Jedro

Tožena stranka svoje odločitve ni pojasnila tako, kot to od nje zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP in tožnici tudi ni bila dana možnost, da bi se, glede na podatke, ki jih je v postopku zbrala tožena stranka iz svojih evidenc in so jo vodile do zaključka, da zahtevek tožnice ni utemeljen, o tem izjavila, zato sodišče izpodbijane odločitve glede na tožničine tožbene ugovore ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Ker je izdaja dovoljenja za gospodarski ribolov vezana na plovilo, je razumljivo, da pridobi imetnik ribiškega plovila, ki ga nadomesti po določbi 8. člena Pravilnika o evidenci ribiških plovil in evidenci plovil, ki se uporabljajo v marikulturi, novo dovoljenje za gospodarski ribolov, ki pa po vsebini pomeni ''nadaljevanje'' dovoljenja za gospodarski ribolov, izdanega za prejšnje ribiško plovilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 342-2/2019/2 z dne 14. 1. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnica je na podlagi šestega odstavka 15. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju ZUVRAS ) dne 7. 1. 2019 pri toženi stranki vložila vlogo za prejem nadomestila zaradi izpada dohodka zaradi oviranega gospodarskega ribolova v morju, ki je pod suverenostjo Republike Slovenije, za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožničino vlogo zavrnila.

2. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka navaja, da je pri odločanju izhajala iz prvega odstavka 15. člena ZUVRAS, ki določa, da je imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov upravičen do nadomestila zaradi izpada dohodka zaradi oviranega gospodarskega ribolova v morju, ki je pod suverenostjo Republike Slovenije, v obdobju dveh let od začetka uporabe tega zakona, če je bilo za ribiško plovilo iz dovoljenja za gospodarski ribolov v letih 2014, 2015 in 2016 oddanih skupaj vsaj 46 ladijskih dnevnikov. Izpolnjena morata biti torej dva pogoja, to je, da je upravičenec do nadomestila imetnik veljavnega dovoljenja za gospodarski ribolov in da ribiško plovilo izpolnjuje pogoj zadostne aktivnosti. Tožnica je vlogo oddala za ribiško plovilo z dovoljenjem za gospodarski ribolov št. 447, ki pa je prenehalo veljati dne 7. 3. 2017. Ker torej ni več imetnica veljavnega dovoljenja za gospodarski ribolov, ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena ZUVRAS in je zato tožena stranka njeno vlogo zavrnila.

3. Tožnica je zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo iz vseh tožbenih razlogov in sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka.

4. Tožnica poudarja, da je pravico do prejema nadomestila zaradi oviranega gospodarskega ribolova uveljavljala za čas dveh let pred pričetkom uporabe ZUVRAS, kot je to uredil 15. člen tega zakona, ki se je pričel uporabljati dne 30. 12. 2017. Tožnica je bila v tem času imetnica dovoljenja za gospodarski ribolov št. 447 z dne 18. 11. 2009, ki ji ga je izdala tožena stranka, ribolov pa je opravljala s plovilom oznake A.. To plovilo je po odločbi tožene stranke, št. 3420-73/2016/3 z dne 7. 3. 2017, nadomestilo ribiško plovilo z oznako B., plovilo A. pa se je izbrisalo iz evidence ribiških plovil, ki jo vodi tožena stranka. Lastnik plovila z oznako A. C.C. je namreč v skladu z odločbami 8. člena Pravilnika o evidenci ribiških plovil in evidenci plovil, ki se uporabljajo v marikulturi (v nadaljevanju Pravilnik) in 23. člena Uredbe 1380/2013/EU svoj stari ribiški čoln nadomestil z novim. Istega dne kot je bilo izdano dovoljenje za nadomestitev prejšnjega plovila z novim, je bilo tožnici izdano dovoljenje za gospodarski ribolov z novim čolnom.

