Jedro

Tožnica je v spornem obdobju kupila šest nepremičnin, jih takoj po izgradnji, v nekaterih primerih pa tudi pred dokončanjem izgradnje, prodala, pri čemer v nobenem od stanovanjskih objektov ni živela. Omenjene okoliščine kažejo na dejstvo, da je bil namen tožnice nadaljnja prodaja nepremičnin v nespremenjeni ali spremenjeni obliki in ustvarjanje dobička pri tem. Šlo je torej za opravljanje dejavnosti, ne da bi bila ta registrirana. Tožničine navedbe, da njen namen ni bil opravljanje neregistrirane dejavnosti, pač pa nakup in gradnja posameznih nepremičnin za osebno rabo, pri čemer so se nameni, da bi v posamezni nepremičnini tudi dejansko živela in jo torej uporabljala za osebne namene v vsakem primeru posebej izjalovili, ostajajo na pavšalni ravni brez konkretnih in ustrezno substanciranih dokazov, ki bi lahko odločitev davčnih organov kakorkoli omajali.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana kršiteljici A.A. prepovedal opravljanje gradbene dejavnosti (nakup in prodaja nepremičnin, gradnja za trg, adaptacije in rekonstrukcije objektov za trg) brez ustreznih dovoljenj in brez predhodne registracije dejavnosti, saj gre za delo na črno.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Ljubljana pri zavezanki za davek opravil inšpekcijski nadzor morebitnih kršitev določb 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC). Davčni organ je v postopku na podlagi pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc ter na podlagi predloženih podatkov zavezanke za davek v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovil, da ima tožnica prijavljeno stalno bivališče na naslovu v G.. V času od leta 2006 do 31. 12. 2011 je kupila šest nepremičnin, ki jih v obrazložitvi tudi podrobno opiše. Nakupna cena omenjenih nepremičnin je znašala 821.510,93 EUR. V spornem času je te nepremičnine prodala, pri čemer je dosegla skupno prodajno ceno 995.544,98 EUR. V istem obdobju je zakonskemu partnerju ter sinu podarila nepremičnini. Zavezanka za davek je kupljena zemljišča razparcelirala in si pridobila gradbeno dovoljenje za izgradnjo dvostanovanjskih in stanovanjskih hiš. Na vseh zemljiščih je zgradila dvostanovanjske ali vrstne hiše in jih nato v različnih gradbenih fazah prodala oziroma podarila. V nobenem primeru v zgrajenem stanovanjskem objektu ni živela, iz česar je davčni organ zaključil, da namen izgradnje nepremičnin ni bila pridobitev stanovanja za lastne potrebe, temveč izgradnja stanovanjskih enot za nadaljnjo prodajo. Zavezanka se je z nakupi zemljišč, izgradnjo ali obnovo nepremičnin ter z njihovo prodajo ukvarjala kontinuirano. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 46. in 54. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Pojasnjuje da zbrani dokazi v postopku kažejo na to, da v danih primerih ni šlo za prodajo osebnega premoženja fizične osebe, običajno pridobljenega z dedovanjem ali podaritvijo, kot tudi ne za nakup in gradnjo za lastne potrebe. Davčni organ je tako ugotovil, da se je zavezanka od leta 2007 dalje ukvarjala z nakupi in prodajami nepremičnin, izgradnjo za trg, z adaptacijami in rekonstrukcijami objektov za trg, brez da bi bila za to ustrezno registrirana. Tožnica je sicer bila družbenica in direktorica družbe B. d.o.o., ki je bila registrirana tudi za opravljanje gradbene dejavnosti, vendar preko te pravne osebe omenjenih dejavnosti ni izvajala. Pojasnjuje še, da izpodbijana odločba temelji na četrtem odstavku 13. člena ZPDZC.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-04-9/2014-2 z dne 30. 12. 2015 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo na črno kot to določa 3. člen ZPDZC. V zvezi z navedbo pritožnice, da v njenem primeru ni šlo za opravljanje dela na črno, in da ni nikoli opravljala gradnje za trg, temveč izključno za njene namene in kasnejše bivanje v hišah, pa drugostopni organ ugotavlja, da temu ni tako. Za odločitev je po njegovem bistveno, da je pritožnica nabavila nepremičnine, jih prodala v nespremenjeni ali spremenjeni obliki in ustvarjala dobičke, na kar kaže tudi relativno kratek čas med nabavo in prodajo posamezne nepremičnine. Gre torej za opravljanje dejavnosti, kar ponazori s konkretnimi primeri. Odločitvi prvostopnega organa, ki je po prvem odstavku 13. člena ZPDZC pritožnici prepovedal opravljanje gradbene dejavnosti brez predhodne registracije dejavnosti, zato pritrjuje kot pravilni.

4. Tožnica v tožbi ponovno navaja, da je do nakupa zemljišč in kasnejše prodaje hiš pripeljal splet okoliščin, saj njen namen ni bil graditi hiše za trg, temveč za njene osebne namene in kasnejše bivanje nje in njene družine v hiši. Ker nobena hiša ni bila izdelana na ključ in ni bilo možnosti vselitve, se ni vselila, niti prijavila na nobeni od omenjenih hiš. Pojasnjuje, da je v spornem času poskusila prodati tudi svojo hišo, saj bi ob tej prodaji obstajala večja možnost, da se vseli v drugo hišo, ki jo je gradila. Kot zavezanka za davek je vložila napoved za odmero davka od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnin in tudi plačala vse davke. Ker ni bil njen namen opravljati gradbeno dejavnost za trg, tudi ni opravljala te dejavnosti prek družbe B. d.o.o. V nadaljevanju podaja obrazložitev prodaje hiš. Pojasnjuje, da je prvi prodaji zemljišča brez hiše v C. botrovalo dejstvo, da je takratni župan izdal Odlok o nedovoljeni graditvi hiš na večjih parcelah za nedoločeno obdobje. Drugo nepremičnino je kupila skupaj s prijateljico D.D.. Ker pa so se v nadaljevanju pričela nesoglasja in ni bilo več možnosti normalnega sodelovanja, sta solastnici nepremičnino prodali, drugo nepremičnino pa razdelili. Nato sta z možem kupila parcelo v E., vendar so se med njima začela nesoglasja. Zato sta se z možem dogovorila, da se v hišo ne vselita, in da jo je najbolje prodati. Hišo sta podarila sinu F.F., nato pa sta se dogovorila, da kupita še eno zemljišče si zgradita dvostanovanjsko hišo in si razdelita vsak po eno enoto. Zgradila sta hišo in si jo razdelila, vendar je ob koncu gradnje prišlo do težav pri dostopu do hiše, kar je privedlo do hujših nesoglasij z bivšim možem. Vsak svojo enoto sta nato prodala in nato vložila tožbo na ločitev ter se v letu 2011 ločila. V nadaljevanju je s sinom in njegovo partnerico prišlo do pobude za nakup novega zemljišča. Zgradili so hišo in se poskušali vseliti, vendar se je zopet pojavil bivši mož in delal težave. Zato je s sinovo partnerico nepremičnino prodala.

5. Glede na navedeno sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev prvostopne in drugostopne odločbe. Poudarja, da tožeča stranka ponavlja navedbe iz pritožbe zoper prvostopno odločbo, o katerih pa se je tožena stranka opredelila v drugostopni odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Ker so dejanske okoliščine, relevantne za presojo v tem upravnem sporu v bistvenem nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporna odločitev davčnega organa, da tožnici prepove nadaljnje opravljanje gradbene dejavnosti iz razloga, ker se je ugotovilo, da je v obdobju 2007 do 2011 opravljala neregistrirano gradbeno dejavnost, kar predstavlja delo na črno, ki je v skladu ZPDZC prepovedano.

10. Okoliščinam, ki so relevantne za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožnica niti ne oporeka. Gre za dejstvo, da je tožnica v spornem obdobju kupila šest nepremičnin, jih takoj po izgradnji, v nekaterih primerih pa tudi pred dokončanjem izgradnje, prodala, pri čemer v nobenem od stanovanjskih objektov ni živela. Tudi po mnenju sodišča omenjene okoliščine kažejo na dejstvo, da je bil namen tožnice nadaljnja prodaja nepremičnin v nespremenjeni ali spremenjeni obliki in ustvarjanje dobička pri tem. Šlo je torej za opravljanje dejavnosti, ne da bi bila ta registrirana. Tožničine navedbe, da njen namen ni bil opravljanje neregistrirane dejavnosti, pač pa nakup in gradnja posameznih nepremičnin za osebno rabo, pri čemer so se nameni, da bi v posamezni nepremičnini tudi dejansko živela in jo torej uporabljala za osebne namene v vsakem primeru posebej izjalovili, ostajajo na pavšalni ravni brez konkretnih in ustrezno substanciranih dokazov, ki bi lahko odločitev davčnih organov kakorkoli omajali. Trditev tožnice, da nikoli ni imela namena graditi za trg pač pa da je bil njen namen izključno lastni namen vselitve in bivanja v posamezni hiši, se tako izkaže za neizkazano in kot tako neutemeljeno.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.