Jedro

Obstoj zatrjevanega poslovnega razloga je potrebno presojati glede na to, za kakšno delo je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ta je bila sklenjena za nadomeščanje odsotne delavke, zato bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če bi iz poslovnih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je sicer opravljala zaradi nosečnosti odsotna delavka. Vendar pa se to ni zgodilo, saj se je odsotna delavka že vrnila nazaj na delo k toženi stranki.

Reorganizacija, ki je bila izvedena pred zaposlitvijo tožnice, ne more biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki takrat še ni bila sklenjena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi in sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se delovno razmerje med njo in toženo stranko spremeni iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas; da se ugotovi, da ima tožnica pri toženi stranki delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 7. 2013 sklenjeno za nedoločen čas; da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove na delo na delovno mesto vodje projektov, ji vzpostavi delovno razmerje za obdobje od 1. 10. 2013 ter ji od 1. 10. 2013 dalje v ustrezno matično evidenco vpiše delovno dobo, da ji obračuna bruto plače v višini 1.967,00 EUR mesečno od 1. 10. 2013 pa do ponovnega nastopa dela, od tega zneska plača pripadajoče davke in prispevke ter izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter ji prizna in izplača vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja (točka I izreka). Ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove na delo na delovno mesto vodje projektov, ji vzpostavi delovno razmerje skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2013 za obdobje od 1. 10. 2013 dalje ter in ji od 1. 10. 2013 dalje v ustrezno matično evidenco vpisati delovno dobo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna plače v višini 1.967,00 EUR bruto mesečno od 1. 10. 2013 pa do ponovnega nastopa dela, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter ji prizna in izplača vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja (točka IV. izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun razlike v bruto plači za avgust 2013 v višini 350,84 EUR, odvod prispevkov in davkov ter izplačilo neto plače, vključno z zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 ter razlike v bruto plači za mesec september 2013 v višini 344,97 EUR, odvod prispevkov in davkov ter izplačilo neto plače, vključno z zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2013 (točka V izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka VI izreka).

