Jedro

Po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 je tatvina storjena na posebno predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina storitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen, kar izhaja iz posameznih opisov v izreku izpodbijane sodbe in kar v svoji obrazložitvi navaja tudi prvostopenjsko sodišče. Obtoženka je očitane ji tatvine izvrševala ob izjemno visoki stopnji tveganja, da bo med izvrševanjem kaznivih dejanj ali neposredno po njih prijeta ali vsaj prepoznana kot storilka. Dejanja je storila podnevi, največkrat v dopoldanskem času in v stanovanjih, v katerih so se nahajali oškodovanci, takšni načini izvršitve več kaznivih dejanj tatvine in poskusa tega kaznivega dejanja pa tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vodijo k zaključku, da gre za kazniva dejanja tatvine na posebno predrzen način, saj načini, na katere je obtoženka posamezna kazniva dejanja izvršila, izrazito odstopajo od običajnih načinov izvršitve tega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtožene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo II K 56019/2020 z dne 24. 12. 2020 obtoženo A. A. spoznalo za krivo štirih kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1, ji za vsako od navedenih kaznivih dejanj določilo po štiri mesece zapora in nato na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtoženki v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu od 19. 10. 2020 od 10.40 ure dalje ter ji na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let. Odločilo je, da mora obtoženka oškodovanki B. B. plačati znesek 190,00 EUR, oškodovanki C. C. pa 100,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je obtoženki odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 20,00 EUR, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa jo je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, „da Višje sodišče v Ljubljani napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženki ne izreče zaporne kazni oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.“

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožnik zatrjuje, da pravna kvalifikacija obtoženki očitanih kaznivih dejanj ni ustrezna. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje kazniva dejanja, ki se ji očitajo, pravno opredeliti kot tatvine po 204. členu KZ-1, saj obtoženki ni mogoče očitati posebno predrznega načina. Glede na to, da sodišče zatrjuje, da so bili oškodovanci doma in se je obtoženka zavedala, da je lahko vsak trenutek prijeta, po oceni obrambe slednje ne zadošča za kvalifikacijo velike tatvine.

5. Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more strinjati in pritrjuje prvostopenjskemu sodišču glede pravne opredelitve obtoženki očitanih kaznivih dejanj. Po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 je namreč tatvina storjena na posebno predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina storitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen, kar izhaja iz posameznih opisov v izreku izpodbijane sodbe in kar v svoji obrazložitvi navaja tudi prvostopenjsko sodišče. Obtoženka je očitane ji tatvine izvrševala ob izjemno visoki stopnji tveganja, da bo med izvrševanjem kaznivih dejanj ali neposredno po njih prijeta ali vsaj prepoznana kot storilka. Dejanja je storila podnevi, največkrat v dopoldanskem času in v stanovanjih, v katerih so se nahajali oškodovanci, takšni načini izvršitve več kaznivih dejanj tatvine in poskusa tega kaznivega dejanja pa tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vodijo k zaključku, da gre za kazniva dejanja tatvine na posebno predrzen način, saj načini, na katere je obtoženka posamezna kazniva dejanja izvršila, izrazito odstopajo od običajnih načinov izvršitve tega kaznivega dejanja. Višje sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanj v izreku izpodbijane sodbe izhaja posebno predrzen način storjenih kaznivih dejanj tatvine oziroma poskusa, in sicer tako tistega na škodo B. B. kot tudi na škodo D. D., C. C., E. E. in F. F. Pri vseh obravnavanih dejanjih so bili v času izvrševanja kaznivih dejanj obtoženke oškodovanci v svojih stanovanjih. Pri B. B. se je 3. 7. 2019 obtoženka v kuhinji najprej z njo celo pogovarjala, nato pa ob dovoljenju oškodovanke, da uporabi njen WC, odšla v spalnico in ji vzela ves denar, ki ga je tam našla. V stanovanje D. D. je 8. 9. 2020 je vstopila nepovabljena in odšla v spalnico kljub temu, da je videla, da se oškodovanec in njegova žena nahajata v kabinetu ter iz spalnice vzela 90,00 EUR, ki pa jih je D. D. odvzel, ko jo je pri dejanju zalotil. Prav tako je 10. 12. 2019 obtoženka odšla v dnevno sobo C. C. kljub temu, da se je ta nahajala v kuhinji pri odprtih vratih in si je na njeno škodo prilastila 100,00 EUR, ki jih je našla v predalu. Tudi 30. 9. 2020 je v Vipavi E. E., ki se je nahajala v kuhinji, z namenom, da ji ukrade denar in vrednejše predmete, najprej pregledala torbico oškodovanke ter se nato napotila v zgornje nadstropje, pri čemer jo je E. E. zalotila in je torej dejanje ostalo pri poskusu. Prav tako pa je posebno predrzen način razviden tudi iz opisa v točki III. izreka sodbe, ko je obtoženka 11. 12. 2019 v Mojstrani skozi odklenjena vhodna vrata vstopila v stanovanjsko hišo, v kateri se je nahajala F. F. in v njeni navzočnosti v kuhinji z mize vzela denarnico in si prilastila 20,00 EUR. Vse navedeno so takšne okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanja, ki se očitajo obtoženki, utemeljeno pravno opredeljujejo kot kazniva dejanja velike tatvine (in poskus) po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, torej storjena na posebno predrzen način, kot je to prepričljivo v izpodbijani sodbi v točki 6 in 7 razlogov navedlo tudi sodišče prve stopnje, čemur drugostopenjsko sodišče v celoti pritrjuje. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja obtoženkin zagovornik, ko naj bi sodišče prve stopnje dejanja obtoženke napačno pravno opredelilo, torej ni podana.