5. Tožnica meni, da izpodbijana odločitev tožene stranke temelji za zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah določb postopka. ZUVRAS določa, da lahko vlogo za dodelitev nadomestila zaradi oviranega gospodarskega ribolova vloži imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov v letih 2014, 2015 in 2016, ob drugem pogoju, da je bilo za plovilo oddanih vsaj 46 ladijskih dnevnikov. Tožnica je za ribiško plovilo z oznako A. v teh letih redno oddajala ladijske dnevnike, kar dokazuje seznam, ki ji ga je izdal Zavod za ribištvo, teh pa je bilo veliko več od zahtevanih 46 dnevnikov. S tem, ko je bilo prejšnje polovilo z odločbo tožene stranke nadomeščeno z novim plovilom z oznako B., tožnici pa na tej podlagi izdano novo dovoljenje za gospodarski ribolov, je svojo dejavnost opravljala brez prekinitve. To dejavnost sicer neprekinjeno opravlja že vse od 18. 11. 2009 dalje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in njeni utemeljitvi. Pojasnjuje še, da se vsi ukrepi skupne ribiške politike nanašajo na osnovno enoto upravljanja, to je ribiško plovilo. Tako so, npr. vse ribiške kvote v EU vezane in razdeljene na posamezna ribiška plovila, enako je to tudi v primerih možnih izjem od pravil skupne ribiške politike. Ena od takih izjem je dovoljena tudi Republiki Sloveniji z Uredbo 1967/2006/ES, in sicer gre za izjemo od minimalnega odmika od obale za plovila s pridnenimi vlečnimi mrežami. Po tej uredbi je odstopanje dovoljeno za tista plovila, ki so v tej vrsti ribištva izkazano prisotna več kot pet let, kar pomeni, da je izvajanje ribolova ob taki izjemi vezano na plovilo in ne na katerokoli drugo plovilo iz slovenske flote. Glede tožničine trditve, da je bilo plovilo z oznako A. nadomeščeno z novim plovilom z oznako B. navaja, da je za tako menjavo obstaja pravna podlaga, ki je določena v prvem odstavku 23. člena Uredbe 1380/2013/EU, skladno s katero je bil sprejet Pravilnik. Tožnica enak pristop zahteva tudi za dodelitev nadomestila zaradi izpada dohodka zaradi oviranega gospodarskega ribolova, vendar pa za takšno nadomestitev pravna podlaga v ZUVRAS ne obstaja, kar je bilo pojasnjeno v izpodbijani odločbi. Tožena stranka zato vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnica se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 2019 in vztrajala pri svojih tožbenih ugovorih. Navedla je še, da sklicevanje tožene stranke na Uredbo št. 1967/2006/ES za konkretni primer ni relevantno, saj tožnica ne opravlja gospodarske dejavnosti ribolova s plovilom s pridnenimi vlečnimi mrežami in je zato tako sklicevanje zavajajoče. ZUVRAS se sklicuje le na Uredbo 717/2014/EU, ki določa zneske denarne pomoči. Razumljivo je tudi, da je tožnica zaradi menjave ribiškega plovila morala pridobiti drugo dovoljenje za gospodarski ribolov in zato trdi, da izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa ZUVRAS za pridobitev nadomestila zaradi oviranega gospodarskega ribolova.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče se je najprej opredelilo do tožničinega predloga naj obravnavano zadevo in zadevo, ki se vodi pod opr. št. III U 239/2018, združi v enotno obravnavo. Po določbi 42. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč lahko sodišče s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več zadev, in sicer kolikor gre za odprte postopke pri oddelku sodišča in kolikor gre za isti predmet obravnave. Sodišče ugotavlja, da za združitev postopkov, kot jo predlaga tožnica, ti zakonski pogoji niso izpolnjeni. Oba postopka se sicer vodita pri istem oddelku sodišča, o obeh primerih je tožena stranka, ki je tudi izdala izpodbijano odločbo, ista (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), vendar pa tožnica s tožbama izpodbija dve različni odločbi, s katerima je bilo odločeno o dveh njenih različnih vlogah za nadomestilo zaradi oviranega gospodarskega ribolova, saj sta se ti vlogi nanašali na različni časovni obdobji. Ker gre torej v zadevah, za kateri tožnica predlaga združitev, za različna predmeta obravnave, sodišče njenemu predlogu za združitev postopkov ni sledilo.

