Jedro

Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 29. 7. 2015, v odločbi št. ... z dne 28. 5. 2015 pa datum 12. 2. 2015 nadomestilo z datumom 1. 10. 2013. Toženca je zavezalo, da tožnici povrne 81,40 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je bila tožnici, ki je na podlagi odločbe z dne 14. 12. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom, z odločbo z dne 19. 9. 2011 priznana pravica od nadomestila za invalidnost. V novem postopku je bilo s prvostopenjsko odločbo z dne 20. 8. 2012 res odločeno, da tožnica nima novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar je sodišče spregledalo, da je bila ta odločba z dokončno odločbo z dne 5. 10. 2012 odpravljena in tožnici kot invalidu III. kategorije priznana dodatna omejitev od 1. 8. 2011 dalje, torej je prišlo do nove invalidnosti. Zato je bilo z izpodbijano odločbo pravilno odločeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost šele od 12. 2. 2015, ko je začela opravljati drugo ustrezno delo, oziroma se je zaposlila na delovnem mestu, ki ustreza preostali delovni zmožnosti. Ker ji je 30. 9. 2013 prenehalo delovno razmerje, ji pravica do premestitve po odločbi z dne 5. 10. 2012 ni bila zagotovljena in ji je bilo tudi izplačevanje priznanega nadomestila za invalidnost pravnomočno ustavljeno z odločbo z dne 28. 10. 2013. Sklicuje se na 4. alinejo 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1. Vztraja, da tožnici pred 2. 12. 2015 ni mogoče priznati nadomestila za invalidnost, ker se po odločbi z dne 5. 10. 2012 zaradi prenehanja delovnega razmerja ni zaposlila, oziroma ni delala pred 2. 12. 2015. Nove oziroma spremenjene invalidnosti s 1. 10. 2013 ni realizirala s premestitvijo. Čeprav ji na podlagi pravnomočne sodbe pogodba o zaposlitvi ni prenehala, to še ne pomeni, da je tudi delala. Ker od 1. 10. 2013 do 2. 12. 2015 ni delala, ni upravičena do nadomestila za invalidnost. Prejemala je denarno nadomestilo za brezposelnost, kar izključuje prejemanje nadomestila za invalidnost. Ker je v izreku sodbe odločeno o pravici do nadomestila, v obrazložitvi pa se sodišče sklicuje na 158. člen ZPIZ-1, ki ureja izplačevanje nadomestila, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče je napačno razlagalo 158. člen ZPIZ-1. Te določbe namreč ni mogoče razlagati tako, da naj bi se tožnici nadomestilo izplačevalo za čas, ko bi delala, če ji ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje v smislu, kot da gre za druge dneve s pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Omogoča namreč izplačevanje nadomestila za invalidnost za praznike, dela proste dneve, dopust, odsotnosti z dela zaradi bolezni ali nege družinskega člana, ne pa v tožničinem primeru. Sodišče se neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 128/2010, ki se nanaša na ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Podredno se ne strinja niti s priznanimi stroški postopka, saj je sodišče tožnici kljub cenejšemu javnemu prevozu priznalo kilometrino.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica poudarja, da ji je toženec priznal lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja. Poleg tega je bilo delovno mesto pomožni delavec II ustrezno delo tudi glede na omejitve iz odločbe z dne 5. 10. 2012. Glede stroškov postopka navaja, da javnega prevoza glede na čas trajanja potovanja in prihod ter odhod vlaka ni bilo mogoče uporabiti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana ugoditvena sodba pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je sicer delno zmotno ugotovilo dejansko stanje, vendar to na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. V tej zadevi se spor nanaša na izplačevanje nadomestila za invalidnost. Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 29. 7. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 28. 5. 2015 v delu glede datuma pričetka izplačevanja nadomestila za invalidnost. Odločeno je bilo, da se ji nadomestilo za invalidnost prizna od 12. 2. 2015 dalje, to je od dneva pričetka dela na drugem ustreznem delu. Sporno je, ali je tožnica zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na drugem ustreznem delu 30. 10. 2012, do nadomestila upravičena že vse od prenehanja delovnega razmerja dalje.

