Jedro

O taksni obveznosti stranke lahko sodišče odloči dokler izterjava ni zastarana, to je v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (prvi odstavek 9. člena ZST-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog za izterjavo sodne takse.

2. Zoper tak sklep se pritožuje tožnik zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi kršitve 2., 22. in 31. člena Ustave in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi tožnik navaja, da ni logično, da sodišče odloči glede taks šele po pravnomočnosti sodbe. Plačilni nalog je bil izdan prepozno, saj tak nalog izdan eno leto po pravnomočno zaključeni zadevi slabi zaupanje v pravo, saj je pravnomočnost pravni institut, ki varuje pravni promet in utrjuje pravno varnost. V judikatih, ki jih citira sodišče, je moč razbrati, da se pritožbeno sodišče strinja s trditvijo pritožnika, da ni teoretično dosledno in skladno s pravno teorijo, da sodišče o stroških sodnih taks ne odloči v okviru pravdnih stroškov. Prav tako ti judikati ne dajejo odgovora na trditev pritožnika, da je nedopustno odločati o pravdnih stroških mimo glavnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do judikata Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2888/2015 z dne 3.2.2016, ki določa, da mora takso stranke, ki je v postopku delno ali v celoti uspela, plačati njen nasprotnik, niti do judikata Višjega sodišča v Mariboru I Cp 477/2014 iz katerega izhaja, da morajo biti takse oproščene stranke kot del stroškov zajete v okviru odločitve o pravdnih stroških. Nadalje tožnik navaja, da sklep ni primerno obrazložen in se sklicuje na načelo enakega varstva pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog. Določbe četrtega odstavka 15. člena ZST so jasne in določajo, da v primeru, če stranka, ki je oproščena plačila sodnih taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati del takse. Določbe ZST so specialni predpis, ki ureja taksno obveznost in se tožnik ne more sklicevati na določbe ZPP kot splošnega predpisa o pravnomočnosti in do kdaj je mogoče zahtevati povrnitev pravdnih stroškov. O taksni obveznosti stranke lahko sodišče odloči dokler izterjava ni zastarana, to je v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (prvi odstavek 9. člena ZST). Ta rok pa še ni potekel glede na to, da je odločba sodišča prve stopnje postala pravnomočna 9.12.2015. Zaradi tega so pritožbene trditve, da je bil plačilni nalog izdan prepozno, neutemeljene, prav tako se neutemeljeno tožnik sklicuje na kršitev 2. in 31. člena Ustave. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na odločbe, ki jih v citiranem sklepu citira, čeprav so že določbe četrtega odstavka 15. člena ZST povsem jasne glede taksne obveznosti tožnika in te določbe nimajo nikakršne povezave z uveljavljanjem pravdnih stroškov v pravdnem postopku. Glede na določbe ZST se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2888/2015 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 477/2014, ki mimo določb ZST poudarjajo, da so stroški sodnih taks sestavni del pravdnih stroškov. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve o neustreznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sklep je materialnopravno pravilen in ustrezno obrazložen tako, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravico do poštenega postopka in enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).