Jedro

Tožnik je podal pisni zagovor, v katerem se je opredelil do očitkov v pisni obdolžitvi. Razlog za to, da pooblaščena oseba za izvedbo zagovora in podajo odpovedi do podaje odpovedi ni bila seznanjena s pisnim zagovorom tožnika, je na strani prvotoženke, ki ji pisnega zagovora ni pravočasno posredovala. Ker se prvotoženka (za podajo odpovedi pooblaščena oseba) neupravičeno ni seznanila s pisnim zagovorom, čeprav bi to lahko storila, je bila tožniku kršena pravica za zagovora. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je že s prvim naslednjim dnem po odpovedi pogodbe o zaposlitvi le-to razvezalo, ob tem pa ni ugotavljalo, ali je bil tožnik zaposlen ali ne. Res je, da delavec ne more imeti sklenjenih dveh delovnih razmerij pri dveh delodajalcih hkrati za poln delovni čas, vendar je tožnik to tudi upošteval in zahteval priznanje delovnega razmerja zgolj za čas, ko je bil nezaposlen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in prvotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v II. točki izreka spremeni v datumu sodne razveze tako, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 29. 1. 2015; - v III/1 točki izreka spremeni tako, da se ugodi zahtevku tako, da je pogodba o zaposlitvi veljala tudi v obdobju od 4. 5. 2011 dalje do 29. 1. 2015; - v III/3, IV. in V. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se razširitev tožbe na drugotoženo in tretjetoženo stranko ne dopusti (I. točka). V II. točki izreka sodbe je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2011 nezakonita ter da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 4. 5. 2011. V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Pogodba o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 z aneksom z dne 9. 9. 2008 ni prenehala veljati 4. 5. 2011, ampak še vedno velja.

2. Prvotožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki: -za obdobje od 5. 5. 2011 - 5. 6. 2011 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 6.701,20 EUR ter plačati 6.701,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2011 do plačila, -za obdobje od 6. 6. 2011 - 5. 12. 2011 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 40.082,90 EUR ter plačati neto 40.082,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 do plačila, -za obdobje od 6. 12. 2011 - 31. 12. 2011 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 6.477,27 EUR ter plačati neto 6.477,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila, -za mesece od januarja 2012 - januarja 2015 obračunati in plačati davke in prispevke na neto znesek 7.500,00 EUR mesečno ter plačati za posamezni mesec neto 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila.

Sodišče prve stopnje je v IV. točki izreka odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 90.000,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati preostali neto znesek, v roku 8 dni, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi zavrnilo.

Prvotoženi stranki je sodišče prve stopnje v V. točki izreka naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.407,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zoper sklep v I. točki izreka, zoper sodbo v II. točki izreka, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zoper sodbo v III. in IV. točki izreka, ter sklep o stroških v V. točki izreka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki povračilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je sedaj naslov tretjetožene stranke A. v B., pred tem pa v C. Sodišče prve stopnje ni dovolilo razširitve tožbe na drugo in tretjetoženo stranko z argumentacijo, da univerzalna pravna sukcesija ne pomeni tudi procesno pravne sukcesije, ker prvotožena stranka še vedno obstaja. Pri tem se sklicuje na sklep VSL opr. št. I Cp 711/2013 z dne 30. 3. 