Jedro

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot tudi trajanje in intenziteto strahu, kako se zmanjšanje življenjske aktivnosti odraža v tožnikovem vsakdanjem življenju, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno izpostavlja.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o pravdnih stroških.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožnik mora toženi stranki povrnit 846,3 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik, rojen 30.7.1942, je bil v času od aprila 1971 do marca 1972 ter od marca 1973 do februarja 1997 zaposlen pri toženi stranki in pri delu ves čas izpostavljen azbestnemu prahu. Pristojna interdisciplinarna komisija je 7.7.2003 pri tožniku verificirala poklicno bolezen azbestozo - začetno intersticijsko fibrozo in plake parientalne plevre, zaradi česar je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 11.500.000 SIT (kasneje skrčeno na 8.000.000 SIT) s pripadki.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnino v znesku 500.000 SIT, za strah 1.100.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 700.000 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zvišalo za 200.000 SIT, odškodnino za strah pa za 700.000 SIT, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe v celoti in to po njegovih navedbah "iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Prepričan je, da prisojena mu odškodnina v višini 3.200.000 SIT ne pomeni pravične denarne odškodnine, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso v primerih podobnih obolenj. Tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Ker po njegovem mnenju razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja nasprotujejo samemu izvedenskemu mnenju, zatrjuje s tem v zvezi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo tudi v stroškovnem delu odločbe, saj je napačno štelo skrčitev tožbenega zahtevka za delni umik tožbe in posledično napačno odločilo o uspehu strank. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

I. O delnem zavrženju revizije: Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. V sled pojasnjenega so zato brezpredmetni revizijski očitki glede (ne)pravilnosti presoje skrčitve tožbenega zahtevka. Tožnikovo revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

II. O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja nasprotujejo samemu izvedenskemu mnenju in je zato višina odškodnine v konkretnem primeru odmerjena prenizko. Navaja del sodbe sodišča druge stopnje, kjer je zapisano, da višja odškodnina, za katero se zavzema pritožba ni utemeljena, ker " kontrolni pregledi, ki jih bo moral tudi v bodoče opravljati tožnik v zvezi z ugotovljeno boleznijo, niso invazivni. CT in invazivni pregledi bodo potrebni le, če bodo osnovni pogledi pokazali poslabšanje zdravstvenega stanja ali sum drugih z azbestnim prahom sproženih bolezni". Takšen zaključek naj bi bil v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Ta očitek je neutemeljen, saj izvedenec v svojem mnenju na strani 8 (l. št. 42) ugotovi, da je v bodoče mogoče, da bi bila zaradi nastanka hujših bolezni, potrebna diagnostika z invazivnimi preiskavami (npr. pljučna punkcija). Povzetek sodišča druge stopnje je korekten. CT preiskava ne spada med invazivne preiskave, zaključek glede verjetnosti napredovanja bolezni pa ima oporo v izvedenskem mnenju. Nestrinjanje z mnenjem izvedenca predstavlja izpodbijanje dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni več dopustno.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Pri tem je potrebno upoštevati ugotovitev izvedenca, da k skupnemu zmanjšanju življenjskih aktivnosti prispeva izpostavljenost azbestu 37%, izpostavljenost kremenčevemu prahu 3%, 60% pa ostale tožnikove bolezni.

S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da sta bili pri tožniku ugotovljeni azbestoza - začetno intersticijsko fibrozo in plake parientalne plevre. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot tudi trajanje in intenziteto prestanega strahu, kako se zmanjšanje življenjske aktivnosti odraža v tožnikovem vsakdanjem življenju, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti v dovoljenem delu razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke o dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločalo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.