Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je bila o zahtevi stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja že izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, potem o novi taki zahtevi stranke, ki temelji na enaki dejanski in materialnopravni podlagi, ni mogoče meritorno odločati, ampak je njeno novo zahtevo treba zavreči.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A z dne 21. 1. 2003, s katerim je le-ta zavrgla zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je o zahtevi tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki jo je le-ta uveljavljal na podlagi okoliščine, da je bil rojen staršem v izgnanstvu v kraju B v Avstriji, bilo že pravnomočno odločeno, da se mu statusa žrtve vojnega nasilja ne prizna. Prvostopni organ je tožniku z odločbo z dne 24. 4. 1997 sicer priznal status izgnanca, tožena stranka pa je z odločbo z dne 7. 5. 1998 prvostopno odločbo v reviziji odpravila ter tožnikovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrnila, zoper to odločbo pa tožba ni bila vložena. Ker je bila tožeči stranki tako o zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja že izdana zavrnilna odločba ter se dejansko in pravno stanje, na katero se opira novi zahtevek tožeče stranke, ni spremenilo, je po mnenju tožene stranke prvostopni organ tožnikovo novo zahtevo po preizkusu po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pravilno zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Obširno pojasnjuje okoliščine selitve družine v Avstrijo in bivanja družine v tujini. Navaja, da je njihova družina pred izselitvijo bivala na krško-brežiškem območju, ki je bilo razglašeno za preselitveno območje, in da je bil to razlog očetovega pobega v tujino. Rodil se je v tujini, enako kot njegovi sestri: AA in BB. Zaradi težkih razmer, v katerih so bivali v tujini, ter izpostavljenosti prisilnim ukrepom okupatorja so prizadeti in še čutijo posledice. Navaja, da mu je Komite avstrijskega sklada za spravo priznal odškodnino, to pa po njegovem mnenju dokazuje, da sta njegova starša bila v Avstriji prisilna delavca. Ne more razumeti, kako da naša država njemu ter bratu in sestram ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja, saj je priznanje odškodnine od avstrijske države dokaz, da so bili izpostavljeni prisilnim ukrepom okupatorja. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.
Tožba ni utemeljena.
Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) mora organ zahtevo zavreči, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je o stvari že bilo pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Ob ugotovitvah, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki je temeljila na zatrjevani okoliščini, da se je rodil staršem v izgnanstvu, in da je o enaki zahtevi tožnika že bilo pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 1998, ter da se materialnopravna podlaga, na katero se je prejšnja tožnikova zahteva opirala in po kateri je bila v upravnem postopku obravnavana, to pa je določba 5. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US, 64/01, 110/02, 3/03), kolikor se nanaša na 1. odstavek 2. člena ZZVN, do časa odločanja prvostopnega organa o novi tožnikovi zahtevi ni spremenila, je tudi po presoji sodišča prvostopni organ tožnikovo novo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja moral zavreči. O zahtevah v stvareh, o katerih je bilo v upravnem postopku že meritorno odločeno, namreč glede na navedeno določbo ZUP ni mogoče ponovno odločati, če se v času od prvega odločanja ni spremenilo dejansko stanje ali se ni spremenila materialnopravna podlaga zahteve. Zatrjevana dejanska podlaga, na katero se opira nova tožnikova zahteva, namreč da so bili starši prisilno izgnani v tujino, in da se je rodil staršem, ko so bili v izgnanstvu, pa je enaka dejanski podlagi, kot jo je tožnik zatrjeval in skušal dokazati v prejšnjem postopku. Tožnik niti v pritožbi niti v tožbi take ugotovitve prvostopnega organa tudi ne izpodbija. Prav tako je od časa odločanja o prvi tožnikovi zahtevi ostala nespremenjena materialnopravna podlaga, na kateri temeljita tako prva kot ponovna tožnikova zahteva, in po kateri je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času izgnanstva (5. odstavek 2. člena ZZVN, kolikor se nanaša na 1. odstavek 2. člena ZZVN oziroma v času prvega odločanja prvostopnega organa 3. odstavek istega člena v obsegu 1. odstavka 2. člena ZZVN).
Na materialnopravni podlagi iz 5. odstavka 2. člena ZZVN pa bi bilo mogoče tožnikovo novo zahtevo obravnavati, če bi v postopku zatrjeval in izkazoval obstoj takih okoliščin, ki so podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po novelah ZZVN, uveljavljenih po času odločanja o prvi tožnikovi zahtevi, in sicer begunca/pregnanca po določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN (ki je bila uveljavljena z novelo ZZVN-D, ki je pričela veljati dne 19. 6. 1999), saj bi v tem primeru šlo za spremenjeno materialnopravno podlago nove zahteve (5. odstavek 2. člena ZZVN v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZZVN). Vendar takih okoliščin, da bi razlog za zatrjevano prisilno izselitev tožnikove družine v tujino bilo izvajanje povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov in pobitih talcev ali sodelovanje z NOB oziroma požig, porušenje ali izropanje domače hiše s strani okupatorja, pa tožnik v nobeni od zahtev, niti na zaslišanju v postopku, niti v pritožbi ni zatrjeval (in izkazoval), ne zatrjuje pa jih niti v tožbi. To pa pomeni, da glede na istovetnost dejanske in materialnopravne podlage tožnikovih zahtev, prve, o kateri je že bilo meritorno odločeno, ter nove, o novi tožnikovi zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja meritorno ni bilo mogoče odločati ter je tako pravno stališče prvostopnega organa in tožene stranke po presoji sodišča pravilno.
Če o novi tožnikovi zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče meritorno odločati, kot se s prvostopnim organom in toženo stranko strinja tudi sodišče, tožnik tudi ne more uspeti s ponovnim in dodatnim pojasnjevanjem okoliščin zatrjevanih prisilne izselitve družine, težkih razmer bivanja družine v tujini ter njihove izpostavljenosti prisilnim ukrepom okupatorja, ki so bile le v prvem postopku, ko se je meritorno odločalo o tožnikovi zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, lahko predmet dokazovanja zaradi ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik pa se tudi ne more z uspehom sklicevati na priznanje odškodnine od avstrijske države, češ naj bi to bilo dokaz, da je njihova družina bila izpostavljena prisilnim ukrepom okupatorja. Taka okoliščina (odškodnina od avstrijske države) namreč po ZZVN ni relevantna ter s z njo ne more izkazovati izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kajti v tožnikovem primeru, ko zatrjuje rojstvo v izgnanstvu, je (bilo) treba izkazati prisilno izselitev družine s strani okupatorja zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, česar pa v postopku, ko se je o njegovi vlogi odločalo, ni uspel izkazati.
Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.