Tožnica se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje zoper točke I, V, VI izreka izpodbijane sodbe na podlagi odpovedi in izpodbijanega sklepa. Navaja, da je s tožbo uveljavljala primarni in sekundarni zahtevek, pri čemer sta oba zahtevka vsebovala tudi zahtevek za izplačilo premalo izplačane plače za avgust in september 2011 ter stroške postopka. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo sprejela odločitev, da spremeni tožbeni zahtevek tako, da umakne primarni zahtevek in da vztraja pri podrednem zahtevku. Spremenjeni zahtevek je tožnica citirala ustno na naroku, nato pa ga je tudi natančno specificirala v vlogi dne 5. 6. 2014. Tožena stranka takšne spremembe ni sprejela, zato je tožnica svoje stališče ponovila z vlogo z dne 5. 6. 2014. Navedeno pomeni, da je tožnica vztrajala pri spremembi tožbenega zahtevka. Cilj tožnice je bil ves čas zgolj ta, da tožbeni zahtevek utesni in da se postopek izvede v obsegu sekundarnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pripravljalno vlogo tožnice obravnavalo po pravilih ZPP, ki se nanaša na odpoved tožbenih zahtevkov, namesto po pravilih Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti, temveč bi navedbe tožnice na naroku 5. 5. 2013 in njeno vlogo 6. 5. 2013 moralo obravnavati kot spremembo tožbe v smislu določbe 41. člena ZDSS-1. Glede na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti primarnega zahtevka, bi posledično moralo po vsebini odločiti o spremenjenem zahtevku, ki se nanaša na premalo izplačano plačo v avgustu in septembru 2013. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, postopek se je pred sodiščem prve stopnje od prvega naroka dalje vodil le glede tako imenovanega sekundarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica po temelju uspela v celoti. Glede višine pa njen uspeh znaša 98 %. Tožnica je v celoti uspela z zahtevkom, ki ga je spremenila in postavila v skladu s postopkovnimi pravili ZDSS-1. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj je štelo, da je tožnica v sporu uspela le v višini 50 %. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi spremenjenemu tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka se pritožuje zoper točke II, III in IV izreka izpodbijane sodbe, pri čemer prav tako uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta stranki sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas in sicer je bila prva pogodba sklenjena za čas od 1. 8. 2011 do 15. 9. 2011 zaradi začasno povečanega dela, druga pa v času od 16. 9. 2013 do novembra 2014 oz. do vrnitve A.A. s porodniškega dopusta. Navaja, da je po prejemu izpodbijane sodbe prišlo do novega dejstva in sicer, da se je A.A. 23. 6. 2013 (očitna pomota v zapisu letnice, pravilno 2014), vrnila na delo k toženi stranki. Navedeno pomeni, da bi tožnici po drugi pogodbi o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo s 23. 6. 2014. Tožena stranka je v dne 16. 9. 2013 podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga natančno navedla, da je pri njej prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov. Tožena stranka je pričakovala in načrtovala pridobitev novih projektov in novih naročil na projektu B. Hrvaška, vendar do njihove realizacije ni prišlo zaradi razlogov na strani naročnikov, zato se je obseg dela na delovnem mestu vodje projektov bistveno zmanjšal. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke jasno izhaja, da je tožena stranka tožnico zaposlila z namenom širitve projekta B. na Hrvaško, saj ji je bila tožnica predstavljena kot velika strokovnjakinja za to področje. Tožnica dejansko ni prevzela dela A.A., saj je ta opravljala zgolj operativno delo na projektu Panel, namen zaposlitve tožnice pa je bil širitev projekta B. na Hrvaško. V času zaposlitve tožnice pri toženi stranki je prišlo do spremembe sistema plačevanja zdravil na Hrvaškem, kar je neposredno vplivalo na projekt B. in načrtovano širitev tega projekta na Hrvaškem. Tožena stranka z zaposlitvijo tožnice ni nadomestila A.A., saj ta ni bila specialist za B.. A.A. bo tudi po vrnitvi z dopusta za nego in varstvo otroka še naprej opravljala funkcijo poslovnega sekretarja in opravljala operativno delo, kar je drugo delo, kot pa ga je opravljala tožnica. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici reorganizacija, ki je potekala še pred njeno zaposlitvijo. Ta reorganizacija je bila zgolj priprava na tožničino zaposlitev, da bi ta lahko nemudoma začela s širjenem projekta B. na Hrvaškem. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici predstavlja ekonomski razlog, ki ga je zakonita zastopnica tožene stranke natančno predstavila v svoji izpovedbi. Povedala je, da je od planiranih 5 naročnikov na projektu B., obdržala zgolj 2, kar je nedvomno povezano s količino dela. Tožena stranka ni zatrjevala, da je do odpovedi prišlo zaradi reorganizacije, ki je potekala že pred prihodom tožnice. Za dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka izvedela šele po tistem, ko je tožnico že zaposlila in sicer po 1. 9. 2011, ko se je spremenil sistem plačevanja zdravil na recept na Hrvaškem. Razen tega je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno napisala, da je razlog za odpoved v tem, da so toženi stranki odpovedali dogovorjene posle na projektu B. na Hrvaškem. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je čez noč prišlo do spremembe zakonodaje na Hrvaškem. Tožena stranka je namreč trdila, da je na Hrvaškem čez noč prišlo do drugačnega sistema pri plačevanju zdravil, pri čemer so se cene zdravil močno znižale. Pri stališču, da se proces spremembe zakonodaje zagotovo ni pričel pred prihodom tožnice, gre za ugibanje sodišča. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotne izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, tudi ni pojasnilo, zakaj šteje ostale njene izjave za neutemeljene. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti in izjasniti o vseh izvedenih dokazih in ne le nekaterih. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožničinega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnice: Protispisne so pritožbene navedbe, da se tožnica ni odpovedala primarnemu tožbenemu zahtevku ter da je zahtevek zgolj umaknila in vztrajal pri podrednem tožbenem zahtevku. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 5. 2013 na zapisnik sicer podala izjavo, da umika primarni tožbeni zahtevek in vztraja pri podrednem zahtevku, vendar je nato 6. 5. 2013 v pripravljalni vlogi navedla "tožnica sodišču sporoča, da se vtoževanemu primarnemu zahtevku odpoveduje". Ta izjava volje tožnice je povsem jasna in nedvoumna in je nikakor ni možno interpretirati tako kot to počne tožnica v pritožbi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izdajo sodbe na podlagi odpovedi nepravilno uporabilo določbe ZPP oz. da bi moralo uporabiti druge določbe ZPP oz. ZDSS-1. Glede na podano odpoved primarnemu tožbenemu zahtevku je sodišče izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi pravilno izdalo ob sklicevanju na določbo 317. člena ZPP. Ta določa, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek (sodba na podlagi odpovedi), če se tožeča stranka do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku. Tožnica odpovedi primarnemu tožbenemu zahtevku ni preklicala, čeprav bi to glede na določbo 317. člena ZPP lahko storila brez privolitve tožene stranke do izdaje sodbe na podlagi odpovedi.