2004. Tožnik tega sklepa v bazi podatkov v iskalniku sodne prakse ne najde. Materialni predpisi so tisti, ki določajo, kdo univerzalno odgovarja za obveznosti dolžnika. Tožena stranka je bila D. d.o.o., pri čemer sta 2. 6. 2014 z delitvijo in prevzemom nastali še dve družbi in sicer E. d.o.o. in F. (skrajšana firma G. d.o.o.), medtem ko se je D. d.o.o., ki je bil prvotno tožen, preimenoval v H. d.o.o. ali prevzemna družba kot pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. Na podlagi 636. člena ZGD-1 so za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžnik odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vse do višine vrednosti premoženja, ki je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so bile dodeljene v delitvenem načrtu. Tožnik je tožil prvotoženca, prvotoženec pa za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Potem, ko je prvotoženec oddelil del premoženja na drugotoženca in tretjetoženca, slednja kot univerzalna pravna naslednika vstopita v vsa pravna razmerja po določbah šestega odstavka 623. člena ZGD-1. Tožnik je na straneh sodne prakse dobil sklep opr. št. I Cpg 734/2000, ki govori o tem, da procesno pravno nasledstvo ni podano v primeru, ko je zavarovalni portfiel prešel na drugo pravno osebo, vendar je situacija v tem primeru bistveno različna. Sodišče bi torej brez soglasja drugo in tretjetožene stranke moralo dovoliti razširitev tožbe nanju. Ne gre za situacijo iz 187. člena ZPP, saj tožnik ne toži namesto toženca drugega toženca, ampak toži prvega toženca in univerzalna pravna naslednika. Sodišče je razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan 4. 5. 2011, torej na dan, ko je bil tožnik še zaposlen pri prvotoženi stranki. Člen 118 ZDR-1 določa, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje in to le za čas, ko tožnik ni bil zaposlen, niti pri tožencu, niti kje drugje. Sodišče sploh ni ugotavljalo trajanja delovnega razmerja, saj za čas, ko je bil tožnik zaposlen, tega ne more ugotoviti, to ni v pristojnosti sodišča. Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 157/2013 in VIII Ips 98/2012, na katero se sklicuje sodišče, govori o drugačni situaciji, govori o tem, da tožniku ali delavcu ni mogoče priznati delovne dobe pri dveh delodajalcih hkrati. To je tožnik v svojem tožbenem zahtevku tudi upošteval in zahteval priznanje delovnega razmerja zgolj za čas od 6. 6. 2011 dalje, torej za čas, ko je bil tožnik nezaposlen. Ni jasno, kako lahko sodišče razsodi v škodo tožnika. Določba 118. člena ZDR-1 ne daje sodišču pravice do avtoritativnega odločanja o tem, do kdaj bo delavcu priznalo delovno razmerje, ob tem je sodišče kršilo ustavno načelo pravne varnosti, ker pač o pravni varnosti ne more biti govora, če je bilo tako pomembno vprašanje prepuščeno samovolji in vsakokratni arbitrarni odločitvi sodišča. Sodišče mora na podlagi 118. člena ZDR-1 tožniku priznati delovno razmerje vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vendar upoštevajoč zakonodajo in zgoraj navedeni odločbi VSRS, torej zgolj za tisto obdobje, ko tožnik ni bil zaposlen drugje. Skupaj s priznanjem delovne dobe pa bi moralo sodišče tožniku priznati tudi pravico do izplačila plač, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik sicer vztraja pri reintegraciji, to je edini način, da si opere dobro ime. Gre za edini način, da pride do primerljive zaposlitve, ki jo je imel pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da obstajajo sedaj tri podjetja, bi toliko lažje dobili delovno mesto za tožnika. Glede denarnega povračila v višini 90.000,00 EUR bruto, kar naj bi pomenilo enoletno bruto plačo tožnika, pritožba navaja, da je sodišče protispisno ugotovilo, da tožnikova bruto plača znaša 90.000,00 EUR. Toliko znaša njegova neto plača, kot je tožnik večkrat poudaril in kot piše tudi v pogodbi o zaposlitvi. Na neto plačo se obračunajo davki in prispevki. Tožnik