8. Bistvena dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, oziroma kot jih je na podlagi listin v spisu ugotovilo pritožbeno sodišče, so naslednja: - Tožnica je bila z odločbo z dne 14. 12. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: z ročnim premeščanjem bremen do 3 kg, brez ponavljajočih se gibov in prisilne drže desnega zapestja in komolca, grobe moči in spretnosti prstov desne roke, brez izpostavljenosti lokalnim vibracijam, hladnemu okolju in vodi, brez rokovanja s hladnimi predmeti, kjer si sama določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, s polnim delovnim časom od 26. 7. 2010 dalje.

- Z odločbo z dne 19. 9. 2011 ji je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 1. 6. 2011 dalje, ker je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011, sklenjene za delovno mesto pomožni delavec II, začela delati na drugem ustreznem delu.

- Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo v novem invalidskem postopku z odločbo z dne 20. 8. 2012 odločeno, da tožnica nima novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Vendar toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bila z dokončno odločbo z dne 5. 10. 2012 ta odločba odpravljena in tožnici kot invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: z ročnim premešanjem bremen do 3 kg do višine ramen, brez ponavljajočih se gibov in prisilne drže desnega zapestja, grobe moči in spretnosti prstov desne roke, brez izpostavljenosti lokalnim vibracijam, hladnemu okolju in vodi, brez rokovanja s hladnimi predmeti, kjer si sama določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, s polnim delovnim časom od 1. 8. 2012 dalje.

- Tožnici je z dnem 30. 9. 2013 na podlagi mnenja pristojne komisije, da ji utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, prenehalo delovno razmerje. Zato ji je bilo s tem dnem izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavljeno z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 28. 10. 2013. - Tožnici je bilo z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 25. 10. 2013 priznano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015. - S pravnomočno sodbo(1) je bilo razsojeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, da delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ni prenehalo, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz te pogodbe. Delodajalec jo je med drugim dolžan pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno dobi in ji obračunati in izplačati nadomestilo plač. Ugotovljeno je bilo, da tožnica po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ni opravljala del, pri katerih bi dvigovala bremena do 3 kg nad nivo ramen in je zato ustrezalo tudi omejitvam po odločbi z dne 5. 10. 2012. - Toženec je na podlagi navedene sodbe z odločbo z dne 26. 2. 2015 tožnici priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja od 1. 10. 2013 dalje.

- Zavod RS za zaposlovanje je z odločbo z dne 19. 2. 2015 odpravil svojo odločbo z dne 25. 10. 2013 in tožničinemu delodajalcu naložil vrnitev izplačanih denarnih nadomestil za čas brezposelnosti.

- 2. 12. 2015 je tožnica pričela delati na drugem ustreznem delu po odločbi z dne 5. 10. 2012. Od 2. 12. 2015 dalje ji je bilo nadomestilo za invalidnost z odločbama, ki sta predmet presoje v tem socialnem sporu, tudi priznano.

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost že vse od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, torej od 1. 10. 2013 dalje.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je po prehodni določbi 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami)(2) podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

11. Zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, po 3. alineji 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do premestitve. Na podlagi 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 pa pridobi pravico do nadomestila za invalidnost, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen, oziroma ni bil obvezno zavarovan (1. alineja 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1), ali mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde (2. alineja 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1), ali  je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi (3. alineja 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1) ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu (4. alineja 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1). Od tega, ali že ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen, ali pa mu je delovno razmerje prenehalo kasneje, oziroma ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu, je skladno s 3. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 odvisna višina nadomestila za invalidnost. 12. Pravico do premestitve je delovnemu invalidu na podlagi 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 dolžan zagotoviti delodajalec. Zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih po 102. v zvezi s 103. členom ZPIZ-1 le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve. Skladno s 1. odstavkom 104. člena ZPIZ-1 zavarovanec v tem primeru, uveljavi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, po izteku teh pravic pa pravice po ZPIZ-1. 13. Tudi izplačevanje, torej pričetek in trajanje izplačevanja nadomestila za invalidnost, je odvisno od tega, ali je zavarovanec ob nastanku invalidnosti zavarovan, ali mu je prenehalo delovno razmerje po nastanku invalidnosti ali pa mu je delodajalec zagotovil pravico do premestitve in se je zaposlil na drugem ustreznem delu oziroma na delovnem mestu, ki ustreza preostali delovni zmožnosti.