10. Po določbi prvega odstavka 15. člena ZUVRAS, kot je veljal v letu 2018, za katerega tožnica uveljavlja nadomestilo zaradi oviranega gospodarskega ribolova in tudi na dan, ko je vložila svoj zahtevek, je imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov upravičen do nadomestila zaradi izpada dohodka zaradi oviranega gospodarskega ribolova v morju, ki je pod suverenostjo Republike Slovenije, v obdobju dveh let od začetka uporabe tega zakona, če je bilo za ribiško plovilo iz dovoljenja za gospodarskih ribolov v letih 2014, 2015 in 2016 oddanih skupaj vsaj 46 ladijskih dnevnikov. Nadomestilo se uveljavlja z eno vlogo za obdobje šestih mesecev (drugi odstavek 15. člena ZUVRAS), pri čemer v primeru, če je v dovoljenju za gospodarski ribolov navedenih več imetnikov, pripada posameznemu med njimi sorazmerni delež nadomestila (četrti odstavek 15. člena ZUVRAS). Vlogo za dodelitev nadomestila vloži imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov pri krajevno pristojni upravni enoti glede na naslov stalnega bivališča oziroma sedež, o vlogi pa odloča ministrstvo, pristojno za ribištvo (šesti odstavek 15. člena ZUVRAS). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da morata biti za dodelitev nadomestila zaradi oviranega gospodarskega ribolova izpolnjena dva pogoja: do nadomestila je upravičen imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov, ribiško polovilo pa mora z ladijskimi dnevniki izkazati zadostno aktivnost. 11. Postopek, ki ga je v spornem primeru izvedla tožena stranka, je enostopenjski upravni postopek, izpodbijano odločitev pa je sprejela na podlagi podatkov, ki jih je tožnica navedla v svoji vlogi. Sodišče sklepa, da je tožena stranka podatke o veljavnosti dovoljenja za gospodarski ribolov št. 447, na katerega se je v zahtevku za dodelitev nadomestila sklicevala tožnica, preverila po seznamu dovoljenj, ki ga vodi, četudi tega v odločbi ni izrecno navedla. Tožena stranka je torej izvedla skrajšani ugotovitveni postopek brez zaslišanja (oziroma izjave) tožnice. Glede na opisano naravo postopka, tožnica v postopku tožene stranke ni bila seznanjena z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in zato ni mogla uveljavljati ugovorov do ugotovitev tožene stranke, ki jih sedaj uveljavlja v tožbi. Posledično tudi tožena stranka do teh ugovorov ni mogla zavzeti stališča; pojasnila, ki jih navaja v odgovoru na tožbo, pa ne morejo nadomestiti obrazložitve izpodbijanega akta, pa tudi pojasnila glede ribolova oziroma izjem pri ribolovu z pridnenimi vlečnimi mrežami za konkretni primer niso relevantne. Po določbi četrtega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v enostavnih zadevah sicer zadošča kratka obrazložitev strankinega zahtevka in sklicevanje na pravne predpise, na podlagi katerih je bilo o zadevi odločeno, celo izdaja odločbe na predpisanem obrazcu ali s samodejno uporabo informacijskega sistema, vendar pa le, kolikor gre za enostavno zadevo, v katerih je udeležena samo ena stranka, ali udeleženi dve stranki ali več, pa nobena ne ugovarja zahtevku, in se zahtevku ugodi. V predmetni zadevi pa pogoji za zgolj kratko obrazložitev, s katero je tožena stranka pojasnila svojo odločitev, niso izpolnjeni, saj zahtevku tožnice za izplačilo nadomestila zaradi oviranega gospodarskega ribolova ni bilo ugodeno. S tem, ko tožena stranka svoje odločitve ni pojasnila tako, kot to od nje zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP in tožnici tudi ni bila dana možnost, da bi se, glede na podatke, ki jih je v postopku zbrala tožena stranka iz svojih evidenc in so jo vodile do zaključka, da zahtevek tožnice ni utemeljen, o tem izjavila, sodišče izpodbijane odločitve glede na tožničine tožbene ugovore ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

12. Ne glede na opisani zaključek pa sodišče zaradi nadaljnjega postopka še pojasnjuje, da tožnica v tožbi izpostavlja, da bilo plovilo z oznako A., za katerega ji je bilo dne 18. 11. 2009 izdano dovoljenje za gospodarski ribolov št. 447 in ga je navedla v vlogi za prejem nadomestila, z odločbo tožene stranke, št. 3420-73/2016/3 z dne 7. 3. 2017, nadomeščeno s plovilom z oznako B., plovilo A. pa izbrisano iz evidence ribiških polovil. Posledično ji je bilo istega dne izdano novo dovoljenje za gospodarski ribolov št. 622. Tožena stranka meni, da tožnica ni upravičena do nadomestila zaradi oviranega gospodarskega ribolova zato, ker v trenutku, ko je vložila zahtevo za izplačilo, ni bila več imetnica dovoljenja za gospodarski ribolov št. 447 in da zato ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 15. člena ZUVRAS, vendar pa sodišče s takim stališčem ne soglaša. Vlada RS je ob vložitvi predloga ZUVRAS v Državni zbor (EVA 2017-1511-0003 z dne 18. 10. 2017; EPA 2304-VII) izhajala iz ugotovitve, da Republika Slovenija na območju, ki je bilo predmet arbitražnega sporazuma z Republiko Hrvaško, ni mogla efektivno izvajati svoje oblasti in da ima to za posledico težave pri izvajanju pristojnosti, posledice pa trpijo prebivalci tega območja oziroma tisti, ki na tem območju izvajajo gospodarske dejavnosti. Zato je med drugim ocenila, da lahko tuja plovila v morju Republike Slovenije ovirajo opravljanje rednega gospodarskega ribolova slovenskih ribičev, ki bodo zaradi tega lahko utrpeli izpad rednega dohodka in predvidela, da bodo imetniki dovoljenja za gospodarski ribolov, ki bodo izpolnjevali določene pogoje, upravičeni do nadomestila.