je predložil obračun plače, iz katerega je razvidno, da šest mesečnih plač bruto znaša 100.680,60 EUR oz. 12 mesečnih plač bruto 201.361,20 EUR, kar znaša neto 90.000,00 EUR. Tožnik je sicer v primeru, da sodišče reintegraciji ne bi ugodilo, zahteval največje možno zakonsko denarno povračilo, to je 18 mesečnih plač. Tožnik je opozoril na dolgotrajno brezposelnost in na dejstvo, da praktično v Sloveniji ne more več dobiti primerljive službe, kot jo je imel. Sodišče je zmotno odločilo o stroških postopka, saj je zamenjalo bruto in neto plačo. Poleg tega je sodišče letno plačo zmotno delilo s 15, saj četudi je letna plača obračunana v 15 obrokih, izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, da je bil tožnik zaposlen kot direktor dolga leta in je povprečna mesečna plača nujno morala znašati 16.780,10 EUR oz. 7.500,00 EUR neto. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Prvotožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na podlagi vložene revizije je VSRS s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2013 sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z napotilom, da mora sodišče ugotoviti in pravilno presoditi določena dejstva in pravna vprašanja. Osrednja točka je bilo vprašanje, ali se je tožena stranka seznanila s pisnim zagovorom tožnika in v primeru, da se ni, ali je imela za to upravičene razloge (22. točka obrazložitve sklepa VS). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaključilo, da se tožena stranka neupravičeno ni seznanila s pisnim zagovorom, zato je v II. točki izreka ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Odvetnik je bil pooblaščen za izvedbo zagovora in podajo odpovedi, pri čemer tožena stranka tožnikovega pisnega zagovora v 32 minutah ni posredovala odvetniku I.I. kot pooblaščeni osebi. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženi stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da toženi stranki roka za odgovor ni dodelilo, saj so se navedbe tožnika v zadnji pripravljalni vlogi ponavljale, razen v delu, ki se nanaša na izvedbo zagovora, ostale pa so nebistvene. Tožnik je podal nove navedbe glede zagovora. Gre za manipulativne trditve. Tožniku je bilo po pooblaščenem odvetniku I.I. dne 25. 3. 2011 vročeno vabilo na zagovor pred odpovedjo, ki je bil načrtovan za dne 31. 3. 2011 ob 9.00 uri. Tožnik je en dan pred zagovorom 30. 3. 2011 ob 15.20 po odvetniku J.J. priporočeno na sedež tožene stranke poslal pisni zagovor. Pisni zagovor je na sedež tožene stranke prispel na dan zagovora ob 8.28 uri, pri čemer se tožnik zagovora ni udeležil, pisni zagovor pa je do odvetnika prišel šele za tem, ko je odvetnik I.I. odpoved podal in odposlal. Sodišče prve stopnje je nezakonito in nepravilno presodilo, da je tožnik pisni zagovor pravilno poslal na sedež tožene stranke. Vseskozi je s pooblastilom tožene stranke nastopal odvetnik I.I.. Upoštevaje, da tožnik seznanjenosti s pooblastitvijo odvetnika I.I. ni zanikal, se ta dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP morajo šteti za priznana. Sodišče ne pojasni, zakaj priči I.I. ni verjelo, govori le o hipotetični možnosti „da lahko delodajalec pooblasti drugega za posamezno fazo odpovedi“. Gre za sodbo presenečenja in s tem kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je mimo trditvene podlage tožnika ugotovilo, da tožnik ni vedel, da je odvetnik I.I. pooblaščen za postopek odpovedi. VSRS je v sklepu opr. št. VIII Ips 133/2013, s katerim je razveljavilo pravnomočno sodbo v tem sporu glede upoštevanja pisnega zagovora pojasnilo: „če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Pisni zagovor mora biti delodajalcu vročen na način, da se ta lahko z njim pravočasno seznani, sicer ga delodajalec upravičeno ne more upoštevati.