Jedro

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožnici za leto 2024 priznalo skupaj 43 dni letnega dopusta in toženki naložilo, da ji omogoči izrabo 43 dni letnega dopusta ter ji povrne odmerjene stroške postopka.

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212., 215., 243. in 287. členom ZPP ter absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ji z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišču očita, da ni ugotavljalo, koliko časa in v kakšnem obsegu naj bi tožnica delala z duševno motenimi osebami, zlasti z osebami z demenco. Navaja, da se je tožnica sklicevala predvsem na motnje zavesti, afazične motnje, delirije in demence, pri čemer naj bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je duševna motnja kvečjemu le demenca, pa še ta le kot simptom nevrološke bolezni. Po mnenju pritožbe so zakoniti zastopnik toženke in priča A. A. pojasnili, da nevrologi obravnavajo paciente z duševnimi motnjami zgolj izjemoma in le tedaj, ko so te pridružene nevrološkim boleznim. Pritožba poudarja, da priči dr. B. B. in A. A. nista bila zaslišana o konkretnem delu tožnice, zato njunih izpovedb ni mogoče uporabiti za zaključek, da tožnica dela z duševno motenimi osebami. Nadalje navaja, da gre za sodbo presenečenja, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na Razlago KPZZ iz Ur. l. RS, št. 3/2004, ne da bi ugotavljalo, ali je tožnica stalno ali več kot šest mesecev letno delala z osebami z demenco. Pritožba vztraja, da bi moralo sodišče za razjasnitev vprašanja, kaj pomeni duševna motnja in s kakšnimi pacienti dela tožnica, postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Meni še, da dodatni dopust po KPZZ pripada le zdravnikom, ki delajo z osebami, pri katerih je primarna diagnoza duševna bolezen, ne pa nevrološka bolezen s pridruženimi simptomi. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke v pritožbi, izpostavlja pritožbene novote in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je zaposlena pri toženki na delovnem mestu "višji zdravnik - specialist ..." na kliniki C. Toženka ji je za leto 2024 odmerila letni dopust v skupnem trajanju 36 dni. Pri tem ji je iz naslova psihičnih obremenitev zaradi dela z lažje motenimi ali prizadetimi osebami odmerila 2 dneva dopusta na podlagi 5. točke drugega odstavka 36. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSV)1. Tožnica je takšni odmeri letnega dopusta nasprotovala in zahtevala, da se ji tako kot leta pred tem iz tega naslova prizna 10 dni letnega dopusta na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike (KPZZ)2, kar je toženka zavrnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se pri odmeri letnega dopusta morale uporabiti določbe KPZZ, kot tudi, da je tožnica pri svojem delu obravnavala tudi paciente z duševno motnjo (demenco), kar pomeni, da je iz naslova psihičnih obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami upravičena do 10 dni dopusta na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ, zato je njenemu zahtevku ugodilo.

