo ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ampak se presoja v vsakem primeru posebej, ali je kršitev vplivala oziroma ali bi lahko vplivala na zakonitost odločitve. Tožena stranka je res vložila obširen odgovor na tožbo, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ocenilo, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ne navaja drugega, kar ni že v izpodbijani odločbi. Odločba je bila tožniku vročena in se je o njenih razlogih lahko izrekel. Zato po presoji pritožbenega sodišča uveljavljana kršitev postopka ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na odlok, izdan na podlagi 8. 9. in 163. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, 10. in 12. člena Zakona o cestah, 3. člena pravilnika o neprometnih znakih in 54. in 84b člena Statuta mesta L. Pravilno je presodilo, da odlok v 33. členu ne določa časovnega obdobja, za katerega se izda dovoljenje, niti ne določa njegove časovne omejitve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pritrdilo toženi stranki, da čas za katerega se izda dovoljenje sama določi Mestna občina L. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločba tožene stranke, s katero je tožniku dovolila posebno uporabo javne prometne površine za postavitev gostinskega vrta na P. trgu v L., v času od 8.5.1998 do 14.5.1998 pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.