Jedro

Prvo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke, vendar ob pogoju, ki ga je postavil toženec v svoji nasprotni tožbi, se pravi, da mu mora tožeča stranka ponuditi ob izselitvi iz obravnavanega stanovanja stanovanje v P., ki ga je zasedal poprej. Sodišče bi moglo "izolirano" obravnavati le tožbeni zahtevek tožeče stranke, če mu tožena stranka ne bi oporekala s trditvijo, da je pred preselitvijo imela stanovanjsko pravico na stanovanju istega stanodajalca. Če ne bi bilo takšnega ugovora bi sodišče tudi lahko, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, razsodilo, da se mora toženec izseliti, ker pač zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Čim pa je bil podan takšen ugovor bodisi samostojno, bodisi z nasprotno tožbo, pa je sodišče moralo reagirati nanj in tožbenemu zahtevku le delno ugoditi s tem, da tožencu, če naj pride do izselitve, ponudi stanovanje, ki ga je zasedal poprej.

Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke ni podan, pa naj se uporabijo predpisi zakona o stanovanjskih razmerjih ali predpisi stanovanjskega zakona. Po prvem je lahko, če je šlo za protizakonito vselitev, zahteval izpraznitev stanovanja stanodajalec (četrti odstavek 50. člena ZSR), in to je bil po zakonu o sredstvih in financiranju JLA vojaški organ JLA. Stanodajalske pravice oziroma pravice razpolaganja z vojaškimi stanovanji pa so po prvem odstavku 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z razglasitvijo tega zakona (25. člen UZITUL) prešle 25.6.1991 na tožečo stranko. Po SZ, ki daje aktivno legitimacijo za izpraznitveno tožbo lastniku stanovanja (58. člen SZ), pa je tožeča stranka z uveljavitvijo tega zakona (19.10.1991 - 160. člen SZ) postala lastnica na podlagi 111. člena SZ, ker je, kot je bilo omenjeno, na podlagi ustavnega zakona pridobila pravico razpolaganja z njim in torej tudi pravico uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje v Mariboru in ga izročiti tožeči stranki potem, ko bo ta ponudila tožencu garsonjero v Postojni, in sklenila z njim zanjo najemno pogodbo za nedoločen čas. O pravdnih stroških je odločilo, da jih nosita stranki vsaka svoje.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo, pri čemer je zavzelo stališče, da ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je bilo tožeči stranki prisojeno manj, kot je zahtevala. Nepomembno je, če je garsonjera v Postojni zasedena.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na dosedanje navedbe v pravdi in v pritožbi ter še dodaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa to potrdilo. Zahtevek tožeče stranke bi moralo obravnavati "izolirano", ne oziraje se na nasprotni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka ni lastnik stanovanja, saj naj bi ga imela le v upravljanju. Tožena stranka je vložila svoj nasprotni tožbeni zahtevek le podrejeno in si ne bi želela z njim škodovati. Tožbeni zahtevek ni izvršljiv, saj ima sedanji najemnik stanovanja v Postojni najemno pogodbo za nedoločen čas. Revizija se sklicuje na moratorij, ki je določal 90-dnevni odložni rok in so se tako predpisi, na katere se sklicuje tožeča stranka, začeli uporabljati šele 10.10.1991. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Določbe ZPP o reviziji sodijo v šestindvajseto poglavje tega zakona, ki ureja izredna pravna sredstva zoper pravnomočne sodne odločbe. Ta lastnost tega pravnega sredstva tudi pomeni, da mora revident navesti v njem vse, kar je po eni strani dovoljeno navajati v reviziji, po drugi strani pa, kaj naj bi revizijsko sodišče preizkušalo in upoštevalo. Tako revidentovega sklicevanja na njegove vloge in trditve, ki jih je podal v postopku, ki se je pravnomočno končal, ni mogoče upoštevati.