13. Sodišče meni, da je v skladu z opisanimi cilji zakona, ki zasleduje možnost vsaj delne nadomestitve škode slovenskim ribičem zaradi oviranega gospodarskega ribolova ob uveljavitvi arbitražnega sporazuma, treba razumeti tudi določbo 15. člena ZUVRAS. V konkretnem primeru ni sporno, da je imela tožnica v času, za katerega uveljavlja nadomestilo, veljavno dovoljenje za gospodarski ribolov, prav tako je imela veljavno dovoljenje tudi v času, ko je vložila svoj zahtevek in tudi v letih 2014 do 2016. Res je sicer, da ji je dovoljenje št. 447, na katerega se sklicuje, prenehalo veljati dne 7. 3. 2017, to pa zato, ker je bilo ribiško plovilo z oznako A., na katerega se je nanašalo, nadomeščeno z drugim ribiškim plovilom z oznako B. in izbrisano iz registra plovil. Eden od pogojev za pridobitev dovoljenja za gospodarski ribolov namreč je, da je ribiško plovilo vpisano v register plovil, eden od razlogov za prenehanje dovoljenja pa, da je ribiško plovilo izbrisano iz tega registra (11. in 13. člen Zakon o morskem ribištvu (ZMR-2)). Pri izbrisu plovila iz evidence ribiških plovil pa velja ločiti dva različna primera, in sicer izbris iz evidence iz razlogov, ki jih določa 7. člen Pravilnika (izbris ali izpis iz vpisnika ladij ali vpisnika morskih čolnov; spremembo namembnosti plovila; trajni odvzem dovoljenja za gospodarski ribolov; prodaja plovila v tujino; zahteva lastnika; če je bila za plovilo prejeta državna pomoč za trajno ukinitev ribolovnih dejavnosti; napačna izjava, da plovilo ni bilo nikoli vpisano v evidenco plovil druge države članice) ter nadomestitev ribiškega plovila v evidenci ribiških polovil, kot jo ureja 8. člen Pravilnika. Ta določa, da se pri nadomestitvi ribiškega plovila iz evidence ribiških plovil na zahtevo lastnika izvede izpis prvotnega ribiškega plovila, nato pa v skladu s prvim odstavkom 23. člena Uredbe 1380/2013/EU vpiše novo ribiško plovilo, pod pogojem, da je novo ribiško plovilo po bruto tonaži in moči motorja primerljivo prvotnemu. Navedena določba Uredbe 1380/2013/EU določa, da države članice upravljajo vstop v svoje flote in izstop iz njih tako, da vstop nove zmogljivosti v floto brez državne pomoči nadomesti predhodni umik zmogljivosti brez državne pomoči najmanj istega obsega. Izbrisa plovila, do katerega pride zaradi nadomestitve tega plovila z drugim, torej ne gre enačiti z izbrisom plovila, kot ga ureja 7. člen Pravilnika. Ker je izdaja dovoljenja za gospodarski ribolov vezana za plovilo, pa je razumljivo, da pridobi imetnik ribiškega plovila, ki ga nadomesti po določbi 8. člena Pravilnika, novo dovoljenje za gospodarski ribolov, ki pa, po presoji sodišča po vsebini pomeni "nadaljevanje" dovoljenja za gospodarski ribolov, izdanega za prejšnje ribiško plovilo.

14. Ker v obravnavanem primeru tožnica zatrjuje (in z odločbo tožene stranke tudi dokazuje), da v njenem primeru ni šlo za izbris plovila z oznako A. (in s tem za prenehanje dovoljenja za gospodarski ribolov) po 7. členu Pravilnika, pač pa za nadomestitev tega plovila s plovilom z oznako B. po 8. členu, do česar se tožena stranka, glede na način izvedbe postopka doslej še ni opredelila, sodišče pojasnjuje, da bo morala v ponovljenem postopku to preveriti, zlasti tudi preveriti ali je bila v zvezi z uporabo izbrisanega plovila morebiti že uveljavljana pridobitev nadomestila zaradi oviranega gospodarskega ribolova, nato pa se do teh dejstev opredeliti in ponovno odločiti o tožničini zahtevi za nadomestilo zaradi oviranega gospodarskega ribolova.

15. Skladno z vsemi opisanimi ugotovitvami je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica.