Jedro

Dvig roba plošče za 13 do 15 mm ni terjal posebnega ukrepanja prvotoženke kot vzdrževalke ploščadi. Za prvotoženo stranko ne veljajo strožja merila zgolj zato, ker se po javnih površinah „turističnega in zdraviliškega mesta“, med hojo po katerih se je tožnica spotaknila, običajno sprehajajo starejši ljudje in invalidi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožnici znesek 7.000,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila ter da sta toženki dolžni povrniti tožnici pravdne stroške tega postopka v 8 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.

Takšno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka ter pri tem uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja, da je izvedenec menil, da površina, kjer je prišlo do padca, ni primerna za normalno hojo, sodišče pa mnenju izvedenca ni sledilo, temveč je navedlo, da so njegove ugotovitve podane subjektivno, poleg tega pa izvedenec ni obrazložil, zakaj sporna površina ni več primerna za hojo. Zato opozarja, da če sodišče meni, da mnenje izvedenca ni popolno, mora te nejasnosti odpraviti. Sicer pa je postavitev drugega izvedenca zahtevala tudi drugotožena stranka v vlogi z dne 9. 7. 2010. Sodišču prve stopnje očita, da je mnenje izvedenca povsem zaobšlo. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ploščad na več mestih neravna pa navaja, da gre za ploščad v turističnem in zdraviliškem mestu, kjer se sprehaja veliko starejših ljudi in ljudi z zdravstvenimi omejitvami ter da bi zato sodišče prve stopnje moralo merila in tolerance glede urejenosti javnih površin ocenjevati strožje kot običajno. V kolikor površine ne ustrezajo običajnim pričakovanjem ljudi, je potrebno za to postaviti vsaj opozorila in prehod omejiti. Meni, da v kolikor površina ni primerna za normalno hojo, predstavlja nevarno stvar. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je poudariti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je prvotoženka upravljalec in vzdrževalec javnih površin ter da se je tožnica poškodovala v posledici padca pri hoji na javni pešcem namenjeni površini. Iz dejanskih in pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnici nezgoda pripetila na P. ploščadi v R. S., in sicer se je tožnica spotaknila ob rob betonske plošče, ki je odstopala od nivoja v višini 13 mm do 15 mm, da pa je sicer celotna ploščad prekrita z betonskimi ploščami in granitnimi kockami ter na več mestih neravna, na nekaterih mestih celo veliko bolj kot na mestu, kjer se je spotaknila tožnica. Na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke je ugotovilo tudi, da ne obstaja noben predpis ali standard, ki bi zahteval, da ne prihaja do odstopanj med ploščami oziroma ki bi določal urejanje zunanjih površin z betonskimi ploščami.

Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 131. členu določa pravilo krivdne odgovornosti za povzročeno škodo, medtem ko je objektivna odgovornost le izjema. Nevarno stvar v smislu 2. odstavka tega člena pa predstavlja stvar, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je zaradi tega potrebno nadzirati s povečano odgovornostjo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi odstopa plošče od nivoja v višini 13 mm do 15 mm pohodna površina, kjer se je spotaknila tožnica, ne predstavlja nevarne stvari. Pri tem sledi razlogom izpodbijane sodbe, da ljudje v večini primerov za hojo zunaj objektov bolj ali manj uporabljamo neravne površine oziroma ne čisto ravne površine. Drugačno stališče pritožbe je neutemeljeno, saj vsakodnevne običajne nevarnosti, med katere spadajo tudi neravna tla na površinah za pešce, ne morejo predstavljati nevarne stvari, ki po definiciji predvideva izvor večje škodne nevarnosti za okolico (2. odstavek 131. člena OZ).

Prav tako pa je v zvezi z očitano opustitvijo vzdrževanja predmetne javne površine pritrditi stališču prvostopnega sodišča, da za prvotoženo stranko ne veljajo strožja merila zgolj zato, ker se po javnih površinah "turističnega in zdraviliškega mesta", običajno sprehajajo starejši ljudje in invalidi. Z ugotovljenim odstopanjem med višinami betonskih plošč, ob katerih se je tožnica spotaknila in padla, spremenjena pohodna površina je v mestnem okolju, četudi gre za »zdraviliško« mesto, v mejah normalnega in sprejemljivega, saj čisto ravnih površin ni veliko in tega tudi ni mogoče zahtevati. V tej zadevi ugotovljen dvig plošče tudi po presoji sodišča druga stopnje ni terjal posebnega ukrepanja prvotoženke kot vzdrževalke ploščadi. Zato pa ji ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja in s tem tudi ne krivde za tožničino škodo (1. odstavek 131. člena OZ). S pritožbenimi očitki, da bi bilo potrebno postaviti vsaj opozorila in prehod omejiti, pa pritožnica ne more uspeti, saj trditev o odsotnosti opozorilnih tabel ter (ne)omejenem prehodu pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Pojasniti je še, da pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev 254. člena ZPP. Res je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca gradbene stroke D. Ž. le delno, vendar pa pritožbeno sodišče nasprotno kot pritožnica meni, da je vprašanje opustitve dolžnega vzdrževanja ugotovljene javne površine za pešce pravno in ne dejansko vprašanje in so tako zaključki o tem v domeni sodišča. Ob navedenem pa sodišču prve stopnje ni bilo potrebno vračati predmetnega izvedenskega mnenja v dopolnitev, saj je kot nepopolnega oziroma subjektivno podanega štelo tisti del tega mnenja, ki se je nanašal na pravni zaključek. Kot pa je navedeno že zgoraj, toženki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja v zvezi z vzdrževanjem javne površine, saj tega ne določa noben predpis, običajno pa je, da so javne površine (mestoma) neravne.

Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, je sodišče druge stopnje zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).