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da prvo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke, vendar ob pogoju, ki ga je postavil toženec v svoji nasprotni tožbi, se pravi, da mu mora tožeča stranka ponuditi ob izselitvi iz obravnavanega stanovanja stanovanje v Postojni, ki ga je zasedal poprej. Sodišče bi moglo "izolirano" obravnavati le tožbeni zahtevek tožeče stranke, če mu tožena stranka ne bi oporekala s trditvijo, da je pred preselitvijo imela stanovanjsko pravico na stanovanju istega stanodajalca. Če ne bi bilo takšenega ugovora bi sodišče tudi lahko, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, razsodilo, da se mora toženec izseliti, ker pač zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Čim pa je bil podan takšen ugovor bodisi samostojno, bodisi z nasprotno tožbo, pa je sodišče moralo reagirati nanj in tožbenemu zahtevku le delno ugoditi s tem, da tožencu, če naj pride do izselitve, ponudi stanovanje, ki ga je zasedal poprej. Po eni strani si torej toženec z nasprotnim zahtevkom in ugovorom stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni poslabšal svojega položaja, ker bi sicer sodišče odločilo o brezpogojni izselitvi (ne pa, kot si predstavlja revident, da bi zavrnilo zahtevek), po drugi strani pa je prisodilo manj, kot je tožeča stranka zahtevala, ker ji je naložilo poseben pogoj. Res sicer ni formalno delno zavrnilo tožbenega zahtevka, kar bi moralo storiti (tretji odstavek 338. člena ZPP), s čimer bi bilo tudi razvidno, da je bilo le delno ugodeno zahtevku, vendar pa je, kar pravilno poudarja izpodbijana sodba, prisodilo manj, kot je bilo zahtevano, torej znotraj meja postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Do takšnega izida sojenja bi torej prišlo tudi, če bi toženec le vztrajal pri prvotno postavljenem ugovoru poprejšnje stanovanjske pravice na stanovanju iz vojaškega stanovanjskega sklada in ga ne bi postavil še posebej z nasprotno tožbo. Očitana procesna kršitev potemtakem ni podana.

Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke ni podan, pa naj se uporabijo predpisi zakona o stanovanjskih razmerjih ali predpisi stanovanjskega zakona. Po prvem je lahko, če je šlo za protizakonito vselitev, zahteval izpraznitev stanovanja stanodajalec (četrti odstavek 50. člena ZSR), in to je bil po zakonu o sredstvih in financiranju JLA vojaški organ JLA. Stanodajalske pravice oziroma pravice razpolaganja z vojaškimi stanovanji pa so po prvem odstavku 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z razglasitvijo tega zakona (25. člen UZITUL) prešle 25.6.1991 na tožečo stranko. Po SZ, ki daje aktivno legitimacijo za izpraznitveno tožbo lastniku stanovanja (58. člen SZ), pa je tožeča stranka z uveljavitvijo tega zakona (19.10.1991 - 160. člen SZ) postala lastnica na podlagi 111. člena SZ, ker je, kot je bilo omenjeno, na podlagi ustavnega zakona pridobila pravico razpolaganja z njim in torej tudi pravico uporabe. Zmotno je tudi revizijsko stališče, češ da je šlo v tej zadevi za zamenjavo stanovanj. Zanjo je šlo namreč takrat, kadar je imetnik stanovanjske pravice zamenjal svoje stanovanje za stanovanje drugega imetnika stanovanjske pravice (23. člen ZSR), ne pa v primeru, ko je imetnik stanovanjske pravice prepustil stanovanje stanodajalcu.

Reviziji ni mogoče pritrditi v stališču, da je sodbeni izrek neizvršljiv, ker naj bi bilo stanovanje v Postojni zasedeno. Če drži slednje, ni videti ovire za potezo tožeče stranke, da sedanjemu najemniku, če ima takšen status, odpove najemno pogodbo ob pogojih iz 54. člena SZ in ga, ko bo izpraznjeno, ponudi tožencu skladno s sodbenim izrekom.

Neutemeljeno je končno revizijsko sklicevanje na tako imenovani moratorij. Revizijska razlaga pravnega položaja, ki je nastal po osamosvojitvenih aktih naše države (UZITUL) s skupno deklaracijo (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 1/91-I -v nadaljnjem besedilu SD), ki jo je sprejela Skupščina Republike Slovenije s svojim sklepom (Uradni list RS, št. 5/91-I), ni pravilna. S SD je bilo le delno začasno vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je veljalo pred osamosvojitvijo naše države, in to na povsem določenih področjih, kot na primer režim ob meji (pod I priloge SD) glede veljavnosti zveznih predpisov pri nadzoru meje; carine, vendar le glede tega, čigav dohodek so (pod II priloge I SD); varnost meja, kjer edino govori SD o suspenzu in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred 25.6.1991 (pod IV priloge I SD). Tako ni mogoče zagovarjati stališča, da je s SD nastalo pravno stanje nasploh, kakršno je bilo pred tem datumom, in tako torej tudi ne na področju upravljanja nepremičnin, ki so jih prej upravljali zvezni organi oziroma JLA, kar seveda velja tudi za vojaška stanovanja. Skratka, s SD ni bil vzpostavljen pravni red bivše SFRJ, kar na moč jasno izhaja iz navedenega sklepa Skupščine RS, v katerega izjavi je med drugim zapisano, da je "za devetdeset dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih aktov o osamosvojitvi" (peti odstavek). Republika Slovenija je prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, ki so ga poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (prvi odstavek 9. člena UZITUL), SD pa tega upravljanja in s tem razpolaganja ni vrnila prejšnjim upravljalcem. Osamosvojitveni predpisi se potemtakem niso začeli uporabljati šele 10.10.1991, kot trdi revizija.

Ni torej podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).