Glede na to, da se je tožnica odpovedala primarnemu tožbenemu zahtevku, se pritožba povsem zmotno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 4. odstavka 41. člena ZDSS-1. Ta namreč določa izjemo od splošnih pravil ZPP glede spremembe tožbe, vsebovanih v 184., 185. in 186. členu ZPP. V skladu s 4. odstavkom 41. člena ZDSS-1 namreč delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Ta določba se tako nanaša le na spremembo zahtevka, ne pa tudi na umik tožbe. Glede odpovedi tožbenemu zahtevku, pa velja določba 317. člena ZPP o tem, da tožeča stranka odpoved tožbenemu zahtevku lahko brez privolitve tožene stranke prekliče ves čas do izdaje sodbe na podlagi odpovedi. Tudi glede sporov iz 41. člena ZDSS-1 pa velja določba 2. odstavka 188. člena ZPP, da je za umik tožbe potrebna privolitev tožbene stranke, če se je ta že spustila v obravnavanje glavne stvari. Sicer pa ta dilema v tem primeru niti ni podana, saj je tožnica z vlogo z dne 5. 6. 2012 povsem jasno izrazila svojo voljo, da se odpoveduje primarnemu tožbenemu zahtevku.

Tožnica je primarni in podredni zahtevek oblikovala tako, da je v obeh zahtevkih zahtevala isto glede obračuna in plačila premalo plačanih plač za avgust in september 2013. Takšno oblikovanje primarnega in podrednega zahtevka je sicer nepravilno in v nasprotju z določbo 3. odstavka 182. člena ZPP o eventualni kumulaciji. V skladu s to določbo tožeča stranka lahko z eno tožbo uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tako da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim ni utemeljen. Že iz te določbe je očitno, da podrednega zahtevka ni možno oblikovati tako, da se v njem ponovi isto kot je bilo zahtevano s primarnim zahtevkom. Nesmiselno bi bilo, da bi sodišče najprej zavrnilo primarni zahtevek, nato pa bi moralo še enkrat odločati o povsem identičnem podrejenem zahtevku. O podrednem zahtevku se lahko odloča le v primeru, če je predhodno že zavrnjen primarni zahtevek, kar že samo po sebi pomeni, da podredni in primarni zahtevek ne moreta biti identična.