“ Odvetnik I.I. se upravičeno ni seznanil z zagovorom. Pošiljka, ki je prispela na sedež tožene stranke, je v tem primeru šla skozi običajen postopek in končala pri eni izmed delavk tožene stranke. Neskrbno ravnanje je mogoče očitati kvečjemu tožniku in ne toženi stranki ali njenemu pooblaščencu. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj naj bi tožena stranka v dani situaciji lahko zagotovila, da bi zagovor prispel do pooblaščenca pravočasno, prav tako pa je sodišče kršilo pravico do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, z napačnim tolmačenjem standarda skrbnosti tožene stranke in njenega pooblaščenca. Ob tem se ni opredelilo do tretje pripravljalne vloge. Sodišče je nezakonito odmerilo tudi povračilo po 118. členu ZDR-1 in tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 90.000,00 EUR bruto, kar naj bi predstavljalo enoletno plačo. Prisojeni znesek v 12-kratniku mesečne plače je absolutno previsok, saj sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo relevantnih okoliščin za odmero omenjenega povračila. Sodišče po drugem odstavku 118. člena ZDR povračilo določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas prenehanja delovnega razmerja. Tožnik se sklicuje na dolgoletno brezposelnost in na to, da v Sloveniji ne bi mogel več dobiti primerljive službe zaradi uničenega dobrega imena, pri čemer pa za nobeno od teh navedb ni ponudil dokazov. Sodišče je samo izpostavilo nekaj okoliščin glede odločitve o denarnem povračilu, in sicer 3-letno trajanje delovnega razmerja, začasno zaposlitev po prenehanju delovnega razmerja in nadaljnjo nezaposlenost in neupravičenost do reparacije zaradi sodne razveze. Tožnik se razen za en mesec ni več zaposlil, pogodba o zaposlitvi mu je prenehala iz krivdnega razloga, kar izključuje pravico do prejemkov iz naslova brezposelnosti. Glede nezaposljivosti je bistvena okoliščina, da se je tožnik že naslednji dan zaposlil pri novem delodajalcu, iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi zaposlitev sploh iskal, tega ni niti trdil in dokazoval. Odpoved je bila tožniku podana zaradi številnih hudih kršitev obveznosti, v nekaterih so bili izpolnjeni celo znaki kaznivega dejanja. Sodišče se ni opredelilo do vseh kršitev dolžnosti, ki jih je tožniku očitala tožena stranka, zato je sodišče storilo tudi vse bistvene kršitve po 338. členu ZPP, ker se ni opredelilo do utemeljenosti podane odpovedi.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da vabilo na zagovor ni bilo ožigosano s strani odvetnika, kot to določa 15. člen Zakona o odvetništvu, nikjer ni bilo določeno, da se zagovor poda odvetniku, zagovor je bil določen v prostorih delodajalca, zato je razumljivo, da je tožnik naslovil pisni zagovor na delodajalca. Tožnik še pojasni, da K.K., ki je po navedbah prvotožene stranke prejela pisni zagovor, ni bila katerakoli delavka, bila je vodja pravne službe. Pisni zagovor je torej prišel v prave roke, na pravi naslov in to pravočasno. Iz navedb in dokazov izhaja, da je tožnik prejemal denarno nadomestilo na zavodu, pri čemer do denarnega nadomestila zavarovanec ni upravičen, če aktivno ne išče službe, kot to določajo predpisi. Dosojeno denarno povračilo je prenizko in ne previsoko, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

5. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je sklep o nedopustitvi razširitve tožbe pravilen in zakonit, tožena stranka v pritožbi nasprotuje odločitvi o nedopustitvi razširitve tožbe, ker naj bi materialno pravni predpisi določali univerzalno pravno nasledstvo drugotožene in tretjetožene stranke, kar naj bi pomenilo, da gre za privilegirano spremembo tožbe. Primeri, ko gre za privilegirano spremembo tožbe, za katero ni potrebna privolitev potencialnih tožencev, so urejeni v 186. členu ZPP. Med njimi nikakor ni predvideno, da zaradi univerzalnega pravnega nasledstva razširitev tožbe na nove tožence ne bi terjala njihove privolitve. Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v podobnem primeru potrdilo, da se prenos premoženja pri statusnem preoblikovanju na prevzemno družbo, za katerega velja univerzalna sukcesija, upošteva le za korporacijske pravne vidike spremembe, ki ne veljajo za procesno pravno nasledstvo, kot to izhaja iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 177/2011. Tožnik zgreši pomen pravne podlage, ki jo predstavlja 118. člen ZDR-1, ki določa, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Sklicuje se na sodbo in sklep opr. št. VIII Ips 33/2014 in VIII Ips 98/2012. Sodišče je pravilno upoštevalo, da od odpoklica tožnika dne 9. 2. 2011 ni več pogojev za njegovo vrnitev na delovno mesto, da stranki druga drugi očitata storitev kaznivih dejanj ter da se je tožnik že 5. 5. 2011 zaposlil pri novem delodajalcu. Argument tožnika, da sodišče delovnega razmerja ne bi smelo razvezati z dnem 4. 5. 2011, temveč bi ga moralo priznati vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je zato očitno v nasprotju z besedilom 118. člena ZDR-1. Prisojeni znesek v višini 90.000,00 EUR bruto je absolutno previsok glede na ustaljeno sodno prakso in okoliščine primera.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v povezavi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki naj ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Šlo naj bi za sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje le sledilo napotilom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in v ponovnem postopku raziskalo, ali je bil tožniku omogočen zagovor. V kolikor je sodišče v ponovljenem postopku odločilo drugače, kot je v prejšnjem postopku, pa to ne more biti sodba presenečenja. Glede očitka o tem, da toženi stranki sodišče ni dopustilo odgovora glede „standarda skrbnosti“, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče samo po svoji skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj presodi, kaj predstavlja zadostno ravnanje skrbnosti. Torej posebna obrazložitev sodišča o tem, kaj po njegovi oceni pomeni zadostna skrbnost, ne bi prispevala k drugačnemu pojmovanju sodišča o tem. Prav tako sodišče ni bilo dolžno, da se posebej izjasni o tretji pripravljalni vlogi kot to ocenjuje tožena stranka.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče je jasno obrazložilo, da bi morala tožena stranka tožniku zagotoviti zagovor pred odpovedjo po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR, pri čemer sodišče ne more nalagati toženi stranki, na kakšen način naj to stori. Tožnikov pisni zagovor je prispel k toženi stranki ob 8.28 uri, to je 32 minut pred uro predvidenega zagovora. Tako tožniku ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, tožena stranka je bila tista, katere dolžnost je bila tožniku omogočiti zagovor, kako pa je le-ta organizirala svoj delovni proces, je v njeni avtonomni odločitvi in ni stvar sodišča, da toženo stranko podučuje, kako bi morala ukrepati, da bi tožnikov pisni zagovor prišel do pooblaščenih pri odločanju tožene stranka glede odpovedi pravočasno. Nenazadnje tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je njegov pisni zagovor prejela K.K., sicer vodja pravne službe.

10. Tožena stranka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita tudi, da je storilo „vse bistvene kršitve iz 338. člena ZPP“, ker se ni opredelilo do utemeljenosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka niti ne konkretizira, katero od bistvenih kršitev naj bi sodišče storilo, prav tako pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede utemeljenosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je ugotovilo, da je odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost zagovora pred odpovedjo, kot to določa 2. odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 42/2002 in nadalj. - ZDR).