6. Zagovornikovo pritožbeno navajanje, da dom ni kvalifikatorni element kaznivega dejanja tatvine, prav tako tudi ne prisotnost oškodovancev oziroma da je dejanje storjeno zoper starejše osebe, ne more uspešno ovreči pravilnosti opisov in pravnih opredelitev obtoženki očitanih kaznivih dejanj. Pritožbenemu sodišču zagovornik ponuja zgolj lastno dokazno presojo glede teh odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde, s čimer pritožnik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drugi odstavek 370. člena ZKP namreč določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem pritožbeno sodišče pritožniku zgolj pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje dejstvo, da so oškodovanci starejši in sodijo v skupino ranljivih oseb, utemeljeno štelo kot eno od obteževalnih okoliščin pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, do česar se bo opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve.

7. Glede kazenske sankcije obtoženkin zagovornik v pritožbi meni, da je kazen v vsakem primeru previsoka in da bi bila glede na obtoženkino priznanje in obžalovanje dejanja, dejstva, da se v priporu nahaja od 19. 10. 2020 in da je imela težko življenje, na mestu pogojna obsodba, ker je namen specialne prevencije s priporom že dosežen. Takšnemu pritožbenemu predlogu zagovornika ni mogoče slediti. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi napravilo pravilen zaključek, da je obtoženki potrebno izreči zaporno kazen. Pri tem se je sklicevalo na njeno predkaznovanost, razvidno iz podatkov kazenske evidence Republike Hrvaške, iz katere izhaja, da je bila obtoženka že dvakrat obsojena zaradi kaznivega dejanja tatvine, enkrat v Italiji in drugič na področju Republike Hrvaške, kot tudi, da je obravnavana dejanja storila v času preizkusne dobe po eni od obeh navedenih sodb. Prav tako je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča vsem pravilno ugotovljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam dalo primerno težo in ustrezno določilo posamezne zaporne kazni za posamezna dejanja, kot je to navedlo v točki 14 in 15 izpodbijane sodbe. Zatrjevane olajševalne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, češ da je obtoženka trideset let v Italiji delala na črno, da je nepismena in da se je pač morala znajti ter da je romskega porekla, niso takšne okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno izbiro in odmero kazenske sankcije. Nepismenost očitno obtoženke od njenih protipravnih ravnanj ni odvračala, prav tako pa ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je obtoženka večkrat šla v Slovenijo prosjačit za preživetje in so jo pri tem nekajkrat „malo zasrbeli prsti.“ Njeno pomanjkanje sredstev, s katerimi se preživlja, ne more biti razlog za izvrševanje kaznivih dejanj, zato takšnih pritožbenih navedb ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno upoštevalo težo kaznivih dejanj, ki se odraža v načinu njihove storitve. Pravilno je upoštevalo, da je obtoženka oškodovala starejše osebe, ki sodijo v ranljivejšo skupno in da jim je odvzela ves denar, ki ga je našla, medtem ko je kot olajševalne okoliščine upoštevalo njeno priznanje, obžalovanje in izraženo pripravljenost opustiti izvrševanje kaznivih dejanj. Takšnim ugotovljenim okoliščinam pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki tudi glede višine določene kazni za posamezna kazniva dejanja ter izrečene enotne kazni eno leto in šest mesecev zapora ocenjuje, da je takšna kazen ne le primerna vsem ugotovljenim okoliščinam, temveč tudi pravična. Pri tem bolezen obtoženkinega moža in skrb za vnuke, ki ju zagovornik v pritožbi izpostavlja kot nadaljnji olajševalni okoliščini, nista z ničemer izkazani, prav tako pa slednji očitno nista predstavljali ovire, da obtoženka obravnavanih kaznivih dejanj ne bi storila.

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, ki jih sicer preverja po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Obtoženka živi v slabih premoženjskih razmerah, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Iz navedenega razloga jo je tudi višje sodišče oprostilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, čeprav bi le-to glede na to, da je bila s pritožbo neuspešna, na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, morala plačati obtoženka. Ugotovljeno je namreč, da bi lahko bila obtoženka s plačilom stroškov pritožbenega postopka zaradi šibkega premoženjskega stanja ogrožena v lastnem preživljanju.