6.Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlage 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da 160. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) omogoča, da se delavcu odmeri daljši dopust od minimalnega iz 159. člena ZDR-1, če je tako predvideno s kolektivno pogodbo. Med strankama ni bilo sporno, da veljajo in se uporabljajo tako določbe KPZZ kot KPDZSV, zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o kolektivnih pogodbah preverilo, katera kolektivna pogodba je za tožnico ugodnejša. Ugotovilo je, da je to KPZZ, zato se mu ni bilo potrebno opredeljevati do razlage določb KPDZSV3, ker slednja ni pravno relevantna za odločitev v tej zadevi.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Po 243. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se izvedenec postavi tedaj, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pravno odločilnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavani zadevi pa postavitev izvedenca ni bila potrebna. Vprašanje razlage določbe 36. člena KPZZ oziroma pravnega pojma "delo z duševno motenimi osebami" sodi v pristojnost sodišča. Izvedenec zato ne more podajati mnenja o tem, kako je treba razlagati pravni pojem "duševna motenost" oziroma kateri obseg del in pacientov sodi pod normativni domet kolektivne pogodbe. Res pa je, da se spor deloma dotika tudi strokovnih vprašanj medicinske narave, zlasti glede značilnosti posameznih stanj oziroma simptomov, ki se pojavljajo pri pacientih na kliniki C. Vendar sodišče prve stopnje zaradi tega ni bilo dolžno postaviti sodnega izvedenca. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo dejansko stanje glede narave pacientov, s katerimi dela tožnica, ter glede psihičnih obremenitev pri njenem delu razjasnjeno že z izvedenimi dokazi, predvsem z izpovedbo tožnice ter z izpovedbami zakonitega zastopnika toženke in prič dr. B. B. ter A. A., ki sta strokovnjaka s področja nevrologije oziroma psihiatrije. Navedene osebe so podale strokovna pojasnila glede narave obravnavanih pacientov, pojava demenc, delirantnih stanj, psihotičnih simptomov ter drugih motenj duševnega funkcioniranja pri nevroloških bolnikih. Pri tem med izvedenimi dokazi glede odločilnega dejstva ni bilo takega strokovnega nasprotja, ki bi ga bilo mogoče razrešiti le z izvedencem. Bistveno dejstvo, da tožnica pri svojem delu obravnava tudi paciente z motnjami duševnega funkcioniranja, med strankama v resnici ni bilo sporno niti ga niso zanikali zakoniti zastopnik toženke ali zaslišani priči. Spor je bil predvsem v pravni oceni, ali takšno delo ustreza pravnemu pojmu "delo z duševno motenimi osebami" iz 36. člena KPZZ ter ali so s tem povezane psihične obremenitve pri delu. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral izvedenec dokončno razmejiti, ali posamezna stanja, kot so demenca, delirij, motnje zavesti ali drugi simptomi, po strogo medicinski klasifikaciji sodijo med duševne motnje. Tudi če bi bilo mogoče glede posameznih strokovnih opredelitev zaznati določene terminološke razlike med nevrološko in psihiatrično stroko, to za odločitev ni bilo odločilno. Odločilno je bilo, da tožnica pri svojem delu dejansko obravnava paciente z izrazitimi motnjami duševnega funkcioniranja, kar je psihično obremenjujoče, to pa izhaja iz vseh izvedenih dokazov. Glede na predmet spora in že izvedene dokaze pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da izvedensko mnenje ni bilo potrebno za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Ker je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo, ni kršilo 243. člena ZPP niti toženki ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje štelo, da so tudi motnje zavesti, afazične motnje ter deliriji oblike duševne motnje, in da je sodba v tem delu neobrazložena. V točkah 17 in 21 obrazložitve je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpoved tožnice, ki šteje navedene motnje tudi za obliko duševne motnje, iz 23. točke obrazložitve pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica opravlja delo z osebami z duševno motnjo, ker zdravi paciente z demenco. Pravilno je namreč upoštevalo, da so tudi vsi zaslišani, tako tožnica kot zakoniti zastopnik toženke kot priči A. A. in B. B., potrdili, da demenca predstavlja duševno motnjo, slednjega pa toženka v pritožbi niti ne izpodbija. Motenj zavesti, afazičnih motenj in delirijev pa sodišče prve stopnje ni opredelilo kot duševno motnjo, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov v tem delu, prav tako ni podano nasprotje v razlogih sodbe in med izpovedjo A. A., ki je izpovedal, da navedena stanja po njegovem stališču ne predstavljalo duševne motnje.

9.Pritožba neutemeljeno očita, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve na pravno podlago, ki je stranki ne bi mogli pričakovati. Vprašanje uporabe določb KPZZ in njihove razlage je bilo predmet postopka ves čas. Toženka se je o teh vprašanjih izjavila in aktivno sodelovala v dokaznem postopku.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zakoniti zastopnik toženke ter priči dr. B. B. in A. A. niso bili zaslišani glede konkretnega dela tožnice in da zato njihovih izpovedb ni bilo mogoče uporabiti pri ugotavljanju odločilnih dejstev. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje s soglasjem obeh pravdnih strank prebralo prepis zvočnega posnetka zaslišanja navedenih oseb iz drugega individualnega delovnega spora. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala izvedbi tega dokaza niti ni zatrjevala, da izpovedbe navedenih oseb zaradi drugačnega dejanskega položaja tožnice ne bi bile uporabne tudi v obravnavani zadevi. Prav tako ni zatrjevala, da bi se delo tožnice kot specialistke ... bistveno razlikovalo od dela drugih nevrologov na kliniki C., na katerega so se nanašale izpovedbe zaslišanih oseb. Svoje nestrinjanje z uporabo oziroma dokazno vrednostjo teh izpovedb prvič izraža šele v pritožbi, kar je prepozno (286.b člen ZPP). Iz razlogov izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje svojih dejanskih zaključkov ni oprlo zgolj na abstraktna strokovna pojasnila o razlikovanju med duševnimi motnjami in drugimi stanji, temveč tudi na izpovedbe o naravi dela na kliniki C., kjer tožnica opravlja delo specialistke ... Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da so vsi zaslišani potrdili, da se na kliniki C. obravnavajo tudi pacienti z duševnimi motnjami. Zakoniti zastopnik toženke je izrecno izpovedal, da zdravnik specialist nevrologije na oddelku D. dela tudi z duševno motenimi osebami, pri čemer je posebej izpostavil paciente z demenco. Prav tako je pojasnil, da nevrologi sami obravnavajo simptomatiko duševnih motenj pri pacientih po možganski kapi in pri dementnih bolnikih. Ker med strankama ni bilo sporno, da tožnica delo opravlja prav kot specialistka ... na kliniki C., je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo utemeljeno povezalo tudi s konkretnim delom tožnice. Enako velja za pričo dr. B. B., predstojnico klinike C. Njena izpovedba ni bila podana zgolj na splošni ravni, temveč se je nanašala prav na delo nevrologov na oddelku, kjer dela tožnica. Priča je podrobno opisala strukturo pacientov na kliniki C., njihove duševne motnje ter način njihove obravnave. Izpovedala je, da imajo nevrološki bolniki pogosto delirije, halucinacije, blodnje, psihotična stanja, agresivnost in druge duševne motnje, ter da takšne paciente obravnavajo nevrologi na dnevni ravni. Ker je tožnica zdravnica specialistka na istem oddelku, ni bilo nobene potrebe po dodatnem formalističnem vprašanju, ali se opis dela nanaša tudi nanjo osebno. Tudi priča A. A. je izpovedal, da se na oddelku D. obravnavajo pacienti z duševnimi motnjami, kadar so te povezane z nevrološkimi obolenji, posebej pri demencah. Njegova izpovedba je bila zato relevantna za presojo narave pacientov, s katerimi delajo nevrologi na kliniki C., posledično pa tudi tožnica. Pritožba pri tem prezre, da odločilno dejstvo ni bilo, ali posamezna priča osebno spremlja vsakodnevno delo tožnice, temveč ali delo zdravnika specialista nevrologije na kliniki C. objektivno vključuje delo z duševno motenimi osebami. Prav glede tega vprašanja pa so se vse navedene izpovedbe nanašale neposredno na delovno okolje in delovne naloge, ki jih opravlja tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da so navedene izpovedbe relevantne tudi za presojo konkretnega dela tožnice, pri čemer je njihovo dokazno vrednost presodilo skupaj z izpovedbo same tožnice in ostalimi izvedenimi dokazi, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