11. V zvezi s pritožbo tožnika zoper sklep v I. točki izreka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni dovolilo razširitve tožbe na drugotoženo in tretjetoženo stranko. Pritožba sicer pravilno navaja, da v bazi podatkov iskalnika sodne prakse ne obstaja zadeva opr. št. I Cp 711/2013 z dne 30. 3. 2004, kar je sicer res, vendar je že na prvi pogled jasno, da gre za očitno pisno pomoto, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da gre za odločitev opr. št. I Cp 311/2003 z dne 30. 3. 2004. Tožnik je navajal, da sta v trajanju tega individualnega delovnega spora od prvotožene stranke z oddelitvijo nastali dve novi družbi in sicer E. d.o.o. (sedaj A. d.o.o.) in D. d.o.o., tako da je kot tožene stranke navedel vse tri družbe, pri čemer pa se pritožbeno sodišče strinja, da gre v primeru drugotožene in tretjetožene stranke za razširitev tožbe na novi toženi stranki. Med postopkom je dejansko prišlo do statusnega preoblikovanja tožene stranke, pri čemer se prenos premoženja pri statusnopravnem oblikovanju z oddelitvijo na prevzemno družbo, za katerega velja univerzalna sukcesija, upošteva le za korporacijsko pravne vidike delitve, ki pa ne veljajo za procesno pravno nasledstvo. Četudi je del premoženja prenosne družbe prešel na prevzemno družbo in je prevzemna družba univerzalni pravni naslednik, ni mogoče govoriti o pravnem nasledstvu v procesnem smislu, saj prenosna družba ni prenehala obstajati kot pravna oseba. Za procesno pravno nasledstvo je torej odločilno prenehanje pravne osebe in prevzem procesno pravnega položaja, ne pa materialnopravnih pravic, ki so predmet tožbenega zahtevka. Tako drugotožena in tretjetožena stranka nista kot pravni naslednici stranki tega individualnega delovnega spora, ampak bi se tožba lahko razširila nanju le, če bi v razširitev tožbe privolili. Drugotožena in tretjetožena stranka sta zavrnili privolitev k razširitvi tožbe na njiju kot novi toženi stranki, zato sodišče prve stopnje razširitve tožbe zoper njiju ni dopustilo.

12. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2013 sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da mora sodišče ugotoviti in pravilno presoditi določena dejstva in pravna vprašanja, pri čemer je bilo osrednje vprašanje, ali se je tožena stranka seznanila s pisnim zagovorom tožnika, in v primeru, da se ni, ali je imela za to upravičene razloge. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po izvedbi relevantnih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 kot generalni direktor in član upravnega odbora prvotožene stranke, pri čemer je pogodba o zaposlitvi pričela veljati 1. 7. 2008 in je bila sklenjena za nedoločen čas. Pritožba v tem delu neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno štelo, da je nelogično, da je tožnik imenovan za generalnega direktorja in člana upravnega odbora družbe za nedoločen čas, navedeno izrecno izhaja iz pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30. 5. 2008, in sicer iz I/1 točke, kjer je določeno, da je imenovan za generalnega direktorja in člana upravnega odbora družbe, pogodba o zaposlitvi pa je sklenjena za nedoločen čas od 1. julija 2008. Iz pogodbe o zaposlitvi v točki II/4 tudi izhaja, da se pogodbeni stranki strinjata, da v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani družbe iz krivdnih razlogov, družba ni dolžna slediti postopkovnim zahtevam iz 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, pri čemer zagovor pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga ureja 2. odstavek 83. člena ZDR in določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Navedeno pogodbeno določilo je v skladu z 72. členom ZDR, ki dopušča, da se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tako je po oceni pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da stranki nista drugače uredili pravice do zagovora, ki je predpisana za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to pomeni, da zakonska ureditev velja. Načelno v imenu delodajalca skladno z določbo 18. člena ZDR odpoved poda zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na navedeno je tožena stranka lahko podala zakonito pooblastilo odvetniku za pripravo vabila na zagovor kot vodenje zagovora, pri čemer iz uvoda redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 iz krivdnih razlogov izhaja, da je nadzorni svet tožene stranke, ki ga zastopa predsednik nadzornega sveta in generalni direktor po pooblaščencu odvetniku, podal pooblastilo za podajo odpovedi. Tožnik je bil vabljen 25. 3. 2011 ob 7. uri na zagovor dne 31. 