Takšno nepravilno oblikovanje podrednega zahtevka glede razlike v plači za avgust in september 2013 pa je povzročilo, da je glede tega zahtevka zaradi odpovedi primarnemu tožbenemu zahtevku nastopil učinek prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Tako oblikovani podredni zahtevek namreč pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo še enkrat odločiti o zahtevku za plačilo razlike v plači za navedena dva meseca, čeprav je o tem že odločeno z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaradi odpovedi tožbenemu primarnemu zahtevku. Glede na to, da sodba na podlagi odpovedi še ni pravnomočna, je sodišče prve stopnje podredni tožbeni zahtevek v tistem delu, s katerim tožnica, na podlagi istega historičnega dogodka in istega pravnega primera zahteva razliko v plači za avgust in september 2013, utemeljeno obravnavalo po pravilih o litispedenci in na tej podlagi ob pravilnem sklicevanju na določbo 189. člena ZPP tožbo zavrglo.

- K pritožbi tožene stranke: Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotne izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke in da ni pojasnilo zakaj šteje njene preostale izjave za neutemeljene, lahko pomeni smiselno uveljavljanje bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa ta kršitev ni podana, saj se sodišču ni potrebno opredeljevati do vsake podrobnosti v izpovedbi zaslišane stranke. Bistveno je, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, da ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki sta sicer datirani na različna datuma, vendar pa sta bili sklenjeni istočasno; - pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 18. 7. 2011 je bila sklenjena v času od 1. 8. 2011 do 15. 9. 2011, kot razlog pa je bil naveden začasno povečan obseg dela; - pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 10. 9. 2011 je bila sklenjena za čas od 16. 9. 2011 do novembra 2011 oz. do vrnitve začasno odsotne delavke A.A., kot razlog pa je bilo navedeno nadomeščanje, zaradi izrabe bolniškega dopusta, porodniškega dopusta, dopusta za nego in varstvo otroka ter rednega letnega dopusta odsotne A.A.; - tožena stranka je tožnici 16. 9. 2011, to je prvi dan dela po drugi pogodbi o zaposlitvi, vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla dva razloga zanjo: 1) reorganizacijo delovnega procesa in 2) zmanjšanje dela, ker ni prišlo do pridobitve novih projektov in novih naročil, ki jih je delodajalec pričakoval; - tožena stranka je že pred zaposlitvijo tožnice reorganizirala delovni proces tako, da je administrativne naloge, ki jih je opravljala A.A. na delovnem mestu vodje projektov prenesla na druge delavce, tožnici pa bi ostale ostale naloge vodenja projekta B.; - po neprerekanih navedbah tožnice naj bi administrativno delo predstavljalo le 10 % do 20 % dela na delovnem mestu vodje projekta; - zaradi sprememb na Hrvaškem ni prišlo do pridobitve novih strank, vendar pa se obseg dela, ki ga je prej opravljala A.A., njo pa je nadomeščala tožnica, zaradi tega ni zmanjšal; - zakonita zastopnica tožene stranke je izpovedala, da A.A. ne bi odpustili niti glede na dogodke na Hrvaškem trgu, kjer ni prišlo do načrtovanega povečanega obsega poslovanja.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Obstoj zatrjevanega poslovnega razloga je namreč potrebno presojati tudi glede na to, za kakšno delo je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ta je bila sklenjena za nadomeščanje odsotne delavke, zato bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če bi iz poslovnih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je sicer opravljala zaradi nosečnosti odsotna delavka. Vendar pa se to ni zgodilo, kar je izrecno potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke in kar nenazadnje potrjuje tudi pritožba, ko navaja, da se je medtem A.A. že vrnila nazaj na delo k toženi stranki.

Izpad pričakovanih poslov na Hrvaškem bi lahko bil razlog za odpoved pravkar sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če bi bila ta sklenjena zaradi tega pričakovanega začasnega povečanja obsega dela, ali pa če bi bila sklenjena zaradi izvedbe projektno organiziranega dela. Vendar pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi sklenjena izključno zaradi nadomeščanja odsotne delavke, zato je predvsem nelogično sklicevanje tožene stranke na to, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice, hkrati pa ni prenehala potreba po opravljanju istega dela za čas, ko se iz porodniške vrne odsotna delavka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da reorganizacija, ki je bila izvedena že pred zaposlitvijo tožnice ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki takrat še niti ni bila sklenjena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi utemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.