14. V primeru 1. alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1, torej v primeru, ko zavarovanec ob nastanku invalidnosti ni zaposlen, in brezposelnim zavarovancem iz 1. odstavka 104. člena ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (160. člen ZPIZ-1). V primerih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1, torej v primeru, ko je zavarovancu delovno razmerje prenehalo, se po 161. členu ZPIZ-1 izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja – dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. Po 158. členu ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, torej v primerih iz 4. alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. V tem primeru se izplačuje od pričetka dela na drugem delovnem mestu.

15. Citirane določbe ZPIZ-1 urejajo izplačevanje nadomestila za invalidnost tako v primeru, ko se invalid III. kategorije zaposli na drugem ustreznem delu, kot v primeru, ko mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana. V prvem primeru se mu torej nadomestilo za invalidnost izplačuje od pričetka dela na ustreznem delovnem mestu in za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. V drugem pa ob izpolnjevanju pogojev za priznanje denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti najprej uveljavi nadomestilo za čas brezposelnosti, od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnost pa se mu izplačuje nadomestilo za invalidnost. 16. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je potrebno v primeru, kot je obravnavani, ko je bila tožnici invalidu III. kategorije redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, vendar je bila odpoved nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti po odločbi z dne 5. 10. 2012, torej ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo, potrebno uporabiti 158. člen ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da se nadomestilo za invalidnost po tej določbi izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti. Torej zavarovancem, ki so v delovnem razmerju, bodisi da (dejansko) delajo bodisi, da ne delajo (iz opravičenih razlogov) in imajo pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je delavec oziroma zavarovanec reintegriran v delovno razmerje, torej je delovno razmerje za nazaj vzpostavljeno. Drugi dnevi, za katere imajo pravico do nadomestila za čas odsotnosti, pa niso le prazniki in drugi dela prosti dnevi, dopusti, čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, temveč je med te dneve potrebno šteti tudi dneve, ko zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja niso delali in so ob reintegraciji in reparaciji upravičeni tudi do nadomestila plače, ki bi jo prejemali, če bi dejansko delali.

17. Ker je bila tožnica na podlagi pravnomočne sodbe vse od 1. 10. 2013 reintegrirana v delovno razmerje in to na delovno mesto, ki je glede na spremenjeno invalidnost drugo ustrezno delo, ter ji je toženec na podlagi sodbe za nazaj od tega dne dalje tudi priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, poleg tega ji je bil delodajalec dolžan izplačati tudi nadomestilo plače, in sicer v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposlenost in plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če bi dejansko delala, je izpolnjen dejanski stan iz 158. člena ZPIZ-1. Takšna razlaga in uporaba 158. člena ZPIZ-1 varuje položaj delovnih invalidov, ki jim delovno razmerje preneha nezakonito. V okoliščinah konkretnega primera odrekanje izplačevanja nadomestila za invalidnost ni sprejemljivo, saj bi delovni invalid ob siceršnji reintegraciji in reparaciji ter posledični izgubi pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ob toženčevem tolmačenju citiranih določb ZPIZ-1, ostal brez pravic na podlagi invalidnosti. Vzpostaviti je treba stanje, kot bi obstajalo, če tožnici delovno razmerje na drugem ustreznem delu ne bi prenehalo. V tem primeru bi se ji nadomestilo nedvomno izplačevalo tudi od 1. 10. 2013 dalje. S takšno razlago 158. člena ZPIZ-1 in odločitvijo, da se tožnici nadomestilo za invalidnost izplačuje od 1. 10. 2013 dalje pa ni poseženo niti v dokončno in pravnomočno odločbo z dne 28. 10. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 30. 9. 2013. Stroški postopka

18. Stroški pristopa na narok v A. v višini kilometrine so bili tožnici utemeljeno priznani. V skladu 6. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami - v nadaljevanju Pravilnik) se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Vendar se po 1. in 2. odstavku 9. člena Pravilnika stroški za prevožene kilometre povrnejo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, pa tudi če ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru zaradi časa potovanja javnega prevoznega sredstva na relaciji B. - A. - B. in vožnje ob neprimernem času podani opravičeni razlogi za priznanje potnih stroškov v višini kilometrine.

Odločitev pritožbenega sodišča

19. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Sodba Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 141/2013 z dne 25. 3. 2014, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 604/2014 z dne 16. 10. 2014. (2) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.