3. 2011 ob 9. uri v prostorih delodajalca v sejni sobi v prvem nadstropju. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je tožnik podal pisni zagovor po pošti priporočeno 30. 3. 2011, kar je razvidno iz potrdila o oddaji pošiljke. Tožena stranka pa je prejela pošto 31. 3. 2011 ob 8.28, pri čemer je pošto prejela K.K., pri čemer iz internega dokumenta izhaja, da gre za zagovor - zadeva L.L.. Zagovor ni bil naslovljen na odvetnika I.I., prav tako ni bilo v vabilu navedeno, da je tožena stranka pooblastila za vodenje postopka odpovedi odvetnika. Tudi če je bil tožnik seznanjen, da je za vodenje postopka pooblaščen odvetnik I.I., to ne pomeni, da bi tožnik moral zagovor nasloviti osebno nanj, pač pa je tožnik pravilno naslovil zagovor na toženo stranko. Torej je ravnal pravilno in zakonito, tožena stranka pa je bila tista, ki je bila dolžna organizirati svoje delo tako, da bi pravočasno prejela tožnikov pisni zagovor od prejema zagovora ob 8.28 uri do predvidene ure zagovora ob 9.00 uri. V pisnem zagovoru se je tožnik opredelil do očitkov v pisni obdolžitvi, kar bi tožena stranka morala upoštevati tudi pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je bila tožniku kršena pravica do zagovora in posledično je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2011 nezakonita. Tako je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

13. Tožnik podaja pritožbo glede trajanja delovnega razmerja oziroma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, pri čemer navaja, da je sodišče prve stopnje že s prvim naslednjim dnem po odpovedi pogodbe o zaposlitvi le-to razvezalo, ob tem pa sodišče niti ni ugotavljalo, ali je bil tožnik zaposlen ali ne. Res je, da delavec ne more imeti sklenjenih dveh delovnih razmerij pri dveh delodajalcih hkrati za poln delovni čas, vendar je tožnik to tudi upošteval in zahteval priznanje delovnega razmerja zgolj za čas od 6. 6. 2011 dalje, torej za čas, ko je bil nezaposlen. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Praviloma sodišče v primeru, ko delavec nima delovnega razmerja, razveže pogodbo o zaposlitvi najkasneje na dan odločitve sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v II. točki izreka in odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 29. 1. 2015, to je z datumom odločanja sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je sodišče spremenilo tudi odločitev v točki III/1 in odločilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 z aneksom z dne 9. 9. 2008 ni prenehala veljati 4. 5. 2011, ampak je veljala do 29. 1. 2015, to je do datuma zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Takšno stališče glede prenehanja delovnega razmerja je že večkrat sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot na primer v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 196/2012 z dne 5. 3. 2013. 14. Glede na navedeno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitve glede izplačila plač za vtoževano obdobje, kar sicer tožnik uveljavlja v neto znesku s plačilom davkov in prispevkov. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče primarno ugotoviti, ali je tožnik v spornem obdobju prejemal nadomestilo na zavodu za zaposlovanje, kar sicer izhaja iz izvedenih dokazov, prav tako pa bo moralo upoštevati tudi druge eventualne prihodke in tožniku prisoditi le razliko v nadomestilu plače za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 29. 1. 2015. 15. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločanja sodišča prve stopnje, to je z dnem 19. 1. 2015, je razveljavilo tudi odločitev o obračunu denarnega povračila ob sodni razvezi, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo v višini 90.000,00 EUR bruto s plačilom neto zneska, pri čemer je tožbeni zahtevek v presežku sodišče prve stopnje zavrnilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tožniku priznati primerno denarno povračilo. Priznanje ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pomeni sicer nadomestilo za reintegracijo ob predhodni ugotovitvi, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar kljub temu nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Pri tem bo moralo sodišče upoštevati okoliščine konkretnega primera upoštevaje materialnopravno podlago in glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ob navedenem se pritožbeno sodišče glede kriterijev in višine denarnega povračila sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015 in VIII Ips 165/2014 z dne 24. 2. 2015. 16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.