Pritožbene navedbe, da bi tožnica glede na razlago KPPZ, Ur. l. RS, št. 3/2004,

11.morala zatrjevati, koliko časa na leto je delala z bolniki, pri katerih je podana tudi demenca, so neutemeljene. Enako velja za pavšalno trditev, da je delež pacientov z duševnimi motnjami, s katerimi dela nevrolog, manj kot 20 %. Toženka tovrstnega ugovora oziroma teh trditev tekom postopka na prvi stopnji ni podala in ne navaja, zakaj to uveljavlja šele v pritožbi, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega iz citirane razlage ne izhaja, da se 10 dni dopusta zaradi psihičnih obremenitev zaradi dela s pacienti z duševno motnjo prizna le, če zdravnik vsaj 6 mesecev dela z bolniki z duševno motnjo. Iz razlage izhaja le, da mora nevrolog vsaj 6 mesecev v letu delati na oddelku, kjer poteka delo z bolniki, pri katerih se poleg telesne prizadetosti pojavlja tudi duševna prizadetost v obliki motenj zavesti, afazičnih motenj, delirijev ali demence. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v letu 2024 celotno leto zaposlena na oddelku D., kot tudi ne, da na tem oddelku obravnavajo tudi paciente z demenco. Vse navedeno je tožnica zatrjevala, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 7., 212. in 215. člena ZPP, prav tako je tožnica v zvezi z vsebino dela in obsegom pacientov z duševno prizadetostjo in duševnimi motnjami predlagala, da toženka predloži analize njenega dela, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je bilo že na podlagi drugih dokazov ugotovljeno, da je tožnica delala s pacienti z demenco, torej s pacienti z duševno motnjo. Tudi sicer pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica pri svojem delu vsakodnevno obravnava paciente z duševnimi motnjami. Tožnica je izpovedala, da se z duševno motenimi osebami srečuje vsak dan, priča dr. B. B. pa je pojasnila, da imajo praktično vsi nevrološki bolniki določeno stopnjo duševne motnje. Tudi zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neobstoju trditvene in dokazne podlage glede obsega takega dela.

12.Toženka neutemeljeno vztraja, da dodatnih 10 dni dopustna pripada le zdravnikom, ki zdravijo paciente, katerih primarna diagnoza je duševna bolezen, ne pa tudi zdravnikom, ki primarno zdravijo paciente zaradi nevroloških bolezni, izraženo pa imajo tudi simptomatiko duševne motnje. Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševno motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Namen določbe je torej upoštevati povečane psihične obremenitve zdravnika pri delu s pacienti, pri katerih so prisotne duševne motnje, ne glede na njihov izvor. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.

13.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z določili Odvetniške tarife (OT) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR. Ta znesek je toženka dolžna tožnici povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje priglašeni stroški tožnici glede na OT (tar. št. 16/1b OT) ne pripadajo.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami in dopolnitvami.

2Ur. l. RS, št. 14/94 s spremembami in dopolnitvami.

3Razlaga se nanaša na to, kaj se šteje za duševno motnjo oziroma manj razvitost v smislu 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV.

4Razlaga določa: "Nevrologom, ki delajo stalno ali več kot 6 mesecev na leto na oddelkih, kjer poteka delo z bolniki, pri katerih se poleg telesne prizadetosti pojavlja tudi duševna prizadetost v obliki motenj zavesti, afazičnih motenj, delirijev ali demence, po stališču odbora pripadata dodaten dopust in dodatek za delo s težje duševno motenimi in/ali telesno prizadetimi."

5Razlaga določa: "Dodatni dopust iz naslova dela z duševno motenimi osebami po 36. členu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike RS ni omejen na konkretne specializacije, temveč je vezan na pogoje dela."